S tem so podprli širitveno strategijo, v kateri je Evropska komisija novembra začrtala potek pristopnih pogajanj do srede leta 2002. Skupaj z izvedbo institucionalnih reform bo po prepričanju vodij diplomacij začrtan pristop uniji omogočil, da bo sposobna nove članice medse sprejemati po izteku leta 2002.
Za sprejem novih članic v Evropsko unijo ni dovolj le, da pogoje za vstop izpolnijo kandidatke, na širitev mora biti pripravljena tudi unija sama. Ko bodo sprejete vse kandidatk, ki se potegujejo za članstvo, bo Evropska unija štela 28 držav. To pomeni, da je treba na novo postaviti pravila odločanja.
V Evropski komisiji, ki je neke vrste vlada unije, je zdaj 20 komisarjev, po širitvi bi jih bilo čez 30. Vprašanje je, kako učinkovita bi bila tako številčna komisija. Predvsem velike države se zavzemajo, da bi komisija bila v prihodnje manjša, delovala pa bi po sistemu rotacije. Male države pa vztrajajo, da ima vsaka članica v komisiji svojega predstavnika. Nasprotja med majhnimi in velikimi se pojavljajo tudi pri drugih vprašanjih. Nacionalni interesi prevladujejo pri pogajanjih o omejitvi pravice veta in prehodu na odločanje s kvalificirano večino. Če dogovor o reformi ne bo uspel, bo ogrožen celoten širitveni proces: med kandidatkami pa se bo še poglobil občutek, da jim unija vedno znova postavlja pogoje, sama pa svojih obveznosti ne izpolnjuje.
Zunanji ministri EU so potrdili pristopno partnerstvo za Turčijo, dokument, v katerem so jasno začrtane kratkoročne in dolgoročne naloge, ki jih mora država opraviti na poti približevanja uniji. Odločitev je bila sprejeta v skladu s sklepi z vrhunskega zasedanja v Helsinkih decembra lani, ko je petnajsterica ob potrditvi Turčije za kandidatko državi obljubila enakopravno obravnavanje z ostalimi prosilkami za članstvo.
