Svet

Redke bolezni: Guillain - Barrejev sindrom

Brežice, Ribnica, 12. 04. 2018 19.33 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 1 min
Avtor
Sara Volčič
Komentarji
2

Si predstavljate, da greste zvečer spat, zjutraj pa se zbudite povsem negibni?

Si predstavljate, da zatem več mesecev preležite, in da ste za vsak požirek vode ali grižljaj hrane odvisni od tuje pomoči? Gre za redko bolezen, Guillain-Barrejev sindrom, ki doleti enega do dva človeka na sto tisoč prebivalcev, sproži pa jo lahko že navadna viroza. O tem, kako sta se s težko preizkušnjo soočila in kasneje na rehabilitaciji borila za vsak gib, govorita nekdanji predsednik občinske uprave v Ribnici ter komandir policijske postaje Brežice, ki sta zbolela  na vrhuncu svoje življenjske in delovne poti.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10

KOMENTARJI (2)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

MihaGrozny
15. 04. 2018 10.58
Pa bom še jaz dodal svojo zgodbo. Sicer ni tako pompozna, vendar v vednost, da ni vse tako črno. Pri meni se je začelo z vnetim grlom v času od Božiča do novega leta. 9.1.18 popoldne, pa mi je "zategnila" leva ahilova kita-nisem mogel premakniti stopala (max 2-3cm iz mrtve točke). Naslednje jutro sem čutil mravljince v stopalih in dlaneh, popoldne sem pa že po malem šepal. Napor 12-ih stopnic do stanovanja, je bil enak polurnemu pohodu. Nato se je vse le še stopnjevalo. V petek zjutraj sem pa komaj prilezel iz spalnice, vmes sem se dvakrat sesedel, ker enostavno nisem imel moči stati na nogah. Preobleči se iz pižame v trenirko: 15min napora. Ker nisem bil sposoben narediti teh 12 stopnic, da bi me lahko tast odpeljal v Izolsko bolnišnico sem poklical 112, da sta me reševalca odnesla v rešilec in na urgenco. Diagnoza je bila po testu živcev (EMG) hitro postavljena. 4 dni sem nato dobival po 2l infuzije (humano plazmo). Naj povem, da sem imel prizadete poleg nog, samo še roke. Nisem imel moči, da dvignem 0,5l plastenko vode. Poleg tega, je moje okrevanje napredovalo zelo hitro. V ponedeljek dopoldan, še pred četrtim odmerkom zdravila, sem že lahko naredil 3 korake okoli vogala postelje. Vendar so mi bolničarji vseeno morali pomagati na wc. V sredo, teden dni po začetku bolezni, sem pa že bil sposoben s pomočjo hojice prehoditi 200m dopoldan in 200m popoldan. V rokah pa sem imel že toliko moči, da sem se lahko vozil po hodniku z vozičkom. Rehabilitacio sem opravil v termah Topolšica, ker so punce v treh tednjh poskrbele, da sem navzven (hoja, delo, gibanje na splošno) izgledal popolnoma zdrav. Brez problema hodim, tečem, kolesarim, pestujem moja dva otročka, dvigujem težje stvari, vozim avto..... Praktično, kot da ni bilo nič. Sigurno živci niso 100% okrevali, vendar jaz tega v vsakdanjem življenju hvala Bogu ne čutim. Razlog za tako dobro okrevanje? Sreča? Maldost (35 let)? Velik optimizem in dobrovoljnost? Verjetno vsega po malem.
MihaGrozny
14. 04. 2018 08.20
-1
slika ni celotna-dajte spremenit resolucijo