Od jaškov do stranišč – delo, ki ga ne vidimo, a vsi potrebujemo

Vsako jutro ob 7. uri si nadene rokavice, iz omarice vzame razkužilo in se poda v neznano. Nikoli namreč ne ve, kaj jo bo pričakalo za zaprtimi vrati dveh javnih stranišč, za katere skrbi. Delo Zlatke Alebegič ni priljubljeno, je pa nepogrešljivo. Vsak dan znova pobira robčke, briše nevidne sledi, pospravlja za nekom, ki se je prehitro odpravil naprej – in vmes včasih zadrži dih. "Opravijo potrebo in ne potegnejo vode za sabo," opisuje prizore, na katere naleti vsak dan znova. Higienske navade ljudi so različne, tako kot odnos, ki ga kažejo do sočloveka. Mnogi jo gledajo zviška, pripoveduje, se pritožujejo nad njenim delom. Le nekaj metrov stran komunalni delavec Sandi Muhič pobira narkomanske igle: "S tem se srečujemo vsak dan. Vsak dan je isto. Treba je paziti, da ne pride do poškodbe," pravi, medtem ko jih meče v posebno, za to namenjeno škatlo. Bolj kot nesnaga, ki ga vsako jutro pričaka, ko pride v službo, ga prizadene neprijaznost in brezbrižnost ljudi – prepričanje, da bo za njimi vedno nekdo pospravil: "Zelo malo ljudi se ustavi in nas pohvali. Več se jih pritožuje. Pridejo v opitem stanju in nas žalijo".

Pod Ljubljano je 1800 kilometrov cevi. Po njih se pretakata plin in topla voda. Vse, kar potrebujete, da si boste zjutraj skuhali kavo, se stuširali s toplo vodo in si pozimi ogreli stanovanje. Vse to pa še zdaleč ni samoumevno – sanacije, delo na globini, v neposredni bližini plina, ki pušča, in vroče vode. "Nikoli ne veš, kaj te čaka, preden se odpre graben. Za ventil ne veš, ali drži ali ne drži 100%, plina ne vidiš, ga samo vohaš, pa še to ne, če ga je premalo," pripoveduje Jernej Gregoriš, ki vzdržuje plinsko omrežje pod Ljubljano. "So zadeve, ki se lahko grdo končajo," še doda.

Nič bolj varno ni delo tistih, ki skrbijo za toplovod. Nadzorujejo več kot 1100 jaškov, tik ob pari in vroči vodi. Če gre kaj narobe, so poškodbe lahko hude in resne. "Voda pozimi pride do 100 stopinj, para okoli 200," pravi Mitja Kompara. Zdaj odpravljajo poškodbe na ceveh, da ne bo težav pozimi, ko bo treba ogrevati domove. Ker so ob sanacijah pogosto zaprte ceste, dovodi vode in plina do uporabnikov, je pritožb, pravi, veliko: "Zelo se razburjajo, ko so brez tople vode. Ampak bolje, da so brez tople vode kot brez ogrevanja pozimi."

"Bruhanje je najtežje. Vse ostalo še gre"

Ljudi, ki opravljajo težke poklice, ki so pogosto tudi slabo plačani, družba najbolj odriva na rob. Dela, ki jih opravljajo, so večini nevidna. Marsikdaj potekajo ponoči ali zelo zgodaj zjutraj. "V hierarhiji poklicev so najbolj vrednoteni tisti, ki prinesejo to, kar bi si sami želeli – visok status, veliko denarja, lepo in prijetno delo. Vse, kar to ni ali čim manj je to, je odrinjeno na margino," pojasnjuje doktorica sociologije Aleksandra Kanjuo Mrčela. 

Kulturo skrbi za drugega bi morali gojiti že v vrtcih in šolah, je prepričana. Že otroci morajo vedeti, da je vsako delo cenjeno in je vrednota. "Včasih ne veš, ali bi prijel vreče ali bi počistil najprej wc. Ali je pobruhano ali voda ni potegnjena. Bruhanje je najhuje. Vse ostalo še gre," svoj delovni dan opisuje Nevenka Berus, strežnica v naši največji bolnišnici. Kljub temu, da pospravlja za drugimi, se neprijetnim komentarjem mimoidočih, pojasnjuje, težko izogne: "Včasih se počutiš manjvrednega".

V rubriki 24ur Inšpektor o tem, koliko ljudi dela za minimalno plačo in ali kot družba znamo poskrbeti za tiste, od katerih je odvisno naše udobje in brezskrbnost.