Elektrarno za pet milijard evrov bi gradili deset let, sodelovalo bi 25.000 ljudi

Novšak je "stari maček" slovenske energetike. Vprašanje proizvodnje elektrike ga je zasvojilo že v šoli, ko je družina obnavljala domačo hidroelektrarno, prav tako so bili to časi, ko so gradili JEK in je bila jedrska energija videna kot nekaj novega, kot tehnologija prihodnosti. V krški elektrarni se je znašel takoj po študiju, leta 1982, ko je naša edina nuklearka šele začenjala obratovanje. Mlada ekipa je takrat bdela nad procesi, katerih vodenje danes zaupajo le najbolj izkušenim sodelavcem. Novšak je bil tako že pri 29 letih vodja proizvodnje, skozi kariero pa je spoznal vse procese, ki potekajo v elektrarni. Trdi, da se še vedno spomni vseh del, ki jih je opravljal, tudi tega, da je kot inženir izmene vsakih 14 dni v JEK tudi spal. "To je neki drug svet, z veliko izzivi, kjer se goji neko kulturo, vrednote, pri vrhu katerih je neprestano učenje. Učili smo se predvsem od tujine, danes pa od tam prihajajo k nam in gledajo, kako delamo," pravi.

Od ideje o zaprtju JEK do možnosti podaljšanja obratovanja do leta 2053

To se seveda ni zgodilo: "Danes se pogovarjamo, da bi življenjsko dobo JEK podaljšali do leta 2043." Pravzaprav vse bolj v igro kot zadnje leto obratovanja prihaja leto 2053. Ker drugih možnosti ni prav veliko, kar ugotavljajo tudi po Evropi, kjer so se ponekod, predvsem zaradi burnega odziva javnosti na nesrečo v japonski Fukušimi leta 2011, odzvali nekoliko prenagljeno. "V Belgiji so sprejeli zakon, lastniki so elektrarne zaprli, potem pa so ugotovili, da imajo pomanjkanje elektrike. Pa so ugasnili razsvetljavo avtocest, česar pa ljudje niso bili vajeni, in od zasebnih lastnikov zahtevali, da spet poženejo elektrarne, za katere vmes niso izobraževali kadrov ali kupovali goriva," opozarja sogovornik.

Burni odzivi ob nesrečah ga ne presenečajo, se mu pa zdijo predvsem v primeru Fukušime nesorazmerni v primerjavi z realnimi posledicami: "Po nesreči so bila tako napihnjena poročanja, da je nastal vtis, kot da 15.000 ljudi ni umrlo zaradi potresa in cunamija, ampak nesreče v elektrarni." Še posebej silovit je bil odziv v Nemčiji: "Nemci so znani po tem, da odločitve sprejemajo hitro, ampak zaradi njih nas potem pogosto vse boli glava."

Čeprav ocenjuje, da se še posebej v okolju okoli nuklearke ljudje danes precej manj sprašujejo o tem, ali jedrska elektrarna da ali ne – ker so z njo odrasli, pozivi, naj se jedrski energiji tudi pri nas odpovemo, obstajajo. Se mu pa ne zdijo realni. "Energetiko spremljam 36 let in najbrž se bolj kot politika zavedam, kaj regija potrebuje. Ne moremo sloneti na termoelektrarnah po Balkanu. Razogličenje proizvodnje elektrike je mogoče le s pomočjo jedrske energije in uspelo bi nam lahko v 10 do 15 letih." Tudi argumenti, da bi lahko porabo elektrike zmanjšali, če se odpovemo njenim največjim porabnikom, ga ne prepričajo: "Nekateri pravijo – bomo pa Talum ustavili. Ampak odkod bo pa kruh? Morda nekateri mislijo, da se plačo  natisne, ampak v realnem svetu se te pobude dotaknejo ljudi."

Prepričan je, da bo Slovenija ostala država z jedrsko energijo. "Nekoč so se želeli znebiti železnic," pravi. Ljudje iščemo inovativne rešitve in se pogosto ujamemo v trende, ki se dolgoročno ne izkažejo za stabilne rešitve.

JEK 2 bi lahko zgradili v desetih letih

V družbi GEN zato projekt JEK 2 ni nekaj, o čemer zgolj razmišljajo. "Naredili smo vrsto študij, s katerimi smo preverili oskrbe z elektriko v Sloveniji, kaj potrebujemo mi, kakšno je stanje v regiji, katere tehnološke rešitve so na voljo, kakšni so potencialni vplivi na okolje, zanesljivost z oskrbo in ekonomijo. Prav tako smo naredili študijo, kakšne so tukaj možnosti gradnje, saj bi bila to najbolj smotrna lokacija – imamo že daljnovode, hlajenje, pa tudi znanje  in izkušnje."

Ugotovitve so poslali tudi odločevalcem, ki ostajajo na potezi. "S projektom lahko gremo naprej – to pomeni , da se lotimo umeščanja v prostor, iskanja dovoljenj, potem sledijo razpisi za dobavitelje ... Ampak to mora biti strateška odločitev države."

Pri tem je treba upoštevati, da bi od zelene luči države do vključitve JEK 2 v omrežje minilo kar nekaj časa. "Po resni odločitvi države bi po naših ocenah trajalo pet let, da dobimo gradbeno dovoljenje oziroma pridemo do trenutka, ko bomo zapičili lopato. Potem pa bi naslednjih pet let potekala gradnja. Se pravi – najhitreje, kar je mogoče, je deset let. Tako večinoma kaže tudi praksa iz tujine. Tudi v državah, kjer sta bili jasna politična volja in sprejeta zakonodaja, ni šlo hitreje, saj je treba izpeljati ogromno postopkov, sprejeti ogromno odločitev."

Viškov elektrike v regiji ni, izpostavljenost uvozu postaja tvegana

Odločitev, kako se bomo pri nas v prihodnosti oskrbovali z elektriko, bo treba sprejeti kmalu, ocenjuje Novšak: "Skupaj z gospodarsko rastjo raste naš uvoz energije. In prihajamo v obdobje, ko v regiji ni več viškov elektrike. Imamo Italijo, ki je odvisna od uvoza, Madžarsko in Avstrijo, ki sta odvisni od uvoza, Hrvaška uvozi 40 odstotkov elektrike, med sezono še več. Po drugi strani pa se elektrarne v BiH ne gradijo, ne obnavljajo, nekaj viškov je le še v Bolgariji, Romuniji in Turčiji. Zavedati se moramo, da nihče drug ne gradi elektrarne za nas, vsak mora poskrbeti zase. Zato izpostavljenost uvozu postaja tvegana. Načeloma elektriko torej lahko kupimo v Bolgariji ali Romuniji. Ampak ta elektrika mora priti do nas. Kaj se zgodi, če kdo zapre meje ali elektriko vzame zase? Mi bomo brez nje! In najbrž ni treba poudarjati, kako odvisni smo od elektrike. S konji, voli in golimi rokami danes ne naredimo prav veliko. Če ni elektrike, ni hrane, vode, prevoza, nobenega izdelka, prav tako ne šolstva ali zdravstva."

Izzivi, ki se jih premalo zavedamo, pravi sogovornik: "Glede na našo odvisnost bi morali še kako razumeti, kje te mase energije nastanejo, kako potujejo, kdo varuje te poti. Dobavne poti, tudi daljnovodi so izpostavljeni napadom. Družba je v resnici zelo ranljiva, zato mora biti energija vedno na razpolago."

Prav enostavnost zagotavljanja goriva za jedrsko elektrarno se mu zdi ena njenih pomembnih prednosti: "Gorivo za leto in pol, okoli 20 ton, lahko pripeljemo s petimi tovornjaki. Na Brnik smo ga pripeljali že tudi z letalom. Za primerjavo: za termoelektrarno bi morali skozi več držav po železnici pripeljati šest milijonov ton premoga. Ampak nimamo niti drugega tira. Kako bi to storili? Poleg tega fosilna goriva nastajajo veliko počasneje, kot jih porabljamo. Pri jedrskem gorivu pa gre za majhne količine in enostaven transport. Jedrsko gorivo izdelujejo v urejenih državah, zalog urana pa naj bi bilo še za vsaj 1000 let." Potem pa je tukaj še vpliv na okolje, ki je v primeru jedrske elektrarne minimalen.

Povezanost z lokalnim okoljem kot dodatna garancija varnosti

Novšaka skrbi, da so vse to vprašanja, ki slovensko politiko premalo zanimajo. Politiki iz Ljubljane v Krško zaidejo  le občasno. Precej bolj živahno je sodelovanje z lokalnim okoljem. »Operaterji v JEK so večinoma mladi ljudje z družinami s teh koncev. In to je tudi prvo varovalo, garancija varnosti. V podzavest človeka se zasidra, da tukaj živi, kaj je na kocki. Vodenje te elektrarne je vezano na ljudi s tega konca. In to pripomore k temu, da smo dobro vključeni v okolje. Ljudje vidijo svoje sosede, ki tukaj delajo, vidijo, da so povsem normalni ljudje, in to je pomembno. Kot tudi to, da smo tukaj obdržali sedež družbe. Ankete so tudi pokazale, da je podpora JEK tukaj višja kot v drugih delih Slovenije."

Nasprotovanja novemu bloku JEK v lokalnem okolju zato ne pričakuje: "Ne. Doslej je šlo pri takšnih akcijah večinoma za zunanje vplive, tudi iz Avstrije, ki pa se jim lokalni prebivalci nikoli niso pridružili. Ljudje tukaj se zavedajo, da se življenjska doba JEK izteka, da bo treba nekaj ukreniti, in večina je na to tudi pripravljena. Poskušamo pa ljudem prisluhniti. Imeli smo prebivalce 12 hiš, ki so se želeli izseliti iz neposredne okolice industrijskih objektov, in smo jim to omogočili."

Partnerstva da, a ne več po načelu pol-pol!

Po drugi strani JEK 2 ni "lokalni", slovenski projekt, ampak bi imel vpliv na širšo regijo. "Interesi energetskih družb so. Obiskalo nas je že 12 energetskih družb, ki so jih zanimali deleži v projektu, interes kažejo tako Italijani kot Avstrijci in Hrvati." A Novšak meni, da še eno slovensko-hrvaško partnerstvo po principu pol-pol, kot ga imamo v JEK danes, ni dobra ideja. "Bi pa bilo v interesu Slovenije, da sodelujejo tudi drugi partnerji, ker to pomeni, da v projekt prinesejo ne le denar, ampak tudi znanje, boljši je nadzor in obvladovanje investicije. Želimo dobro opremo in kvalitetno izvedbo. Se pa seveda predvideva, da bi Slovenija imela večinski delež."

Če bi se odločili za JEK 2, Novšak meni, da bi bila primerna elektrarna med 1100 do 1200 megavatov. "Glede na to, da imamo zdaj 700 megavatov. In če bi jo danes postavili, bi komaj pokrila slovenski in hrvaški uvoz elektrike.  Pomanjkanje elektrike je namreč že zdaj. Gospodarska rast je bila dobra, šli smo v toplotne črpalke, klimatske naprave … Pri čemer se skoraj še nismo dotaknili področja, ki bo zahtevalo ogromno elektrike – transporta. Upoštevati pa je treba, da nam pomanjkanje elektrike in cenovno tveganje grozi tudi ob nižji gospodarski rasti."

Elektrarna za pet milijard evrov

Koliko bi takšna elektrarna stala? "Okoli pet milijard evrov. Govorimo pa za lokacijo Krško, kjer so daljnovodi in kjer so izkušnje. " V primeru gradnje jedrskih elektrarn, ki so po svetu v gradnji trenutno, so velike težave pri obvladovanju stroškov in doseganju rokov, česar se Novšak zaveda: "Ne gre za to, da jih ne bi znali graditi, ampak se običajno zapleta pri financiranju."

Da bi imeli težave z zagotavljanjem kadrov za JEK – kot se to dogaja v nekaterih drugih branžah – Novšaka ne skrbi. "Za delovna mesta, kjer je zahtevana srednješolska izobrazba, je ogromno zanimanja. Plače so dobre, delovno okolje je urejeno, veliko je priložnosti za strokovni razvoj, napredovanje. Zgodi se, da se na razpisano delovno mesto prijavi tudi po tristo do štiristo ljudi. Tudi inženirje strojne ali elektro stroke še najdemo, pri tem sodelujemo tudi z Zagrebom, kjer je potenciala še več kot pri nas. Primanjkuje pa na primer fizikov, kjer ni nujno, da se na razpisano delovno mesto prijavijo trije ali štirje ljudje."

Eden od načinov za zagotavljanje kadrov je štipendiranje mladih, ne skriva pa upanja, bo v prihodnosti država še bolj promovirala in podpirala vpise na naravoslovje.

Danes v JEK dela 600 ljudi, med njimi 400 inženirjev. Na plečih zaposlenih je sprejemanje odločitev, s katerimi se zagotavlja tudi varnost JEK. V času remonta se jim pridruži od dva do tri tisoč delavcev iz okoli 60 podjetij. Če bi se država dejansko odločila za JEK 2, pa bi skupaj pri njegovi gradnji sodelovalo 25.000 ljudi. "To je tako velik projekt, da ljudi zanj iščete po vsem svetu."

Tehnologija, s katero bi opremili JEK 2, bi bila podobna tisti v JEK: "Trenutno imamo pod drobnogledom sedem reaktorjev, vsi pa so tlačno-vodni reaktorji. Ker imamo z njimi izkušnje in ker tudi izkušnje po svetu kažejo, da gre za najboljši tip reaktorjev. Potencialni dobavitelji so Američani, Evropejci, Rusi, Korejci, Kitajci, Japonci ...  Dobaviteljev je veliko, vsi veliko vlagajo v napredek na področju varnosti, materialov ... Za nas je zanimiva elektrarna tretje generacije, pri čemer pa podobne izkoristke zaradi redne nadgradnje dosegamo že z obstoječo elektrarno."

Na mestu JEK pripraviti prostor za tretji blok?

Kaj pa se bo po izteku življenjske dobe zgodilo z JEK? Novšak meni, da je to vsaj delno odvisno od tega, ali se bomo odločili za JEK 2. "Če se bomo, je to tudi v tem smislu optimalnejši scenarij, saj bi lahko iztrošeno gorivo iz JEK predelali in ga ponovno uporabili – kar že počnejo Francozi in še kdo. JEK bi lahko prevzel tudi začasno skladiščenje, kar pomeni optimizacijo. Prav tako bi optimizacijo dosegli v smislu, da bi lahko med remontom JEK 2 nekateri delavci delali pri razgradnji prvega bloka. Pravzaprav bi bil naš interes, da gremo v razgradnjo, ko JEK 2 že obratuje, nato pa prvi blok razgradimo le toliko, da lahko na njegovem mestu nastane blok 3. Če se bo ta tehnologija pri nas uporabljala dolgoročno, jo je namreč smiselno ohranjati na tej lokaciji, saj je tukaj že vse, kar potrebujemo."

Čeprav v elektrarni pravijo, da na jedrske odpadke ne gledajo kot na odpadke, ampak kot na material za predelavo, so prav jedrski odpadki ob varnostnih vprašanjih tisti, ki javnost najbolj skrbijo. "V našem kompleksu je skladišče, kjer hranimo odpadke vse od začetka obratovanja elektrarne, najmanjša stavba. Veliko mitov o sevanju in nevarnosti so pomagale širiti industrije, ki so se ustrašile konkurence. Seveda pa drži, da potrebujemo odlagališče. Lokacijo imamo, in menim, da bo to rešeno v nekaj letih.

Glede najpomembnejšega pomisleka – varnosti, pa Novšak pravi, da je ta v elektrarni na prvem mestu. Meni, da je Slovenija zaradi majhnosti še bolj pod drobnogledom in si varnostnih spodrsljajev ne more privoščiti, zato temu namenjajo tako čas kot tudi znanje in denar. JEK 2 bi imel kombinacijo aktivne in pasivne varnosti, stavba pa bi bila že v osnovi dodatno odporna za primer terorizma ali padca letala. Prav varnost je tisto področje, na katerem so se v zadnjih letih jedrske elektrarne najbolj razvijale. "Izkušnje se vgrajujejo v nove generacije elektrarn," zaključuje Novšak.