Katarina o stigmi debelosti: 'Ljudje mislijo, da vedo vse o tebi'

V pogovoru odkrito spregovori o sramu, občutku manjvrednosti, čustvenem prenajedanju in o tem, kako močno lahko komentarji okolice vplivajo na samopodobo človeka. Ob tem opozarja, da debelost ni vprašanje lenobe ali pomanjkanja discipline, ampak veliko bolj kompleksna težava, kot si večina ljudi predstavlja.

Kot občutek, da ves čas zavzemaš preveč prostora, fizično in družbeno, in ob tem čutiš konstantno krivdo in sram. Občutek, da že samo s svojim obstojem delaš nekaj narobe.

Veliko ljudi še vedno misli, da je vsaka debelost posledica lenobe in pomanjkanja discipline, in ne razumejo njene kompleksnosti. In ne razumejo, da nismo vsi enako nagnjeni k debelosti in nimamo vsi enakih pogojev. Če nekdo nima težav z debelostjo in jih nikoli ni imel, to še ne pomeni, da ima sam zares kakšne zasluge pri tem. Debelost ni nekaj, kar človek načrtno izbere. Rešitev "samo manj jej" se zdi enostavna in zato imajo ljudje pogosto tudi preveč poenostavljen pogled na debelost. Ne razumejo pa kompleksnosti vseh dejavnikov, ki vodijo do nje. Tako kot nekomu z depresijo ne bi svetoval, naj se samo več smeje, ali nekomu s težavami z nespečnostjo, naj samo več spi, ali nekomu z anoreksijo, naj samo več jé, tudi pri debelosti rešitev ni tako enostavna, kot se marsikomu zdi. Težav z debelostjo se je treba lotiti celostno in razumeti, zakaj jih nekdo ima in kateri dejavniki so vodili do njih. Če bi bila rešitev res tako enostavna, se ne bi toliko ljudi mučilo z debelostjo.

Ja. Neredko kar neposredno v obliki žalitev, pogosto pa tudi skozi dobronamerne komentarje in poglede. Vse to sem že kot majhna punčka ponotranjila in začela verjeti, da sem manj vredna, manj privlačna, manj sposobna in da je nekaj narobe z mano. To pa je vplivalo na odnose, samozavest in na to, koliko prostora sem si dovolila zavzeti v življenju.

Dolgo sem verjela, da je z mano nekaj narobe. Kot da je že v mojih tovarniških nastavitvah neka napaka, ki mi preprečuje normalno življenje. Nisem razumela vseh dejavnikov, ki so vodili do moje debelosti. Verjela sem, da sem manjvredna in manj sposobna ter ob tem čutila veliko krivde in sramu. To pa je pogosto vodilo tudi v čustveno prenajedanje in tolaženje s hrano, kar me je potem potiskalo še globlje v debelost in občutke manjvrednosti ter začarane kroge slabega počutja.

Da, zelo pogosto. Ljudje te premerijo in mislijo, da vejo stvari o tvojem zdravju, značaju, življenju in celo inteligenci. To ni dober občutek. Danes razumem, da to izhaja iz njihovega nerazumevanja debelosti in ni nikoli zares imelo veliko zveze z mano ali mojo vrednostjo.

Ko sta moja otroka (dvojčka) dopolnila eno leto in začela prihajati v stik z normalno hrano. Takrat sem v sebi začutila strah, da bom nanju prenesla svoje slabe vzorce, ki so mene držali v primežu debelosti. Veliko sem raziskovala in brala, kaj o razvoju zdravega odnosa do prehrane in telesa pravijo strokovnjaki, in takrat sem prvič zares začela razumeti svoje težave z debelostjo in vse dejavnike, ki so vodili do nje. Tako sem prvič v življenju do sebe začutila sočutje in razumevanje ter dobila pravo znanje, ki mi je pomagalo začeti razmišljati drugače. Z razumevanjem in sočutjem sem počasi začela spuščati tudi občutke krivde in sramu in takrat sem lahko začela zares neobremenjeno delati na spremembah.

Na začetku je bil najtežji občutek, kako dolgo pot imam pred seboj. Potem pa mentalno dohajanje vsem fizičnim spremembam in premagovanje starih vzorcev v mislih. Po izgubi 60 kilogramov pa tudi soočanje z vsemi posledicami, ki jih je tako velika izguba pustila na mojem telesu (npr. vsa odvečna koža in občutek, da še vedno nisem dovolj in nikoli ne bom), in zavedanje, da moja negotovost ni pogojena s težo ali videzom mojega telesa, ampak s tem, katerim mislim posvetim največ pozornosti. Najtežji je občutek, da se moram za dobro samopodobo nenehno boriti z vsemi ponotranjenimi vsiljivimi mislimi iz svoje preteklosti. Ta nenehen boj je naporen, ampak vreden truda.

Čeprav si včasih mislim, kako bi bilo moje življenje enostavnejše, če te izkušnje z debelostjo ne bi nikoli imela, sem zanjo v resnici zelo hvaležna. Veliko sem se naučila o sebi in svojem telesu, o tem, kako pomembna je dobra samopodoba, ki je neodvisna od videza. Hkrati imam zaradi svoje izkušnje tudi več sočutja in razumevanja do ljudi, ki imajo podobne ali pa povsem drugačne težave. Hvaležna sem tudi za vse nove hobije, ki sem jih pridobila na tej svoji poti, za aktivno življenje, ki ga zdaj živim, in zavedanje, da je vse, kar mi moje telo omogoča, precej bolj dragoceno od tega, kako pri tem sem videti. Zelo hvaležna sem tudi za to, da lahko še drugim pokažem, da motivacije za spremembe ni treba iskati v sovraštvu in odporu do sebe, ampak lahko izhajaš iz razumevanja, ljubezni in sočutja. In boš tako verjetno tudi uspešnejša.

Želela bi, da ljudje razumejo, da nismo vsi dobili enakih kart, s katerimi igramo to igro življenja. In da je debelost precej kompleksnejša težava, kot je pogosto predstavljena. Obsojanje v resnici izhaja iz nerazumevanja. In želim si, da bomo kot družba nadaljevali v smeri boljšega razumevanja debelosti.