Organizacija je le ena od številnih, kritičnih do jedrske energije, ki jo običajno vidijo kot energetski vir – ta bi se moral posloviti s tehnološkim in družbenim napredkom ter obračanjem družbe k obnovljivim virom energije, ki s seboj prinašajo – kot poudarjajo – manj nevarnosti v primeru nesreče.
Zagovorniki jedrske energije medtem opozarjajo, da obnovljivi viri še nikakor ne morejo nadomestiti izpada energije, ki bi se zgodil z globalnim zaprtjem jedrskih reaktorjev, sprašujejo se tudi, kaj se bo po nekaj letih zgodilo z vsemi odpadki v obliki odsluženih vetrnic in solarnih panelov.
A tokrat bomo pod drobnogled vzeli, kaj jedrski energiji očitajo njeni nasprotniki.
"Umazan vir energije"
Prvi očitek se nanaša že na pridobivanje goriva – urana. Opozarjajo, da je kopanje uranove rude škodljivo tako za okolje kot ljudi. PSR zatrjuje, da so v populaciji rudarjev, ki kopljejo uranovo rudo, zaznali veliko bolezni, kot so pljučni rak, druge respiratorne bolezni in tuberkuloza.
Prav tako naj bi pri proizvodnji 1000 ton uranovega goriva nastalo okoli 100.000 ton radioaktivne jalovine in skoraj štiri milijone litrov odplak, v katerih so še arzen in težke kovine. Te odplake onesnažujejo reke in jezera. Tudi najnovejše metode pridobivanja goriva, kjer ne nastaja jalovina, ampak le odplake, po njihovih navedbah močno onesnažuje okolje.
Zaplete pa se, opozarjajo, tudi na koncu, saj ima svet še vedno ogromne težave z radioaktivnimi odpadki, kljub napredku tehnologije, ki omogoča tudi njihovo ponovno uporabo. Ti odpadki so, kot večina drugih, namreč nekaj, česar si nihče ne želi na "svojem dvorišču".
Varnostno vprašljiv vir energije
Jedrska energija je svoj pohod začela v petdesetih letih prejšnjega stoletja, danes v približno 30 državah sveta deluje okoli 450 jedrskih reaktorjev. Čeprav je bilo hudih nesreč malo, pa so te imele resne učinke na ljudi in okolje. Zato je varnost eden glavnih argumentov, ki ga izpostavljajo nasprotniki jedrske energije.
Za najhujšo katastrofo velja nesreča v ukrajinskem Černobilu, ki se je zgodila leta 1986. Po nesreči je moralo domove zapustiti okoli 300.000 ljudi, radioaktivni delci so se razširili preko zahodne Sovjetske zveze, vzhodne Evrope, Skandinavije, Velike Britanije in vzhodnih ZDA. Velika območja Ukrajine, Belorusije in Rusije so bila kontaminirana.
Zaradi režima, ki je sprva poskušal prikriti nesrečo, potem pa čim več njenih posledic, danes številni ugibajo, kako realne so številke, ko je govor o žrtvah. Poročilo Združenih narodov iz leta 2005 navaja 56 neposrednih smrti ter do 9000 umrlih zaradi dolgotrajnih bolezni, povezanih z nesrečo.
Med 300.000 in 600.000 delavcev, ki so znani tudi kot "likvidatorji" in so sodelovali pri čiščenju območja, je prejelo visoke količine sevanja.
Seveda pa černobilska nesreča ni edina. Pred aprilom 1986 sta bili najhujši civilni jedrski nesreči ogenj v reaktorju Windscale 10. oktobra 1957 blizu britanskega Sellafielda in stalitev sredice, ki se je 28. marca 1979 zgodila na Otoku Treh milj v ZDA.
Leta 2011 se je nato zgodila še nesreča v japonski elektrarni Fukušima-Daiči, ki je nastala kot posledica močnega potresa in cunamija, zaradi česar je prišlo do odpovedi opreme, taljenja goriva in radioaktivnih izpustov. Nesreča velja za bolj zapleteno od černobilske, saj se je okvarilo več reaktorjev. Čeprav dogodek ni zahteval smrtnih žrtev, so mediji kasneje poročali o okoli 1600 žrtvah zaradi stresa, predvsem med starejšimi. Zaradi nesreče so namreč preselili okoli 160.000 ljudi. Danes je še vedno razseljenih 52.000 ljudi in številni se z izgubo življenja, kot so ga poznali, niso nikoli sprijaznili.
Nekateri strokovnjaki danes opozarjajo, da se je nevarnostim, ki lahko povzročijo nesreče v jedrskih elektrarnah, pridružila še ena – klimatske spremembe. Ocenjujejo, da lahko globalno segrevanje v prihodnosti pomeni izziv za zagotavljanje proizvodnje in varnosti jedrskih elektrarn, saj smo v preteklosti že videli, da so imele med vročinskimi valovi težave jedrske elektrarne v Franciji, ZDA, Nemčiji in Španiji.
Politična igra moči
Načeloma velja – jedrske elektrarne niso atomske bombe, filmi katastrofe, ki jih predstavljajo kot takšne, pa so bolj plod fikcije kot realnosti. Nekateri kritiki pa opozarjajo na neki drug vidik. Poudarjajo – že mogoče, da jedrske elektrarne niso atomske bombe, je pa mogoče isti proces bogatenja urana za jedrsko gorivo uporabiti za bogatenje urana do stopnje, ki je potrebna za jedrsko orožje. In to je scenarij, ki skrbi mnoge – da bi se pod krinko uporabe tehnologije za civilne namene skrivali drugačni nameni, vprašanja, ki so se že porajala na primeru Irana in še kakšne države.
Skrbi jih tudi, da bi v nečedne namene uporabili plutonij, ki nastaja v jedrskih reaktorjih. Poleg tega nekateri jedrske elektrarne že same po sebi vidijo kot dodatno grožnjo, saj naj bi bile potencialna privlačna tarča teroristov.
PSR opozarja, da jedrske elektrarne niso zgrajene, da bi prenesle napad, kot smo ga leta 2001 videli v ZDA, da pa bi bil koordiniran napad na jedrske elektrarne uničujoč za ljudi in okolje. Pred leti je skupina Union of Concerned Scientists izračunala, da bi napad na reaktor Indian Point v newyorškem Westchestru povzročil 44.000 smrti v kratkem času, dolgoročno pa okoli pol milijona mrtvih v 800-kilometrskem krogu okoli reaktorja.
Energetska neodvisnost in nizka cena – dva mita?
Pomisleki se pojavljajo tudi v zvezi z argumentoma, da gre za vir energije, ki pomeni popolno energetsko neodvisnost in je poceni.
Kritiki menijo, da zadnje zagotovo ne drži, saj je gradnja jedrske elektrarne izjemno draga. Pri nas nekatere organizacije ocenjujejo, da bi naložba ohromila vse druge energetske naložbe, še posebej tiste v obnovljive vire. Prav tako se nekateri gradbeni projekti jedrskih elektrarn, ki jih trenutno gradijo v tujini, zapletajo zaradi vse večje razlike med ocenjenimi in dejanskimi stroški.
Ko gre za energetsko neodvisnost, pa več strokovnjakov ocenjuje, da je država, ki ima jedrski reaktor, še kako odvisna – od držav, ki proizvajajo gorivo zanj.
Laži in prikrivanja
Kar ugledu jedrske energije še posebej škoduje, pa je v očeh velikega dela javnosti dosedanji odziv na največje nesreče v jedrskih elektrarnah – tako ob tisti v Černobilu kot ob tisti v Fukušimi.
Obe sta po lestvici INES, ki meri jakost jedrskih nesreč, dosegli najvišjo, sedmo stopnjo.
Oblasti pa so v obeh primerih padle na testu nadzora in obveščanja, ocenjujejo poznavalci. Odziv na nesrečo v Černobilu je znan kot primer slabe prakse. Tako krajevne oblasti kot takratni sovjetski režim so bili na nesrečo nepripravljeni, v elektrarni sprva sploh niso doumeli razsežnosti nesreče, šef reaktorske ekipe je sprva celo menil, da je reaktor nepoškodovan, da je dozimeter, ki je opozarjal na katastrofo, pokvarjen.
Kovinski okus in mravljinci
Gasilcem, ki so gasili, ni nihče povedal, da delajo sredi radioaktivnega dima in razbitin. Najbolj izpostavljeni so pred smrtjo za BBC dejali, da "je imelo sevanje okus po kovini", po obrazu pa je povzročilo občutek mravljincev.
Šele 24 ur po nesreči so ugotovili, da je reaktor uničen. Šele takrat so ukazali evakuacijo Pripjata, prebivalcem pa dejali, da bo umik le začasen.
Sovjetska oblast je, da bi preprečila še hujšo katastrofo, na teren poslala na tisoče "likvidatorjev". Brez natančnega pojasnila, v kako nevarno okolje jih pošiljajo. Nekateri preživeli še danes pravijo, da bi šli tja v vsakem primeru, da pa so se kasneje počutili izdane zaradi pomanjkanja informacij.
Sovjetska zveza resnice ni skrivala le pred lastnim ljudstvom, ampak tudi pred svetom. Tančica se je začela odstirati, ko so dva dni po nesreči v švedski jedrski elektrarni Forsmark začeli piskati opozorilni alarmi.
Ko so ugotovili, da ni z njihovo elektrarno nič narobe in da v turbulentnih političnih časih tudi nikjer ni razneslo atomske bombe, so s prstom pokazali na Sovjetsko zvezo, kjer pa so nesrečo priznali šele potem, ko so jim zagrozili s prijavo Mednarodni agenciji za jedrsko energijo. V Sloveniji smo za nesrečo izvedeli šele tri dni kasneje, ko je radioaktivno onesnaženje zajelo že velik del vzhodne in severne Evrope.
Slab nadzor in nevestni upravljavci
V času nesreče v Fukušimi leta 2011 smo že živeli v svetu, kjer informacije potujejo precej hitreje, prav tako Japonska ni zaprta država, kot je bila Sovjetska zveza.
Kar pa ne pomeni, da se tudi tukaj ni zapletlo z obveščanjem javnosti. Pri čemer ne govorimo o kritikih, ki trdijo, da japonske oblasti nikoli niso zares pojasnile, kako kontaminirano je bližnje območje – očitki, ki jih oblasti zavračajo, ampak predvsem o kritikah, ki segajo celo v čas pred nesrečo.
Leta 2002 je upravljavec TEPCO priznal, da so prirejali podatke o varnosti reaktorjev. Zalotili so jih pri tem, da distribucijska pot od ventilov jedrskega reaktorja do električnih skladišč ni bila pregledana 11 let. Inšpekcijski pregledi niti niso zajemali naprav, povezanih s hladilnimi sistemi, vodnimi črpalkami … kar pomeni, da je bila morebitna nevarnost visoka.
Če kaj, potem je v državi, ki ima jedrsko energijo, bistvenega pomena, da je poskrbljeno za varnost in da imajo nadzorni organi vseskozi široko odprte oči. Poročila o pomanjkljivem nadzoru, nevestnem delu in prikrivanju informacij niso nekaj, ob čemer bi javnost lahko mirno spala. In na to opozarjajo tako zagovorniki kot nasprotniki jedrske energije.
KOMENTARJI (123)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.