"Na intervencijah pred reševalnim vozilom lahko dobimo tudi 10 minut prednosti," pojasni Martin Čeh, visok in močan temnolasec z Reševalne postaje Ljubljana. Je reševalec na motorju. Z vsako zamujeno minuto ima ponesrečenec s srčnim zastojem 10 odstotkov manj možnosti za preživetje, zato je Martinova hitrost pogosto ključna. Tega, da nepozorni in objestni vozniki reševalca na motorju radi spregledajo, ne pove, toda fotografije popolnoma uničenega reševalnega motorja, ko mu je voznik zaprl pot med intervencijo, pričajo, da je njegovo delo izjemno nevarno. "V moji glavi takrat ni prostora," pravi Martin. V mislih ima prizore z najhujših intervencij, ko po cesti ležijo trupla ali odtrgani deli teles. Ne razmišlja, takoj se loti dela, pomaga tistim, ki še imajo možnosti za preživetje. Toda tudi po skoraj dveh desetletjih dela na terenu še vedno pravi: "Najbolj te pretresejo otroci."
Vtisov oziroma dela ne nosi domov, vse dogodke, tudi tragične, s sodelavci skuša predelati še isti dan ob kavi. Ima pa srečo, da je tudi žena v zdravstvu, je namreč medicinska sestra, in ga tako bolje razume, ko se po težkih intervencijah domov vrne potrt. Več pa je seveda primerov, ko je uspešen, ko zadovoljni in srečni obrazi ljudi, ki živi zapustijo urgenco, govorijo sami zase. "To je moj način življenja," pravi Martin, med oblačenjem 10-kilogramskega telovnika – obvezne opreme reševalca na motorju, na katerem ima spravljeno vse potrebno za prvi pristop k ponesrečencu.
Vrata garaže se odpirajo, medtem je že oblečen in pripravljen, zažene svoj motor, kratek adijo in pozdrav z roko nam še uspe izvleči iz njega, takoj za tem se s polnim plinom in prižganimi lučmi požene na Zaloško, med stoječo kolono vozil. Takrat se zavemo, kako pomembna je Martinova vloga – v bitki med življenjem in smrtjo. Njegova požrtvovalnost in požrtvovalnost njegovih kolegov, njihov hiter odziv na klic 112 in njihova predanost nimajo cene, preprosto srečni smo lahko, da so med nami Martin in njegovi kolegi – reševalci z reševalne postaje.
