Naslovnica

Od Srbije ni treba več bežati

, 25. 06. 2024 04.58 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 10 min

Po stotih dneh vladanja koalicije DOS se razmere na Kosovu nič ne izboljšujejo, ob zadnjih dogodkih - postavitve carinskih točk na administrativni meji s Srbijo - bi lahko celo rekli, da vam Kosovo počasi polzi iz rok. Kakšne so možnosti vaše vlade, da pri reševanju kosovske krize ponudite kakšno sprejemljivo rešitev?

Normalno je, da naši volilci zahtevajo rezultate, mi nikoli nismo sejali iluzijo, da imamo v rokah hitro rešitev kosovskega vprašanja, zlasti ne v tem trenutku. Če uspemo v prihodnjih desetih leti v ta del Balkana vpeljati elementarno stabilnost, bo to ogromen uspeh. Vendar pa mora biti to regionalni proces, ki ima nekaj svojih dimenzij. Za nas je najpomembnejše, da preprečimo enostranske odločitve, ki bi situacijo le poslabšale. Če dopustimo možnost nastajanja še ene nove republike, potem se bomo v prihodnjih letih borili z posledicami te odločitve, posledice bodo imeli v Albaniji, Jugoslaviji, Srbiji, Črni gori in v celi regiji. Naša ideja je, da samo obstoječe države v regiji, Makedonija, Albanija, Srbija in druge države, lahko z enotnim regionalnim konceptom varnosti, nespremenljivosti meja, ekonomskim razvojem, sodelovanju v infrastrukturi, podpore zmernim političnim organizacijam, sanirajo posledice zadnjih desetih let. Ne obstaja ugodna politična rešitev za Kosovo. Odgovor mora biti globalen, v sodelovanju z mednarodno skupnostjo, prav tako pa je treba utrditi osebno in ekonomsko zaupanje med vladama Albanije in Srbije. Naš cilj je, da se status quo na Kosovu zadrži in da se počasi popravlja. Tisto kar nas najbolj skrbi je, da se ta status quo nagiba v smer radikalizacije. Če imamo uvedbo carine, če imamo najavljeno novo ustavo, ki predvideva vojsko Kosova in Metohije, to pomeni, da imamo tudi najavo nove države. Kakšno vlogo bo imela ta potencialna država na Balkanu? Kako bo po volitvah funkcionirala ta vlada, če se bodo na primer mednarodne mirovne sile umaknile, to bo Kolumbija sredi Evrope. Mi, kot Srbija, ne samo, da smo zoper takšno rešitev, ki vključuje menjavanje meja in kršitev suverenosti države, mi smo zgroženi nad možnostjo, da se na prostoru, kjer živimo, legalizira neka polilegalna struktura, z oboroženimi formacijami, ki tihotapi drogo, orožje in je vpletena v težki kriminal. To nas zelo skrbi in trudimo se, da bi preprečili ta negativen razvoj, z resolucijo o Kosovu ne rešujemo ničesar, trudimo pa se, da zadeve ne slabšamo.

V nekaterih potezah mednarodne skupnosti se kaže dvojna politika mednarodne skupnosti. Medtem ko na eni strani nova srbska vlada uživa v Evropi in v Ameriki velike simpatije, po drugi strani na administrativni meji med Srbijo in Kosovom mednarodne sile postavljajo carinske točke?

Mislim da je to konfuzija, ki jo lahko najdemo v silah mednarodne skupnosti povsod, kjer delujejo. Saj ni čudno, če pogledate koliko različnih institucij deluje na primer na Kosovu. Administrator, torej gospod Haekkerup sicer ima neka svoja pooblastila in jih poskuša koristiti na različne načine. Njegova naloga je, in to še po Kouchnerjevi uredbi iz leta 1999, da predvideva na Kosovu uvedbo carin in davkov. Kontrolira lahko tako, da carino postavi tam, kjer je njeno mesto, to pomeni na meji z Albanijo in Makedonijo, lahko pa postavi carinsko točko tudi v Prištini - torej lahko stori kakor hoče. Po drugi strani pa menim, da je v slabi koordinaciji z vladami Združenih držav in še kakšne druge države, ki trenutno podpirajo našo politiko.

Ali se je vlada Republike Srbije s postavitvijo carinskih točk na meji med Kosovim in Srbijo strinjala? Gre za skupno delovanje Unmika in vaše vlade?

Ta odločitev je bila popolnoma enostranska. Z Unmikom nisem imel niti enega uradnega kontakta, razen v primeru zagotavljanja varnosti v Severni Mitrovici. Okoli zadev, kot so carine in davki, vlade niso nikoli povprašali za mnenje. Tudi zvezna vlada, kolikor je meni znano, sodeluje le pri vprašanju pravnega formata in niso bili udeleženi v zadnjih spremembah na Kosovu. To je kršenje resolucije Evropskega Sveta varnosti, v kateri piše, da bosta Jugoslavija in Srbija vključeni v delovanje in soodločanje pri varnostnih vprašanjih na Kosovu.

Ali je ena od možnih rešitev kosovskega problema neodvisno Kosovo, je takšna rešitev za DOS sploh sprejemljiva?

Mislim, da se v razumni politiki postavlja vprašanje, kakšne so posledice takšne odločitve in ne kaj mi želimo. Poglejmo samo ceno, ki bi jo morali plačati za takšno odločitev. Vsa mednarodna pravila, ki zagotavljajo nespremenljivost državnih meja, kršijo, tukaj gre za presedan, ki bi lahko zatresel vse multinacionalne države na svetu. Zamajale bi se Makedonija in tudi Bosna in Hercegovina. Zakaj bi etnične manjšine v BiH ostale v isti skupnosti, če na drugi strani etnična manjšina dobiva svojo državo? Takšna odločitev nas bi pahnila v tipično balkansko krizo, ki bi zajela tudi Bosno in nas vrača na tire Miloševićeve politike, vprašanje nacije in države.

Kaj lahko potem vlada ponudi Kosovu?

Mi predlagamo demokratične spremembe. Dvignimo nivo demokratičnih institucij do takšne stopnje, ko lahko vsak uveljavi svoje pravice. Potem pa poglejmo katera pot bi brez tveganja ali konfliktov rešila spor. Ampak to je prizor, ki ga bomo lahko gledali šele čez deset let. Če nam zdaj uspe prebroditi krizo dezintegracij, se to vprašanje na Balkanu ne bo več ponovilo. Takrat bomo že v glavnem toku evropskih integracij in se ne bomo pogovarjali, kje so naše meje, temveč ali je tvoj ekonomski sistem, davki in valuta zrel za Evropsko unijo. Takrat bodo razni ekstremisti in demagogi, ki stavijo na nacionalno ideologijo, brez moči.

Ali ste iz istih razlogov tudi proti samostojnosti Črni gore?

Tu nimam svoje pozicije, rekel sem, da naj se sami odločijo. Zaradi posledic možnega odvajanja menimo, da bi bilo bolje, da ostanejo v skupni državi.

Kakšne posledice pa bi imela Srbija z odcepitvijo Črne gore?

Mednarodni skupnosti bi morali ponovno pojasnjevati svoj položaj, mi smo vanje vstopili kot Jugoslavija. V resoluciji Varnostnega sveta je Kosovo definirano kot del Jugoslavije, ob novi delitvi ozemlja bi se postavljala vprašanja ali gre tudi za spremembo meja, če Kosovo in Črna gora razglasita neodvisnost. Pa tudi v medijih bi regija ponovno nastopala z razcepljenostjo, dezintegracijo, in to ravno sedaj, ko smo zbrali nekaj simpatij in se nagibamo k Evropi. Za samo Srbijo, navadno življenje, posledic ni. Tu ni bilo nobenih emocij, celo na dan volitev so se ljudje sprehajali s svojimi družinami, ni bilo čutiti nobene panike.

Pročrnogorski mediji so vam v času volitev očitali, da je srbska in zvezna vlada izdatno financirala in politično podpirala kampanjo koalicije za Jugoslavijo?

Mislim, da je vladi uspelo, da to temo zreduciramo na nek realen format. To je samo notranje vprašanje Črne gore. Prepričan sem, da smo ob črnogorskih volitvah doživeli vrhunec demokratičnosti. Druga zgodba pa je ta, da v Črni gori z absolutno večino niso uspeli priti do nekaterih odgovorov, tako da je Črna gora zdaj še bolj razdeljena na polovico. Upali smo, da se bo z našim nevmešavanjem vsaj 70 odstotkov državljanov odločilo za nekaj. Če je to skupna država, smo mi pripravljeni, če hočejo neodvisnost, smo tudi pripravljeni. Do Črne gore smo bili izredno pošteni in mislim, da se je prvič v zgodovini Balkana takšno pomembno vprašanje reševalo brez medijske vojne, brez umazanega perila, brez verbalnih konfliktov, v veliki meri zahvaljujoč novi beograjski vladi. Danes, ko v Beogradu vlada nov režim, in nekdo pride z idejo o velikosrbskem nacionalizmu in hegemonizmu, češ Beograd bi rad upravljal z Črno goro, ne zveni ravno prepričljivo. Od današnje Srbije ni treba več bežati. Ravno nasprotno, mi smo tolerantna politična skupina, tudi med seboj slovimo po strpnosti.

Vendar pa mišljenja o izredni toleranci nove srbske vlade kosovski Albanci najverjetneje ne delijo?

Tisti, ki bodo svoje interese argumentirali z trditvijo, da smo mi slabi in da morajo imeti zaščito pred Srbi, je danes izredno težko. Ravno zato so Albanci v paniki in nočejo pogovorov z nami. Vedo, kaj bi jim ponudili in tega ne morejo zavrniti. To je ponudba - pojdimo skupaj v Evropo. Mi moramo tukaj živeti, tukaj nas je bog posadil, vi bi raje videli da nas ni in mi bi raje videli da vas ni. Pozabimo na sovraštvo, zamere in na državne statuse, raje se ukvarjajmo z vprašanji, na katere poznamo odgovor, infrastruktura, investicije... Znak, da se z nami o tem nočejo pogovarjati je za nas znamenje, da smo na dobri poti.

Ob svežem vetru, ki je trenutno zajel Srbijo, je zanimiv tudi podatek iz javnomnenjske raziskave, ki kaže, da več kot polovica vprašanih anketirancev meni, da bi se morala Jugoslavija priključiti zvezi Nato?

Ljudi lahko z propagando prepričate, da je Nato teroristična sekta, ki samo čaka na koga bo vrgla bombe, takšen je potem tudi odnos ljudi do Nata. Če pa jim razložite, da je to zveza različnih evropskih držav, tudi Grčije in Italije, ki v Natu vidijo svoje nacionalne interese, je to drugače. Vstop v Nato ni na naši prednostni lestvici, to bi bilo potem preskakovanje stopnic. Maksimalen glas je treba dati ekonomskim integracijam, ostalo pa bo šlo svojim tokom. Če smo odkriti, je vstop v Nato za nas predrag. Mi za standardizacijo oborožitve nimamo denarja. Raje računam na demilitarizacijo naše regije v prihodnosti ter vzpostavitve novih evropskih varnostnih sil. Takrat bodo nacionalne vojske odvečne in mi bomo čakali na ta korak.

Po stotih dneh vladanja koalicije DOS vam je popularnost med ljudmi upadla. Največji razlog nezadovoljstva med ljudmi prinašajo ekonomske reforme, ki ne predvidevajo višjih plač temveč le nove davke.

To smo pričakovali. Nepopularne odločitve sprejemamo takrat, ko imamo največji moralni kredit, in to je sedaj. Ljudje ne marajo discipline, kar je bilo v Srbiji z ekonomske plati dobro razvidno. Ljudje sicer godrnjajo, vendar so pripravljeni na terapijo, na uvajanje reda. Disciplina je v interesu državljanov in ne v interesu vlade. Mi ne zapravljajmo denarja, za teh 100 dni vladanja smo porabili tretjino manj denarja od predhodne vlade, 3- do 4-krat pa smo imeli več aktivnosti. Ta denar ne gre v vlado, temveč odhaja v zdravstvo, šolstvo, socialo, za brezposelne, torej ljudem. Ko bodo dojeli, da so imeli prej z manj jemanja nič, in da imajo danes z nekaj več jemanja vsaj servis, bodo zadovoljni.

V zadnjih mesecih so srbski mediji poudarjali slab odnos, ki naj bi ga imela z predsednikom Koštunico. Odnos se je še bolj ohladil, ko vas je črnogorski predsednik poimenoval "človek prihodnosti", Koštunico pa umestil nekam v zgodovino.

Čeprav se ukvarjava z različnimi zadevami in na različnih nivojih, sva sicer v dobrih odnosih. Koštunica je državnik, jaz pa sem po naravi aktivist, potrebujem dnevni pogon. Danes dam nalogo in jutri že pričakujem rezultate. Sva pa sicer na različnih frekvencah in tu včasih pride do manjših težav, ker ljudje na naju gledajo enako in razliko opazijo šele med najinima temperamentoma. Ni čudno, da se sprašujejo kako lahko sodelujeva. Moj cilj je modernizacija Srbije, predsednik Koštunica pa je po svojem značaju usmerjen v tradicionalne vrednote. Za državo sta pomembna oba vidika, zato jaz nisem nikoli in tudi ne bom kandidiral za mesto predsednika države.

Srbija je trenutno pod velikim pritiskom mednarodne skupnosti, ker še niste sprejeli zakona o sodelovanju s haaškim sodiščem.

Upam, da bo zakon sprejet še to poletje, mislim da bo to maja ali junija, vsekakor pa ga mora najprej sprejeti vlada, šele nato parlament. Sprejemanje tega zakona je neizogibno, ne samo zaradi Haaga in Washingtona, ampak tudi zaradi ostalih nedemokratičnih vlad. V Srbiji nekateri menijo, da so trenutne simpatije, ki nam jih kaže Evropa, dolgoročne. Nekatere evropske države nam mogoče bolj verjamejo od Washingtona, po nekaj mesecih zatišja pa bodo tudi one postale nezaupljive. Dejale bodo, oprostite, vi tega zakona nočete sprejeti, ker zagovarjate vojne zločine, ne pa zato, ker vaše institucije za kaznovanje zločincev ne delujejo. To je naša obveznost in tudi vstopnica za skupnost evropskih demokratičnih držav.

Ali se bo Slobodanu Miloševiću za zapahi kmalu pridružila tudi njegova soproga, Mira Marković?

Preiskovalni postopek še vedno poteka na celotnem kompleksu kriminala prejšnjega režima in prepričan sem, da je tudi zanjo tu neko mesto. Konec koncev je bila tudi ona ena eminentnejših pripadnic Miloševićevega režima.

  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8