'Ljudje so mi gledali v košarico in komentirali moje kilograme'

Danes je Indira Kolenc (nekoč Ekić) uspešna vplivnica, podjetnica in ustanoviteljica lastne blagovne znamke kozmetike. A za njenim uspehom se skriva zgodba o letih notranjih bojev, soočanju z obsojanjem okolice in iskanju bolj zdravega odnosa do sebe.

Prav zato bo Indira gostja zaključnega panela Resnične zgodbe: pot iz začaranega kroga na konferenci Telo, teža in zdravje brez mitov, kjer bo skupaj z Maticem Schwarzmannom spregovorila o izkušnji življenja s prekomerno telesno težo, hujšanju, samopodobi in življenju po velikih spremembah. Konferenca bo 15. junija v Cukrarni, svojo vstopnico si lahko zagotovite tukaj.

"Mislim, da sem zares dojela, da moja teža ni več samo estetsko vprašanje, ko so vsakdanje stvari postale napor. Že hoja po ravnem me je zadihala, težko sem se sklanjala pri obuvanju, utrujena sem bila ob najmanjših opravilih," se spominja.

Fizične omejitve pa niso bile najtežji del zgodbe. "Izogibala sem se druženjem zaradi opazk in neprijetnih pogledov. Pogosto se je zgodilo, da nisem imela kaj obleči, ker v trgovinah niso imeli moje številke. Največji alarm pa je bil trenutek, ko sem se začela zapirati vase, se umikati od ljudi in se izgubljati v negativnih mislih."

Marsikdo misli, da je najtežji del hujšanja trening ali odrekanje hrani. Indira pravi, da je bila njena največja bitka v glavi: "Ko sem začela spreminjati svoje navade, je telo presenetljivo hitro sledilo. Veliko težje pa je bilo spremeniti način razmišljanja. Najtežje je bilo utišati glas v glavi, ki mi je govoril, da ne zmorem, da nima smisla in da bom slej ko prej obupala."

Po njenem mnenju fizični napor sčasoma postane lažji. "Psiha je pa čudo."

Hrana je bila v različnih obdobjih njenega življenja tolažba, nagrada in pobeg. "Potem pa je v obdobju hujšanja postala sovražnik. Danes se trudim, da se s hrano čustveno ne povezujem. Hrano jemljem kot gorivo. Kvalitetnejša hranila vnašam v svoje telo, raje se imam in bolje se počutim," o svojem odnosu do hrane razlaga Indira.

Ker je hujšala pred očmi javnosti, je bila deležna tudi številnih komentarjev in sodb. "Ljudje so hodili za mano v trgovinah in gledali, kaj dajem v košarico. Brez zadržkov so komentirali moj videz in kilograme kar pred mano," nam je povedala.

Čeprav je od šova minilo že skoraj desetletje, pravi, da se komentarji niso povsem ustavili: "Velikokrat sem dobila odgovor, da je to pač cena resničnostnega šova. Da imam srečo, ker sem lepa ženska in se mi obline nekako oprostijo."

Po njenem mnenju ljudje pogosto pozabljamo, kako močno lahko besede vplivajo na posameznika. "Verjemite, da ljudje s prekomerno telesno težo zelo dobro vemo, da tehtamo preveč. Pogosto ne potrebujemo kritik ali nasvetov, za katere nismo prosili. Potrebujemo malo sočutja," poudarja Indira.

Indira odkrito govori tudi o obdobju ekstremnega hujšanja. V treh mesecih je izgubila 33 kilogramov, pred finalom pa trenirala tudi po šest do osem ur dnevno ob minimalnem vnosu kalorij. "Takrat je bil cilj pomembnejši od zdravja. Tudi po šovu sem trenirala dvakrat na dan in videz postavljala na prvo mesto," je priznala.

Danes na to obdobje gleda drugače: "Naučila sem se, da si telo zapomni vse in ti po tridesetem letu lepo servira račun. S posledicami ekstremov se borim še danes."

Zato je danes ena največjih zagovornic sprememb brez skrajnosti. "Življenje je prekratko za ekstreme. Verjamem, da nam pogosto vzamejo veliko več, kot nam dajo. Ukradejo nam veselje, spontanost in igrivost, ki je pravzaprav smisel vsega," opozarja Indira.

Kot vplivnica dobro pozna tudi pritisk družbenih omrežij. "Družbena omrežja nam pogosto dajejo občutek, da moramo biti ves čas urejene, vitke, uspešne in srečne. Problem je, da primerjamo svoje resnično življenje s skrbno izbranimi trenutki drugih ljudi," opozarja na navidezno resničnost družbenih omrežij.

Sama se je skozi leta osvobodila potrebe po ugajanju: "Danes si veliko bolj želim biti pristna kot popolna. Mislim, da ljudje potrebujemo resnične zgodbe in smo siti popolnosti na vsakem koraku."

Ko govori o svoji največji življenjski lekciji, se vedno vrne k sočutju: "Želela bi, da ljudje razumejo, da debelost ni samo stvar lenobe ali pomanjkanja discipline. Za tem so pogosto čustva, travme, stres, hormoni, življenjske okoliščine in leta notranjih bojev."

In še nekaj bi rada sporočila vsem, ki se danes morda borijo s podobnimi občutki, kot se je nekoč sama: "Želim si, da bi ljudi manj ocenjevali po videzu in številki na tehtnici ter jih bolj spoznavali kot osebe. Prepričana sem, da se za zunanjostjo pogosto skrivajo izjemno zanimivi, srčni in pogumni ljudje."