Na pet najpogostejših mitov o debelosti odgovarja Alenka Simonič, dr. med., specialistka splošne medicine, ki bo tudi gostja panela Debelost ni samo "slaba volja" – je bolezen na konferenci Telo, teža in zdravje brez mitov. Vstopnice so že na voljo.
Kot poudarja, debelost danes razumemo kot kronično, kompleksno in ponavljajočo se bolezen, pri kateri se prepletajo genetika, možgani, hormoni, presnova, okolje, zdravila, spanec, stres in življenjske okoliščine.
MIT 1: Debelost je posledica pomanjkanja volje
Največji mit o debelosti je, da ljudje z debelostjo preprosto nimajo dovolj volje. To ne drži.
Volja ima pri vsakem vedenju sicer določeno vlogo, a pri debelosti je zgodba veliko bolj kompleksna. Na občutek lakote, sitosti, željo po hrani in porabo energije vplivajo prirojeni biološki mehanizmi, ki so pogosto močnejši od zavestne odločitve.
Pri nekaterih ljudeh je sistem za regulacijo apetita, sitosti in nagrajevanja hrane nastavljen tako, da je občutek lakote močnejši, sitost krajša, želja po energijsko bogati hrani pa izrazitejša. To ni značajska slabost. To je biologija.
Pomembno vlogo ima tudi okolje. Živimo v svetu, kjer je visokokalorična, močno predelana in energijsko bogata hrana cenovno dostopna, stalno prisotna in pogosto zasnovana tako, da spodbuja ponovno uživanje. Hkrati sedimo več, spimo manj, smo pod kroničnim stresom in imamo manj spontanega gibanja.
Zato je krivično reči: "Samo manj jej."
Debelost ni dokaz šibke volje, ampak bolezen, pri kateri lahko genetski, biološki, psihološki in okoljski dejavniki močno vplivajo na dolgoročno uravnavanje telesne teže.
MIT 2: "Manj jej, več se gibaj" vedno deluje
Stavek "manj jej, več se gibaj" je pri zdravljenju debelosti pogosto preveč poenostavljen. Seveda je energijsko ravnovesje pomembno. Telesna teža se spreminja glede na razmerje med vnosom in porabo energije. A človeško telo ni kalkulator. Je živ biološki sistem, ki se prilagaja.
Ko človek zmanjša vnos hrane, telo pogosto odgovori z večjo lakoto, manjšo sitostjo, večjo željo po hrani in manjšo porabo energije. Hujšanje lahko telo zazna kot grožnjo, ne kot uspeh.
Tudi gibanje samo po sebi pri večini ljudi ni dovolj za veliko izgubo telesne teže. Je pa izjemno pomembno za zdravje, saj izboljšuje mišično maso, srčno-žilno zdravje, razpoloženje, spanec in dolgoročno vzdrževanje telesne teže.
Poleg tega nimajo vsi enakih izhodišč. Nekdo se sooča z nočnim delom, kroničnim stresom, bolečinami v sklepih, motnjami spanja, zdravili, ki vplivajo na težo, ali drugimi pridruženimi boleznimi.
Zato je "manj jej, več se gibaj" lahko dober začetek pogovora o zdravem življenjskem slogu, ni pa zadostna strategija zdravljenja debelosti.
MIT 3: Diete dolgoročno rešijo težavo
Veliko diet lahko kratkoročno prinese rezultat. Težava pa ni v tem, da ljudje ne bi znali shujšati. Težava je, da telo izgubljeno težo pogosto skuša pridobiti nazaj.
Klasične diete so pogosto zasnovane kot kratkoročen projekt: nekaj tednov omejevanja, prepovedanih živil, stroge discipline in nadzora. Tak pristop lahko prinese začetni uspeh, a pogosto ni dolgoročno vzdržen.
Danes zato ne govorimo več le o dieti, ampak o dolgoročnem zdravljenju debelosti. To lahko vključuje prehransko obravnavo, telesno dejavnost, vedenjsko podporo, urejanje spanja, zdravljenje pridruženih bolezni, psihološko podporo, zdravila za zdravljenje debelosti in pri izbranih posameznikih tudi bariatrično kirurgijo.
Dieta je pogosto dogodek. Zdravljenje debelosti pa je proces. Cilj ni popolna disciplina za nekaj tednov, ampak vzdržen sistem za dolgoročno zdravje.
MIT 4: Če se kilogrami vrnejo, si odpovedal
Vračanje telesne teže po hujšanju ni dokaz, da je človek odpovedal. Pogosto gre za pričakovan biološki odziv telesa.
Ko človek izgubi težo, se spremenijo hormonski signali, poraba energije se zmanjša, apetit pa se lahko poveča. Telo postane bolj učinkovito pri varčevanju z energijo. To pomeni, da mora posameznik po hujšanju pogosto vložiti bistveno več napora za vzdrževanje nižje teže.
Zato debelost obravnavamo kot kronično bolezen. Tako kot pri visokem krvnem tlaku ne rečemo: "Tlak se je uredil, zdaj ukinimo vse ukrepe," tudi pri debelosti dolgoročna obravnava pogosto ostaja pomembna.
Vračanje teže ni osebni poraz. Je posledica bioloških obrambnih mehanizmov telesa.
MIT 5: Debelost je predvsem estetski problem
Debelost ni problem videza. Je zdravstveno stanje, ki lahko vpliva na skoraj vse organske sisteme in poveča tveganje za številne bolezni.
Maščobno tkivo ni le pasivno skladišče energije, ampak aktiven del telesa, ki vpliva na hormone, presnovo in številne organske sisteme.
Pomembno pa je tudi to, da ni vsak človek z višjim ITM enako ogrožen.
Sodobna obravnava debelosti se ne sme ustaviti pri številki na tehtnici. Pomembni so tudi obseg pasu, razporeditev maščobnega tkiva, krvni tlak, presnovni kazalniki, kakovost spanja, telesna zmogljivost, bolečine, duševno zdravje in kakovost življenja.
Zato sodobna medicina vse bolj poudarja: ne zdravimo številke, ampak človeka. Cilj ni samo manj kilogramov, ampak manj zdravstvenih zapletov, boljše počutje in bolj kakovostno življenje.
Prav tako je pomembno ločiti zdravljenje debelosti od stigmatizacije telesa. Stigma ne pomaga. Pogosto pa povečuje sram, izogibanje zdravstveni oskrbi, čustveno prehranjevanje in slabša zdravstvene izide.
Debelost ni razlog za sram, ampak za razumevanje in zdravljenje
Kot poudarja Alenka Simonič, debelost ni preprosta posledica slabih odločitev, ampak bolezen, pri kateri se prepletajo biologija, okolje, vedenje in družbeni dejavniki.
Zato ljudje z debelostjo ne potrebujejo dodatnega sramu, obsojanja ali poenostavljenih nasvetov. Potrebujejo pa strokovno, spoštljivo in dolgoročno podporo.
