Zakaj lahko strateški logistični projekt v Sloveniji čaka desetletja, preden se sploh začne gradnja?

Zakaj lahko infrastrukturni projekt, ki je pomemben za državo, desetletje ali več ostane v različnih fazah postopkov? Odgovor ni samo v zakonodaji.

Na konferenci Platforme Business Logistika: hrbtenica gospodarstva v času sprememb so Ana Grabnar Crnčec, partnerka v odvetniški družbi Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji, Aleš Mihelič, svetovalec poslovodstva Slovenskih železnic, in župan občine Hoče-Slivnica, dr. Marko Soršak, govorili o eni največjih težav razvoja logistike: kako velike projekte izpeljati hitreje, hkrati pa upoštevati interese ljudi in lokalnih skupnosti.

Aleš Mihelič iz Slovenskih železnic je opozoril, da Slovenija pri nekaterih strateških projektih ni izgubila le pet ali deset let, ampak bistveno več. Problem pri tem ni samo zamujen datum začetka gradnje.

Investitor potrebuje predvidljivo okolje in realno časovnico. Če projekt predolgo stoji, lahko poslovna priložnost izgine. Enako velja za logistične tokove: če se blago zaradi boljših pogojev preusmeri drugam, ga je zelo težko dobiti nazaj.

Marko Soršak je kot konkreten primer navedel južno obvoznico Maribora, ki se po njegovih besedah umešča že 30 let.

Ob tem je opozoril na pogosto napačno razumevanje odgovornosti. Dolge postopke se pogosto pripisuje občinam, čeprav lokalne skupnosti niso pristojne za vse korake. Gradbeno dovoljenje je na primer v pristojnosti upravne enote.

Toda občine imajo pomembno vlogo pri prostorskih aktih, ki določajo, kje so stanovanjske, poslovne in industrijske cone.

Pri velikih projektih se pogosto pojavi nasprotovanje lokalnega okolja. Ljudje se bojijo dodatnega prometa, hrupa, sprememb prostora ali vpliva na kakovost življenja. Toda prav zato je vključevanje lokalne skupnosti pomembno že na začetku.

Ana Grabnar Crnčec iz odvetniške družbe Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji je opozorila, da se pri projektih pogosto preveč časa porabi za dolgotrajno pisno izmenjevanje dokumentacije. Del teh postopkov bi bilo po njenem mogoče nadomestiti z bolj neposrednim sodelovanjem udeležencev.

Pomembna je tudi jasna odgovornost: kdo vodi postopek, o čem se odloča in kdo na koncu sprejme odločitev.

Pri strateških projektih je treba različne interese slišati. Toda če se proces konča samo pri usklajevanju, projekta ni mogoče izpeljati.

Prav tu je eden ključnih paradoksov infrastrukturnega razvoja: večje sodelovanje lahko pomeni boljši projekt, če se zgodi dovolj zgodaj. Če se različni interesi začnejo usklajevati šele po več letih, pa lahko sodelovanje postane dodatna zamuda.

Velik logistični projekt zato je ob tehničnem projektu tudi pravni, prostorski, gospodarski in komunikacijski projekt. Če država, investitor in lokalna skupnost že na začetku jasno povedo, kaj želijo doseči, katere so omejitve in kdo za kaj odgovarja, je mogoče del konfliktov rešiti prej.

Za Slovenijo pa ostaja ključno še nekaj, kar so opozorili panelisti: strateških projektov ne more biti neskončno veliko. Če je vse prednostna naloga, v praksi ni prednostna nobena.