Omenjenima organizacijama se Bručanov predlog o imenovanju posebnega varuha za področje zdravstva kot enega izmed namestnikov obstoječega ombudsmana zdi nejasen, saj po njunem mnenju odpira vprašanji njegove samostojnosti pri pokrivanju zdravstvene problematike ter razmejitve pristojnosti. Pri tem sta izpostavili ustavne možnosti, da se z zakonom za posamezna področja lahko imenuje posebnega varuha za zdravstvo.
Sicer pa ZPS in SZD vidita vlogo ombudsmana le kot zadnjo možnost v sistemu pritožnih poti v zdravstvu, saj menita, da je večinoma najbolj učinkovito in tudi najenostavnejše reševati pritožbo čim bližje mestu, kjer je nastala. Zato je potrebno vzpostaviti učinkovite mehanizme reševanja pritožb na primarni ravni - znotraj zdravstvenih ustanov. Po njunem mnenju bi bilo smiselno s posebnim predpisom zagotoviti minimalne postopkovne standarde reševanja pritožb, ki naj bi upoštevali načela, ki se uporabljajo v drugih evropskih državah: informiranost uporabnikov, dostopnost, transparentnost, enostavnost in nepristranost postopka ter upoštevanje časovnih omejitev pri obravnavi in reševanju primerov.
Omenjeni organizaciji predlagata uvedbo instituta svetovalca oz. zastopnika pravic pacientov, na katerega bi se lahko posameznik obrnil v primeru domnevnega kršenja njegovih pravic. Ta oseba bi morala biti v vsaki ustanovi jasno prepoznavna in uporabniku enostavno dostopna. Pritožniku naj bi med potekom pritožbe pomagala in svetovala, posredovala med pritožnikom in zdravstvenim osebjem, pristojna naj bi bila za sklic sveta, ki o pritožbi odloča, zbirala naj bi dokumentacijo, vodila evidenco in obveščala pritožnika. Načelo nepristranosti po prepričanju ZPS in SZD zahteva, da zastopnik pacientovih pravic ne opravlja poklica medicinske stroke ter da ga ne zaposli zdravstvena ustanova, v kateri zastopa pravice bolnikov.
