Umetna inteligenca bo spremenila gospodarstvo, Evropa pa mora zmanjšati odvisnost od ZDA in Kitajske

Svetovno gospodarstvo vstopa v obdobje, v katerem bodo tehnološki razvoj, geopolitična trenja, energetska varnost in inflacija vse bolj vplivali na poslovne odločitve. Umetna inteligenca lahko postane pomemben dejavnik rasti, vendar njene posledice ne bodo odvisne samo od tehnoloških zmogljivosti, temveč tudi od tega, kako se bodo nanje odzvale države, podjetja in zaposleni.

O teh vprašanjih sta na zaključnem panelu poslovno-medijske konference Platforme Makroekonomija v času negotovosti: kaj čaka finančni sistem? razpravljala moderator Adi Omerović in Mauro Giorgio Marrano, makroekonomist skupine UniCredit.

Marrano je poudaril, da je umetna inteligenca zmogljiva tehnologija z velikim potencialom za povečanje produktivnosti, gospodarske rasti in življenjskega standarda.

Toda njene posledice za trg dela še niso jasne. Nekatera delovna mesta bi lahko zaradi avtomatizacije izginila ali se bistveno spremenila, medtem ko bo umetna inteligenca pri drugih poklicih dopolnjevala delo ljudi in jim omogočala učinkovitejše opravljanje nalog.

Po njegovem mnenju zato ni glavno vprašanje, ali se moramo bati same tehnologije, temveč kako bomo upravljali njene posledice. Pomembno bo, ali se bodo zaposleni lahko pravočasno prilagodili spremembam in ali bodo koristi nove tehnologije dovolj široko porazdeljene.

Če bodo največ pridobili lastniki podjetij in visoko usposobljeni zaposleni, se lahko povečajo tudi družbene in gospodarske neenakosti.

Pomembna sprememba, ki jo je izpostavil Marrano, je geopolitična razdrobljenost svetovnega gospodarstva.

V obdobju intenzivne globalizacije so podjetja in države pri izbiri dobaviteljev pogosto dajali prednost stroškovni učinkovitosti. Sodelovali so s partnerji, ki so ponujali najugodnejše pogoje, ne glede na njihovo geografsko lego.

Danes se ta logika spreminja. Velike sile, predvsem ZDA in Kitajska, vse bolj omejujejo trgovinsko sodelovanje in izmenjavo tehnologij ter si prizadevajo zagotoviti zanesljive dobavne verige znotraj svojih interesnih območij.

Posledice so vidne pri carinah, omejitvah izvoza čipov in prizadevanjih držav, da bi zmanjšale odvisnost od zunanjih dobaviteljev pri ključnih tehnologijah in energiji.

To pomeni, da najcenejši dobavitelj ni več nujno tudi najboljša izbira. Podjetja in države so vse bolj pripravljeni plačati več za zanesljivejše dobavne vire, kar lahko poveča stroške proizvodnje in ustvarja dodatne inflacijske pritiske.

Evropa ne potrebuje nujno lastnega tehnološkega velikana, mora pa tehnologijo znati uporabljati

Na vprašanje, ali lahko Evropa konkurira ZDA in Kitajski na področju umetne inteligence, je Marrano odgovoril, da ni nujno, da bi morala biti Evropa središče razvoja vseh novih tehnologij, da bi od njih imela koristi.

Pomembno je predvsem, da jih zna učinkovito uvajati v gospodarstvo in razvija infrastrukturo, ki jo za to potrebuje.

Med pomembnimi področji je izpostavil podatkovne centre, storitve v oblaku in druge tehnološke zmogljivosti. Takšne naložbe lahko Evropi pomagajo povečati produktivnost, hkrati pa zmanjšati odvisnost od tehnoloških sistemov zunaj evropskega prostora.

Pri tem bo pomembna tudi sposobnost povezovanja tehnološkega razvoja z obstoječimi industrijami. Umetna inteligenca lahko prispeva k učinkovitejšemu poslovanju in novim storitvam, vendar bodo koristi odvisne od tega, kako hitro jo bodo podjetja vključila v svoje procese.

Marrano je večje evropske izdatke za obrambo umestil v širše prizadevanje za strateško neodvisnost.

Ker Evropa v preteklosti ni dovolj vlagala v določene obrambne zmogljivosti, bo morala zdaj povečati izdatke in nadomestiti zaostanke. To lahko kratkoročno spodbudi gospodarsko aktivnost.

Vendar je učinek odvisen od tega, kako bodo sredstva porabljena. Če bo Evropa večino opreme uvažala, bodo koristi za domače gospodarstvo omejene. Če pa bo vlaganja uporabila tudi za razvoj lastnih tehnologij, proizvodnje in znanja, se lahko pozitivni učinki razširijo na druge sektorje.

Gre torej za vprašanje, ali bo povečana poraba prinesla samo kratkoročno gospodarsko spodbudo ali tudi dolgoročne koristi za evropsko konkurenčnost.

Geopolitične spremembe vplivajo tudi na inflacijo. Marrano je pojasnil, da lahko dražji, vendar zanesljivejši dobavni viri zvišujejo stroške, medtem ko motnje v dobavnih verigah povzročajo dodatne pritiske na cene.

Po njegovi oceni to ne pomeni nujno, da bo inflacija dolgoročno ostala visoka. Vendar so lahko inflacijski šoki v novem gospodarskem okolju pogostejši, zlasti če pride do novih energetskih motenj ali omejitev pri dobavi ključnih tehnologij.

Za Evropsko centralno banko bo zato pomembno spremljati, ali se višje cene energije prenašajo tudi v druge cene blaga in storitev. Če bi se inflacijski pritiski razširili, bi lahko bila potrebna strožja denarna politika in višje obrestne mere.

To bi pomenilo dražje financiranje za podjetja in gospodinjstva ter dodatne izzive pri načrtovanju investicij.

Marrano je opozoril, da sta srednja in vzhodna Evropa v zadnjih desetletjih dosegli velik gospodarski napredek. Za nadaljnjo rast pa bo vse pomembneje, da regija ne temelji samo na stroškovnih prednostih, temveč razvija dejavnosti z višjo dodano vrednostjo.

To pomeni več vlaganj v inovacije, produktivnost, tehnološko znanje in domače razvojne zmogljivosti.

Za Slovenijo je kot pomembni prednosti izpostavil farmacevtsko industrijo ter prometno-logistično infrastrukturo, vključno s koprskim pristaniščem. Ti področji predstavljata pomembno izhodišče za nadaljnji razvoj, vendar bo za dolgoročno konkurenčnost potrebno tudi prilagajanje novim tehnologijam in spremembam svetovnega gospodarstva.

V vse bolj tehnološko odvisnem svetu bodo strateški pomen pridobivale tudi kritične surovine. Evropa bo morala zmanjševati tveganja, povezana s preveliko odvisnostjo od omejenega števila dobaviteljev.

Razprava je pokazala, da svetovno gospodarstvo ne vstopa samo v novo tehnološko obdobje, temveč tudi v drugačno geopolitično in gospodarsko realnost.

Umetna inteligenca lahko poveča produktivnost, vendar bo pomembno, kako se bodo njene koristi porazdelile. Globalna trgovina se bo morala prilagoditi večjim varnostnim zahtevam, Evropa pa bo morala iskati ravnotežje med gospodarsko učinkovitostjo in strateško neodvisnostjo.

Za Slovenijo to pomeni, da dolgoročna konkurenčnost ne bo odvisna samo od obstoječih prednosti, temveč tudi od sposobnosti vlaganja v znanje, inovacije in dejavnosti z višjo dodano vrednostjo.