'Življenje je dolgo in žalostno bi bilo živeti brez testenin'

"Odraščala sem v zgodnjih dvatisočih. Takrat je bilo že deset kilogramov preveč razumljeno kot nekaj zelo velikega. Ves čas sem imela občutek, da sem pretežka," je povedala na tokratni izdaji konference Platforma, ki je pod drobnogled vzela kompleksen izziv zdrave telesne teže. 

Občutek jo je spremljal praktično vse življenje. V dvajsetih letih pa so se kilogrami začeli počasi kopičiti. Ne čez noč. Ne zaradi enega dogodka, ampak počasi in vztrajno. 

Danes je lažja za približno 60 kilogramov. A pot do sem ni bila ravna. Večkrat je bila uspešna, izgubila je nekaj kilogramov, a so se vrnili. 

V svojih dvajsetih je tri mesece skoraj religiozno obiskovala fitnes. Petkrat tedensko. Po dve uri. Ob tem se je strogo držala jedilnika. "Takrat sem izgubila približno 25 kilogramov v dveh ali treh mesecih. To je bila prva izkušnja, ko mi je dejansko uspelo izgubiti več telesne teže."

Potem pa je prišlo poletje. "Prišlo je življenje. Šli smo na morje in padla sem iz rutine." Kilogrami so se vrnili, začaran krog se je ponovil. 

"Veliko ljudi verjame, in tudi sama sem verjela, da moram najti samo tisto eno pravo dieto, ki mi bo spremenila celo življenje. Vedno sem našla nekaj, kar je delovalo. Ampak samo do neke točke," razlaga. 

Opisuje občutek, ki ga pozna ogromno ljudi z dolgotrajnimi težavami s težo. "Ves čas se trudiš. Ves čas nekaj delaš. Pa si kljub temu neuspešen. In potem pride ogromno občutkov krivde. Ne samo krivde. Tudi nemoči."

Ob tem pa je hrana nekaj, čemur se ni mogoče "za vedno odreči" - kot je izpostavil eden od panelistov na konferenci - jesti je pač treba vsak dan, do konca življenja. 

Prelomnica je prišla, ko je postala mama. Imela  je okoli 145 kilogramov, bila je novopečena mama dvojčkov, ki sta danes stara že šest let.  Takrat je prvič zares dojela nekaj, kar se danes sliši preprosto. Da ni treba iti v ekstrem, da je to pravzaprav napaka, ki ne more biti dolgoročno uspešna. 

"Ne moreš življenja prilagoditi hrani in telovadbi. Hrano in gibanje moraš prilagoditi svojemu življenju," pravi. Ker je bila na porodniški in imela doma dva majhna otroka, je vedela, da fitnes ni realna možnost. Zato je tokrat k stvari pristopila drugače. 

"Na YouTubu sem poiskala "dance workout". Dodala sem še "low impact", ker pri moji teži skakanje ni bilo primerno. In začela sem s petimi minutami na dan." S tem je prišlo pomembno spoznanje, ki ga danes deli z drugimi: "Noben začetek ni premajhen. Karkoli je več kot nič."

"Pred tem nisem imela izkušnje počasnega začetka. Vedno sem bila prepričana, da moram začeti z neko vadbo, da moram takoj nekaj velikega narediti. Potem sem šla na eno vodeno vadbo, ugotovila, da ne zmorem, in sem si rekla - to nisem jaz, tega ne morem. In se nisem več vrnila."

Postopna sprememba pa je prinesla nov življenjski slog. "Zdaj počnem vse živo. Fitnes, plezanje, hodim v gore, tečem, kolesarim. Ampak nisem začela tukaj. Začela sem daleč nazaj, s tistimi petimi minutami."

Težo je sprva izgubljala zelo hitro. V prvem letu 30 kilogramov, v drugem 20, v tretjem 10. Danes je v četrtem letu procesa. "Še vedno bi rada izgubila nekaj kilogramov. Zdaj gre počasneje, ampak gre."

Razlika pa je ogromna. "Moj razlog danes ni več tista nujna izguba teže zaradi zdravja. Želim biti še nekoliko lažja predvsem zaradi aktivnosti, ki jih počnem."

Kar pa je še pomembneje – danes se ne bori več sama s seboj. Testenine, ki jih ima tako rada, so še vedno na krožniku. "Včasih sem mislila, da če hočem shujšati, testenin ne smem več jesti." Po neuspešnih čudežnih dietah, je njen odnos do hrane danes drugačen, ne skuša se prepričati, da so testenine "slaba hrana". 

"Namesto celega krožnika testenin danes polovico krožnika namenim testeninam, zraven pa dodam beljakovine in zelenjavo. Pri tem mi je zelo pomagalo razumevanje hrane – razumevanje tega, kaj pomenijo posamezna hranila, kaj imajo na naše telo in kako delujejo. Ne gre več za razmišljanje to smem, tega ne smem, ampak za razumevanje. In brez tega, da bi se odpovedala tistemu, kar imam rada. Življenje je dolgo in žalostno bi bilo živeti brez testenin."

Vsem, ki so na začetku poti, ki jo je sama že prehodila, pa torej svetuje podobno - zmernost in potrpežljivost, brez ekstremov. "Jaz vedno rečem, da motivacija ni nič drugega kot dober razlog in dober plan. In tu se spet vrnemo k temu, da mora biti plan smiseln za tvoje življenje. Ko nekdo reče, da nič ne deluje, bi dodala: nič ni delovalo do zdaj. To ne pomeni, da nikoli ne bo. Morda samo še nismo našli prave poti."

"Tudi sama sem imela več kot 30 let preveč kilogramov in začela sem hujšati šele po tridesetem letu. Nikoli ni prepozno. Če nekaj ni delovalo do neke točke, to ne pomeni, da nikoli ne bo. Morda moramo samo najti prave informacije in pravi način, ki ga lahko vzdržujemo. Rada bi še enkrat poudarila, da noben začetek ni premajhen. To velja tudi pri prehrani. Tako kot sem pri gibanju postopoma dodajala, ker sem postajala zmogljivejša, je bilo podobno tudi pri hrani. Na začetku je bilo veliko načrtovanja in razmišljanja, kako kombinirati obroke. Potem pa je bilo iz meseca v mesec lažje. Danes, ko grem v trgovino, že avtomatično kupim stvari, ki dobro delujejo zame. Na začetku se lahko zdi vse strašno in naporno, ampak vredno je vložiti čas. Potem postane lažje."