Ko jo je Forbes januarja uvrstil na lestvico najvplivnejših milijarderjev, so o tem ponosno poročali angolski državni mediji. Kot so zapisali, je to pomemben znak, da se 19-milijonska država počasi uvršča na zemljevid razvitega sveta.
A če mislite, da ste pravkar prebrali zgodbo o uspehu, se bridko motite, zdaj pravijo pri Forbesu, kjer so združili moči z angolskim raziskovalnim novinarjem in se odpravili po poti bogastva Dos Santosove.
Na podlagi pridobljenih dokumentov in številnih pogovorov zdaj trdijo, da bogastva ni ustvarila Dos Santosova, ampak njen oče. In to ne z delom, ampak s kleptomansko politiko.
71-letni oče Dos Santosove je namreč predsednik Angole.
"Takšnega bogastva z delom tukaj ni mogoče zaslužiti. Nobenega dvoma ni, da je to delo njenega očeta," trdi nekdanji premier Angole Marcolino Moco.
Bogastvo naj bi bilo v hčerkinih rokah iz dveh razlogov. Če umre, bo družina več kot preskrbljena, če ga ljudstvo prej odstavi, pa ne bo reven, kjer koli se bo že skrival. Hčerka bo namreč bogastvo zagotovo delila z njim. Vprašanje pa je, ali tudi z brati in sestrami. Da se na smrt sovražijo, namreč ni pretirana skrivnost.
Dos Santosova s Forbesovimi novinarji sicer ni želela govoriti, v sporočilu so njeni sodelavci le zapisali, da so njeni posli pregledni, angolskega novinarja, ki je sodeloval pri nastajanju članka, pa so obtožili, da je pristranski in politično motiviran.
"Seveda ne odgovarjajo na vprašanja, ker ima cela družina marsikaj za pojasniti," pravi Moco.
Angola je tri stoletja služila kot kraj, kjer so Portugalci ob obali kopali drage minerale. Ko je država leta 1975 postala neodvisna, se je vnel boj za isto stvar, le akterji so bili drugi.
Med kaosom, ki je trajal 27 let, se je na predsedniški položaj povzpel Dos Santos, ki je v Azerbajdžanu študiral črpanje nafte in je bil vmes zunanji minister. Predsedniškega stolčka se oklepa vse od leta 1979 in je tretji najdlje vladajoči šef kakšne države, ki ni monarh, na planetu.
Dos Santos, ki je bil poročen vsaj dvakrat, vsaj pet njegovih otrok pa je plod ljubimkanja s hišnimi pomočnicami, je vseskozi vajen živeti na veliki nogi, kar vključuje božična drevesa, pripeljana iz New Yorka, in pol milijona dolarjev vredno penino iz portugalske restavracije. Isabel si je kot deklica tako prislužila vzdevek "princesa".
Dos Santosova se je šolala v Veliki Britaniji, Angolo pa je vmes pretresla državljanska vojna. Ta je prinesla spremembo socialističnega režima, ki je v državi pomenil, da so bili pogosto na trgovinskih policah le špageti, v nekakšno kombinacijo socializma in kapitalizma.
BDP je nato od leta 2002 do 2011 povprečno rasel za 11,6 odstotka letno, država je podvojila izvozno količino nafte, v državnem proračunu pa je namesto 6,3 milijarde dolarjev kot pred desetletjem, kar 69 milijard.
Težava je le, da se vse to ne pozna pri ljudeh. V državi, kjer ima Isabel Dos Santos torej 3 milijarde dolarjev, večina ljudi živi z manj kot 3 evri na dan, 10 odstotkov ljudi pa pesti kronična lakota.
Kje torej konča denar?
Za začetek ga veliko vzame razkošno življenje paranoičnega predsednika, ki za svoj varnostni aparat posrka več, kot znašajo skupna letna proračunska sredstva za zdravstvo, izobraževanje in kmetijstvo skupaj.
Potem je iz proračuna med letoma 2007 in 2010 neznano kam izginilo kar 32 milijard dolarjev, kar pravzaprav niti ni presenetljivo, če upoštevamo, da Angola zaseda 157. mesto med 176 državami, ko gre za indeks transparentnosti, korupcija pa cveti na vsakem koraku.
Prve poslovne izkušnje Dos Santosove sicer izhajajo iz Miamija. Tam so jo kot 24-letnico za poslovno partnerico vzeli lastniki lokala, ki so želeli "slavno ime", da bi tako prikrili slabo hrano, še slabšo postrežbo in kršenje vseh mogočih sanitarnih pravil. 16 let kasneje je restavracija še vedno zelo priljubljena.
Zadovoljna s prvimi poslovnimi uspehi je srečo nato poskusila v milijardni angolski industriji diamantov, ki jo večinoma obvladuje delno državna družba Endiama, preko poslovnih partnerjev pa odlično služi prav Dos Santosova.
Do tega je prišlo, potem ko je predsednik državno družbo potisnil v družabništvo s tujimi podjetji. Podobno ji je odprl vrata tudi v telekomunikacije in druga državna podjetja, povezave pa so skrbno skrite za goro tujih podjetij, katerih lastniški deleži pa se na koncu končajo pri njej, še piše Forbes.
KOMENTARJI (49)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.