Otroci z disleksijo

Šolski sistem vam spere glavo z takimi informacijami kakor današnji sistem hoče od nas. Šolski sistem zapre možnost človeku drugačen pogled na svet. Učencu dobesedno spere glavo tako da tut če hoče ne mora spremenit sveta,ker vse kar se je v življenju naučil je ne realno.

Šolski sistem je čist v * . Šolski sistem te nič ne nauči kar bi rabil v realnem življenju tok da boste vedl. Šolski sistem ne spodbuja talenta,zanimanja itd.. uravnava se sam po šolskem učnem načrtu.

Disleksija ni motnja in ni bolezen!!!! Disleksija je opis dojemanja na drugačen, predvsem celovit način! Da v naši dokaj primitivni družbi se kaže kot problem posameznika, kot njegova nezmožnost dojemanja, učenja itd..Zelo zanimiv pogled na našo "civilizirano" družbo, se kaže z dojemanjem drugačnosti, ki jo le ta v večini primerov obsoja kot bolezen, virus!!! Žalostno vendar resnično. lp!

Zdravo starši, učitelji in novinarji, oglašam se kot “težki” dislektik, kateri nikdar ni bil deležen pomoči s strani šolstva! Moj odgovor bo zmeden, kot je bilo zmedeno moje življenje, dokler ga nisem sam uspel obrniti v svojo smer! Nikoli nisem razumel sošolcev, kako lahko hitro rešujejo bralne in pisne teste, v matematiki nikoli nisem bil slab in kmalu sem ugotovil, da “razredna elita” ne študira kaj dosti, domače naloge so jim leva roka, zame pa je bila to vsakodnevna Kalvarija po šoli. Starši so bili vedno zelo naklonjeni novi tehnologiji in v 1992 smo že imeli prvi računalnik - moj rešitelj za esje, poročila, zapiske. Brez računalnika, bi opravljal osnovno šolo veliko slabše. Tekom osnovne šole se nekaj let boriš (zase lahko rečem, da sem levji borec), potem ti pa s časom zmanjka energije, najhuje je, ko v 8. razredu vsako uro slovenščine stojiš pred razredom in glasno bereš (slabše kot otroci v 3. razredu), iz razreda pa prihajajo horde smeha na tvoj račun. To je bil posebni pristop učiteljice slovenščine, za lenuhe brez bralne kulture! - psihološke posledice ocenite sami. Prestop na tehnično srednjo šolo je bil preobrat na bolje. Tehnične snovi so me zanimale, manj je bilo suhoparnega branja (leposlovja po moje), sošolci so bili bolj problematični pri Slovenščini in uspelo se mi je prebiti na nivo odličnjaka! Moja sreča je bila v spletu okoliščin, s težko boleznijo takratne slavistke smo kot razred izgubili prvi 2 leti tipičnega mučenja, za zadnji 2 leti pa smo dobili mlado profesorico s perfektnim občutkom za učence in ključni problem je bil zame rešen (na maturi sem imel samo slovenščino 4!, čeprav je bila med letom mnogokrat 2!) Med 12 letnim bojem (OŠ + SŠ) s Slovenščino, pa sem se razvil tudi na drugih področjih. Srednjo šolo sem zaključil v sanjskem slogu: 2 zlati priznanji, 3 srebrna priznanja in mnogo bronastih! Nič kaj slabo, kljub temu, da ne znam brat! Razodetje o disleksiji sem doživel po srednji šoli na zavodu za zaposlovanje. Srednja šola me je glede na dosežke predlagala za Zoisovo štipendijo (štipendijo za nadarjene). Na ponovnih testiranjih, mi je bila štipendija odobrena. Pri pogovoru s svetovalko, ob evaluaciji rezultatov, na centru, pa mi ona bruhne :” pa se vi sploh pogovarjate doma?”. Očitno sem imel testiranja na področju branja in prepoznavanja tako slaba, da sem izpadel zaostal! Ob enem pa sem bil superioren na drugih področjih. Po tem pogovoru sem prebrskal internet in nekako utemeljil svoje stanje - Dislektik sem! Fakuteto sem zaključil v podobnem slogu kot srednjo šolo, občasno sem imel celo prednost kot dislektik, ker sem razumel stvari drugače, bolj naravno! Na koncu lahko povzamem le to, da nas šolstvo UBIJA na začetku poti. Tudi Einstein je padel v prvih letih osnovne šole. Samo nekateri se/smo se prebili skozi sito okornega šolstva. Sedaj ko z drugimi očmi gledam super uspešne lokalne obrtnike, ki po možnosti nimajo niti poklicne šole, se vprašam kdo je tu nor? Koliko nam (kot družbi) res pomeni leposlovje, ki ubija/ mori drugačne, nadarjene za nekaj drugega? LP G

Piflajo te eno...in ta isto..... v življenju te pa drugo čaka.

Naj spremenijo sistem učenja.TO PIFLJANJE na pamet se ne obrestuje.

Včasih, ko sem še sama hodila v šolo, so to smatrali kot da ne znaš brati. Kar je še povečalo probleme pri otrocih ki so trpeli za disleksijo.