Gre za projekt, ki vse bolj buri duhove, saj se bližamo trenutku, ko bo morala pasti odločitev o tem, kako energetsko (ne)odvisna želi biti Slovenija.
Pa bi sam živel ob jedrski elektrarni, vprašamo Ambrožiča. Strokovnjaki so namreč pogosto tarča očitkov, da "ljudstvu" vsiljujejo rešitve, ki bi se jim sami izognili v velikem loku.
"Bi. Zagotovo," odgovori brez odlašanja. In po premisleku doda: "Morda bi me še najbolj motil promet, saj ima jedrska elektrarna dobrih 600 zaposlenih. Pa morda to, da jedrska elektrarna ni ravno lep objekt. Sicer pa ne vidim težav. Ni CO2, ni hrupa …" Kaj pa varnost? "Ne, to me pa ne skrbi."
Vsaj 1400 vetrnic ali sončna elektrarna v velikosti Ankarana
Ambrožič je eden tistih, ki opozarjajo, da se bomo morali kmalu odločiti, kako bomo zadostili potrebam po elektriki. "V Sloveniji nimamo nobenih drugih virov energije, ki bi lahko zadostili potrebam, ki so že in se bodo v prihodnje še povečale."
Kot poudarja, Slovenija že danes uvozi 20–30 odstotkov elektrike. Če do leta 2043, ko naj bi prenehala delovati krška nuklearka, ne bomo imeli zgrajenega njenega drugega bloka, bomo morali uvoziti več kot polovico elektrike, če vmes zapremo zloglasni TEŠ pa kar dve tretjini. Postali bi odvisni od držav, ki bi nam prodajale elektriko, morebitna nesoglasja ali kakšne druge težave pa bi vodile v višje zneske na naših položnica za elektriko. Ker bi se zvišala tudi cena elektrike za gospodarstvo, pa bi lahko bila pod vprašaj postavljena konkurenčnost našega gospodarstva.
Čeprav nekateri menijo, da bi lahko izpad proizvodnje elektrike v Krškem in Šoštanju nadomestili z obnovljivimi viri, se Ambrožič s tem ne strinja. Kot pravi, smo hidroenergetski potencial na Dravi že izkoristili, nekaj ga ostaja na Savi, pa tudi na Muri in Soči, kjer pa si zaradi turizma in okoljskih vprašanj hidroelektrarn v resnici ne želi nihče.
Po drugi strani pa, tako Ambrožič, vetrnice in sončne celice jedrske elektrarne ne morejo nadomestiti, razlogov za to pa je več. Med drugim je elektroenergetski sistem zapletena stvar, ki mora delovati stabilno, to pa je mogoče le, če ga napajajo elektrarne, ki lahko delujejo neprekinjeno 24 ur na dan, 365 dni na leto.
Ker sončne in vetrne elektrarne tega ne morejo, v sistemih, kjer so prisotne, potrebujejo še neko elektrarno, ki delujejo, ko ne sije sonce in ne piha veter. Običajno je to termoelektrarna, ki pa potrebuje od nekaj minut do nekaj ur za zagon, in v primeru, da na primer veter nenadoma neha pihati, lahko pride tudi do razpada elektroenergetskega sistema. To je se je leta 2017 skoraj zgodilo v Nemčiji, kjer je bilo vetra veliko manj, kot so ga napovedali vremenoslovci. Potreba po dodatnem viru energije za stabilnost sistema tudi podraži pridobivanje elektrike iz alternativnih virov energije.
Ob tehničnem vidiku pa je potrebno upoštevati še realno stanje, opozarja Ambrožič. Moč JEK je 700 MW. Ko govorimo o vetrni energiji, imamo v Sloveniji trenutno dve vetrnici: prvo v Senožečah, ki ima moč 2,3 MW, in drugo v Razdrtem, ki ima moč 0,9 MW. Povprečno delujeta na okoli 20 odstotkih nazivne moči. To pomeni, da bi potrebovali vsaj 1400 takih vetrnic, kot je vetrnica v Senožečah, oziroma 3500 vetrnic, kot je vetrnica v Razdrtem. Kar postane še dodatno nerealen načrt, ko pod drobnogled vzamemo težave z umeščanjem vetrnic v naš prostor.
Po drugi strani imamo v Sloveniji instaliranih za okoli 260 MW sončnih celic. Vendar sonce sije (pre)malo časa, zato te sončne elektrarne proizvedejo le dva odstotka vse slovenske električne energije. Ali drugače – da bi pridelali enako količino elektrike kot jo proizvede JEK, bi v idelnih okoliščinah morali s sončnimi celicami na gosto pokriti območje, veliko najmanj toliko kot občina Ankaran.
Pod črto: "Slovenija ima dve možnosti. Ali bo zgradila novo jedrsko elektrarno ali pa bo v prihodnost večino elektrike kupovala," je jasen Ambrožič.
A opaža, da se o rešitvi energetskih vprašanj pri nas govori bolj malo. Še največ zaradi serije Černobil in nekaj malega pred evropskimi volitvami. Za politiko pač vprašanje JEK2 ostaja kočljiva politična tema, ki pod vprašaj postavlja politične točke.
Objekti, kjer je varnost na prvem mestu
Glavni pomislek ljudi ob besedni zvezi jedrska elektrarna je jasen – varnost. Večini se pred očmi odvrtijo podobe iz Černobila.
Pa čeprav se scenariji, kot je bil tisti v Černobilu ali tisti v Fukušimi, po mnenju strokovnjakov pri nas ne morejo zgoditi. "Vedeti moramo, da je varnostna nadgradnja krške elektrarne ves čas v teku. Od odprtja dalje skušajo ob vsakem remontu kaj zamenjati, nadgraditi, povečali so tudi protipoplavno zaščito, saj se je zaradi novih hidroelektrarn na Savi dvignil njen nivo. Tudi na splošno je varnost tisto področje, na katerem se jedrske elektrarne najbolj razvijajo. JEK iz leta 1983 je stara elektrarna, ampak tiste, ki jih gradijo danes, niso po izkoristku veliko boljše od nje. Bi pa bila v primeru JEK2 izboljšana varnost. Danes gre razvoj v smeri razvoja pasivnih sistemov, ki omogočajo hlajenje sredice tudi ob popolnem izpadu elektrike, kar vemo, da je bila težava v Fukušimi, kjer je poplavna voda zalila dizelske generatorje," pojasnjuje Ambrožič.
Poleg tega, poudarja, jemljejo v jedrskih elektrarnah varnost izjemno resno. Vsi delavci morajo opraviti posebne tečaje, preden se lahko zaposlijo. Tisti, ki so izpostavljeni radioaktivnemu sevanju, morajo opraviti še dodatna izobraževanja. V nekaterih območjih JEK je celo prepovedano jesti ali piti, ni WC-jev, da ne bi prišlo do kontaminacije in raznašanja radioaktivnih snovi. Preden opravijo licenco, imajo bodoči operaterji zahtevno dvoletno usposabljanje, za tem pa redna izobraževanja, med drugim tudi na simulatorju – kopiji komandne sobe JEK.
Varnostni sistemi so praviloma podvojeni, potrojeni in celo početverjeni. Njihova bistvena naloga je, da ohranjajo hlajenje jedrske sredice, kar dosežejo s kroženjem vode, ki posredno odvaja toploto v okolje. V primeru izgube elektrike se vklopijo dizelski generatorji, ki poganjajo črpalke za vodo. Če odpovejo še ti, je JEK povezana s posebnim daljnovodom s plinsko termoelektrarno Brestanica.
Živimo z JEK, a o njej vemo zelo malo
V Izobraževalnem centru za jedrsko energijo, kjer dela Ambrožič, se izobražujejo bodoči operaterji JEK. Na leto pa jih obišče tudi več kot 7000 učencev, ki jih poučijo o delovanju jedrske elektrarne.
Strokovnjaki, ki tam skušajo širiti znanje, ugotavljajo predvsem, da imajo mladi o delovanju jedrske elektrarne izjemno omejeno znanje, po njihovih anketah pa ima slaba polovica do nje tudi odklonilen odnos.
"Najbolj jih skrbi sevanje. Imamo Geigerjev števec in vsi mislijo, da bo piskal, če mu bodo približali mobitel, pa se to ne zgodi. Napačnih predstav je veliko. Naravni uran je seveda radioaktiven, ampak ker ima tako dolgo razpolovno dobo, je njegova radioaktivnost nizka in ni tako nevaren kot kakšni drugi izotopi, ki imajo bistveno krajše razpolovne dobe, bistveno višjo aktivnost in so zelo nevarni. Vendar ljudje o tem v šoli ne slišijo veliko. Prav tako bi bilo veliko manj težav, če bi ločili ionizirajoče sevanje od neionizirajočega sevanja. Tako pa večina, ko vidi znak za radioaktivno, v mislih že beži vsaj sto kilometrov stran. Ko k nam pridejo otroci, jim pokažemo šolski vir sevanja. Ampak čeprav povemo, da ni nevarno, se kakšni posamezniki v prvi vrsti prestrašijo," pravi Ambrožič.
Ionizirajoče sevanje, tudi radioaktivno sevanje, je tisto sevanje, ki ima tako visoko energijo, da izbije elektrone stran od atomov. Če tako sevanje zadene molekule, lahko pride do poškodb celic, razlaga sogovornik. Enota za dozo ionizirajočega sevanja je sivert, smrtna doza pa znaša 5 sivertov.
Letno vsak prebivalec Slovenije zaradi različnih sevanj naravnega okolja prejme okoli 2,4 milisiverta sevanja. Med naravne vire sevanja sodi tudi sevanje, ki prihaja iz vesolja. "Čim višje gremo, večjo dozo sevanja dobimo. Piloti in stevardese dobijo letno 1,3-krat večjo dozo sevanja kot delavci v Jedrski elektrarni Krško. Največ radioaktivnega sevanja pa v Sloveniji dobimo od plina radona, ki naravno pronica iz tal. Radon je žlahten plin, težji od zraka in se zadržuje v neprezračenih prostorih, kot so kleti in kraške jame. Zato med vsemi poklici najvišje doze radioaktivnega sevanja dobijo delavci v Postojnski jami (dodatne 3 milisiverte oz. trikrat več kot piloti). Ionizirajočemu sevanju smo izpostavljeni tudi vsakič, ko se sončimo, saj so UV-žarki prav tako vrsta sevanja," še razloži sogovornik.
Nepoznavanje jedrske energije je ob njeni res veliki moči eden glavnih razlogov za strah pred njo. Po nesreči v Fukušimi danes marsikdo na tisoče žrtev pripisuje nesreči v elektrarni, čeprav so ti ljudje v resnici umrli zaradi potresa in posledičnega cunamija.
Nesreča v Fukušimi je bila tudi prelomnica, ko se je veliko držav, med njimi Nemčija, odločilo, da se odpove jedrski energiji. Kar sicer državo postavlja pred novo vprašanje – s čim nadomestiti izpad proizvodnje, potem ko naj bi zaprli tako jedrske kot termo elektrarne. "Mnogi v strokovnih krogih se sprašujemo, kaj bodo storili. Najbrž se bodo odločili za uvoz iz Poljske, kjer pa so glavni vir termoelektrarne, kar Evropo postavlja pred nov izziv," pravi Ambrožič.
Čeprav jedrska energija velja za okolju prijazen vir, pa ocenjuje, da je njena prihodnost negotova. "Do jedrske nesreče v Fukušimi je bila prihodnost jedrske energije videti svetla, potem se je trend obrnil navzdol. To je podobno kot pri letalskih nesrečah. Če ne bo kakšne hujše nesreče, bomo spet videli porast gradnje jedrskih elektrarn, ki se trenutno gradijo predvsem v Aziji. Tam bo ta razvoj šel naprej, kaj se bo z jedrsko energijo zgodilo v Evropi in Ameriki, je pa odvisno predvsem od politike, znanost tukaj nima prav velikega vpliva," zaključuje sogovornik.
KOMENTARJI (404)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.