Kdo bo obogatel z AI, 'nafta' 21. stoletja in svet, kjer cena ni več edino merilo

Umetna inteligenca je ena najpomembnejših tehnoloških sprememb, ki lahko v prihodnjih letih vplivajo na svetovno gospodarstvo. Toda njene posledice niso nujno samo pozitivne. Mauro Giorgio Marrano poudarja, da ga ne skrbi toliko tehnologija sama kot način, kako se bo družba spoprijela z njenimi posledicami. 

Z ekonomskega vidika umetna inteligenca predstavlja novo zmogljivo tehnologijo, ki lahko poveča produktivnost in s tem življenjski standard. Vendar ostaja odprto vprašanje njenega vpliva na trg dela. Nekatera delovna mesta bi lahko izginila, pri drugih pa bo umetna inteligenca dopolnjevala delo zaposlenih. Kako obsežne bodo spremembe, za zdaj še ni jasno.

Drugo pomembno vprašanje je, kdo bo imel od tehnološkega napredka največ koristi. Če bodo prednosti umetne inteligence pripadle predvsem visoko usposobljenim zaposlenim in lastnikom podjetij, bi se lahko gospodarska neenakost še povečala. Marrano je zato poudaril, da bo treba ustrezno obvladovati spremembe na trgu dela in zagotoviti, da bodo koristi novih tehnologij razdeljene širše: "Pomembno bo zagotoviti, da bodo koristi nove tehnologije široko porazdeljene. To je tisto, kar me skrbi."

Pomembna sprememba svetovnega gospodarstva je po Marranovi oceni tudi prehod v obdobje večje geopolitične razdrobljenosti. "Prihajamo iz obdobja, v katerem so bile geopolitične napetosti razmeroma majhne. Globalizacija se je krepila tako na področju trgovine kot kapitalskih tokov. Države so trgovale s partnerji, ki so bili zanje najugodnejši. Glavna prednostna naloga je bila učinkovitost oziroma stroškovna učinkovitost. Zdaj prehajamo v obdobje, ki ga imenujemo geoekonomska fragmentacija."

Države zato vse več pozornosti namenjajo zanesljivosti dobaviteljev, političnim odnosom in strateški varnosti. Takšno preoblikovanje svetovnega gospodarstva lahko poveča tveganje motenj v dobavnih verigah in prispeva k višjim cenam. "Zanesljivejši partner je lahko dražji, vendar je odločitev zanj lahko racionalna."

Marrano je opozoril, da gre za novo gospodarsko okolje, v katerem stroškovna učinkovitost ni več edino merilo odločanja. 

Čeprav velik del najpomembnejših tehnoloških inovacij nastaja v ZDA, to po Marranovi oceni ne pomeni, da Evropa nima možnosti za gospodarski napredek. Poudaril je, da bo za evropsko gospodarstvo pomembno predvsem učinkovito uvajanje novih tehnologij.

Evropa ima po njegovih besedah še veliko prostora za širšo uporabo umetne inteligence, hkrati pa mora vlagati tudi v potrebno infrastrukturo, kot so podatkovni centri in storitve računalništva v oblaku. Takšna vlaganja bi lahko prispevala tudi k zmanjševanju tehnološke odvisnosti od ZDA in Kitajske.

Ena pomembnejših sprememb v Evropi je povečevanje obrambnih izdatkov. Marrano je pojasnil, da gre za del širšega prizadevanja za strateško avtonomijo. Evropa se je v preteklosti močno zanašala na ameriško zagotavljanje varnosti, zdaj pa mora več sredstev nameniti razvoju lastnih obrambnih zmogljivosti. 

Povečanje obrambnih izdatkov lahko vsaj kratkoročno spodbudi gospodarsko rast. Vendar bo dejanski učinek odvisen predvsem od tega, kje bo denar porabljen, meni: "Koristi za gospodarsko rast bodo odvisne od tega, koliko bomo proizvedli sami in koliko bomo uvozili. Če bomo več porabili za uvoz iz drugih držav, bodo koristi bolj omejene. Če pa bomo sredstva uporabili za razvoj novih tehnologij doma, se lahko pozitivni učinki prenesejo tudi v druge sektorje. Gre torej za dejavnik rasti, ki je do neke mere začasen, vendar lahko pozitivno vpliva tudi na druge sektorje."

Marrano ocenjuje, da je dvoodstotni inflacijski cilj v evrskem območju še vedno dosegljiv. Vendar je opozoril, da novo geopolitično okolje povečuje možnost pogostejših inflacijskih šokov. Ti so lahko povezani z energijo, motnjami v dobavnih verigah ali odločitvami držav, da zaradi večje varnosti kupujejo dražje izdelke in tehnologije.

Takšne spremembe lahko ustvarjajo dodatne cenovne pritiske, vendar po njegovi oceni še ne pomenijo nujno, da bo inflacija dolgoročno ostala strukturno višja. Posebej pomembno bo gibanje cen energije. Če se bodo energetske razmere umirile, Marrano pričakuje postopno zmanjševanje inflacijskih pritiskov. Če pa bodo visoke cene energije vztrajale in se prenesle tudi v stroške prevoza, blaga in storitev, bi lahko centralne banke morale dodatno zaostriti denarno politiko.

Evropske države so se v zadnjih letih soočale z več krizami, zaradi katerih so povečevale javno porabo in zadolževanje. Marrano je spomnil na pandemijo in energetske krize, ki so zahtevale obsežne državne ukrepe. Po njegovi oceni evropski fiskalni okvir, vključno s postopki ob presežnih primanjkljajih, pomaga omejevati tveganja nevzdržnega javnega dolga. Vendar imajo države z visokimi proračunskimi primanjkljaji manj prostora za dodatno porabo, zato je pomembno postopno urejanje javnih financ.

Poleg zadolženosti in inflacije je Marrano izpostavil še dva dejavnika, ki bi lahko dolgoročne obrestne mere ohranjala na višjih ravneh. Prvi je investicijski cikel, povezan z umetno inteligenco. Če bodo nova tehnološka vlaganja povečala produktivnost in gospodarsko rast, bodo lahko vlagatelji pričakovali višje donose od zasebnih investicij. Drugi dejavnik je vse večja konkurenca za razpoložljiva finančna sredstva. Velika tehnološka podjetja namreč za razvoj umetne inteligence in infrastrukture potrebujejo ogromno kapitala. Države bodo morale zato pri pridobivanju sredstev tekmovati tudi z zasebnimi podjetji. Takšne razmere bi lahko prispevale k vztrajanju višjih donosnosti državnih obveznic in dolgoročnih stroškov zadolževanja.

Marrano je ocenil, da je evropsko gospodarstvo zaradi velike odprtosti in odvisnosti od uvoza energije, surovin ter tehnologij posebej izpostavljeno spremembam svetovnega gospodarskega okolja. Kljub temu ostaja glede evropske prihodnosti previdno optimističen. Kot pomembno izhodišče za potrebne spremembe je omenil Draghijevo poročilo iz leta 2024, ki obravnava konkurenčnost evropskega gospodarstva. Po njegovi oceni mora Evropa predvsem zmanjšati inovacijski zaostanek za ZDA in Kitajsko.

Zaradi demografskih sprememb namreč prihodnja gospodarska rast ne bo mogla temeljiti predvsem na povečevanju števila zaposlenih. Zato bo treba več vlagati v inovacije, učinkovitejšo uporabo kapitala in povečanje produktivnosti. Prav produktivnost je po njegovem eden najpomembnejših dolgoročnih virov gospodarske rasti. "Zaskrbljen sem, ker bo novo okolje prineslo veliko izzivov. Optimističen pa sem zato, ker lahko s potrebnimi ukrepi dosežemo pozitivne učinke za Evropo," pravi.

Marrano še zlasti dobro pozna razmere v srednji in vzhodni Evropi. Ocenil je, da je regija v zadnjih dveh desetletjih dosegla velik razvojni napredek in se po gospodarski razvitosti približala zahodnoevropskim državam. Po njegovih navedbah se je BDP na prebivalca, prilagojen razlikam v ravni cen, v številnih državah regije približal 70 odstotkom ravni razvitejših evropskih gospodarstev, Slovenija pa je dosegla raven blizu 90 odstotkov. Vendar se mora po njegovi oceni dosedanji razvojni model spremeniti.

V preteklosti je rast v regiji v veliki meri temeljila na tujih neposrednih investicijah, prenosu tehnologij in dohitevanju razvitejših gospodarstev. Zdaj bo vse pomembnejše razvijanje lastnih inovacij, raziskav in dejavnosti z višjo dodano vrednostjo. Kot primer je navedel industrijsko proizvodnjo. Država lahko zgolj sestavlja izdelke, ki so jih razvili drugje, lahko pa v domačem gospodarstvu razvija tudi raziskave, načrtovanje in tehnološke rešitve. Prav te dejavnosti ustvarjajo večjo dodano vrednost.

Marrano je kot pozitivna primera v Sloveniji izpostavil farmacevtsko industrijo in specializirano proizvodnjo. Kot eno slovenskih razvojnih prednosti je omenil še prometno-logistično infrastrukturo. Slovenija ima zaradi svoje lege pomembno vlogo v evropskih transportnih povezavah, zlasti pri pretoku blaga med Jadranom in srednjo Evropo. Ob tem je izpostavil koprsko pristanišče in cestno omrežje, ki državi omogočata vključevanje v širše mednarodne dobavne verige. Takšna infrastruktura je po njegovi oceni pomembna gospodarska prednost.

Pomemben izziv evropskega gospodarstva ostaja velika odvisnost od uvoženih energentov. Marrano je poudaril, da je zmanjševanje te odvisnosti smiselno, vendar mora potekati postopoma, saj bi prehiter prehod lahko povzročil dodatno rast stroškov. Kot pomembni možnosti je navedel širšo uporabo obnovljivih virov energije in čistih tehnologij, medtem ko je jedrsko energijo označil kot možnost, ki jo je prav tako smiselno upoštevati.

Ob tem je opozoril na novo tveganje. Evropa lahko z zmanjševanjem odvisnosti od nafte in plina postane bolj odvisna od držav, ki obvladujejo proizvodnjo tehnologij in predelavo surovin, potrebnih za energetski prehod. Posebej je izpostavil Kitajsko, ki ima pomembno vlogo pri proizvodnji sončnih tehnologij in predelavi kritičnih mineralov. Zato energetska preobrazba ne pomeni nujno odprave vseh strateških odvisnosti, temveč lahko prinese tudi nove.

Marrano je poudaril, da Evropa pri kritičnih surovinah ne more pričakovati popolne neodvisnosti. Veliko mineralov, potrebnih za sodobne tehnologije, na evropskem ozemlju ni na voljo v zadostnih količinah. Vendar je mogoče tveganja zmanjšati z razpršitvijo dobaviteljev, dolgoročnimi pogodbami, vlaganji v pridobivanje in predelavo surovin ter recikliranjem.

Posebej pomembna je predelava mineralov, saj pridobivanje surovine v rudniku še ne pomeni, da jo je mogoče neposredno uporabiti v industrijski proizvodnji. Evropa bi zato lahko razvijala tudi lastne zmogljivosti za predelavo in ponovno uporabo materialov.

Na vprašanje, kaj bo nafta 21. stoletja – baker, litij ali redke zemlje –, pa Marrano ni izbral ene same surovine. "Prehajamo v okolje, ki bo zelo odvisno od tehnologije, zlasti umetne inteligence," pravi in torej ocenjuje, da bodo strateško pomembni različni minerali, potrebni za razvoj visokih tehnologij. Prav te surovine bi lahko v vse bolj tehnološko odvisnem svetovnem gospodarstvu prevzele vlogo, kakršno je imela v preteklosti nafta.