Slovenija

Gore niso turistične sprehajalne poti

Ljubljana, 28. 07. 2019 07.08 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 6 min
Avtor
Maja Korošec
Komentarji
34

Planinska sezona se bliža vrhuncu, a žal se mnogi planinci kljub opozorilom še vedno v hribe odpravljajo kot turisti na morje. To pomeni, da poti ne načrtujejo dovolj resno, so neprimerno oblečeni in opremljeni ter slabo kondicijsko pripravljeni. Zato gorski strokovnjaki znova opozarjajo: izberite turo, ki ste ji kos, in se nanjo pripravite. Veliko nesreč se namreč zgodi pri sestopih, ko planinci zdrsnejo zaradi utrujenosti.

Planinske poti v slovenskih gorah označujemo kot lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Zato je prav, da smo pošteni do sebe in se pred vsako turo vprašamo: koliko izkušenj in kondicije imamo, kako tehnično zahtevna, dolga in izpostavljena je pot ter ali imamo primerno opremo, da zagrizemo vanjo.

Planinske poti niso turistične poti in zahtevajo primerno opremo in usposobljenost.
Planinske poti niso turistične poti in zahtevajo primerno opremo in usposobljenost. FOTO: Manca Ogrin

Ne glede na to, kako zahtevna je tura, pa za vsako stopnjo težavnosti obstajajo smernice, ki lahko pomembno zmanjšajo možnost nesreč. Da si lažje predstavljamo, kaj nas čaka v hribih, ko bomo v planinski literaturi ali na internetu prebrali: lahka, zahtevna ali zelo zahtevna planinska pot, je načelnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije (PZS) Bogdan Seliger pojasnil kategorizacijo: "Za gibanje po lahki planinski poti potrebujemo planinske čevlje, pri hoji si ni treba pomagati z rokami, lahko pa si s pohodnimi palicami. Na zahtevni planinski poti si na posameznih težjih mestih pomagamo z rokami, varovala nam pomagajo pri ohranjanju ravnotežja. Zelo zahtevna planinska pot, kjer je uporaba rok nujna, ima vgrajene kline in jeklenice, ki nam omogočijo varen prehod na območjih, ki bi bila sicer za običajne planince neprehodna. Priporočljiva je uporaba samovarovalnega kompleta. Zaščitna čelada je priporočljiva na vseh poteh, kjer je možnost padajočega kamenja. Predstavlja tudi zaščito pri padcih in udarcih glave ob podlago, zato je nepogrešljiva na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, na meliščih in mestih, kjer pot vodi pod stenami."

Prikaz različne tehnične zahtevnosti planinskih poti na usmerjevalnih tablah (trikotnik pomeni zahtevno pot, trikotnik s klicajem pa zelo zahtevno).
Prikaz različne tehnične zahtevnosti planinskih poti na usmerjevalnih tablah (trikotnik pomeni zahtevno pot, trikotnik s klicajem pa zelo zahtevno). FOTO: Manca Ogrin

Tako v Sloveniji kot drugih državah Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA) se tehnična zahtevnost poti označuje na usmerjevalnih tablah. Če boste torej na tabli videli prazen trikotnik, to pomeni, da stopate na zahtevno pot. Trikotnik s klicajem pa označuje zelo zahtevno planinsko pot. Če teh dveh znakov ni, je planinska pot lahka. "Prav tako je tehnična zahtevnost poti označena na vseh planinskih zemljevidih, kjer polna rdeča črta predstavlja lahko planinsko pot, črtkana zahtevno in pikčasta zelo zahtevno," je še razložil Seliger.

Zelo zahtevna planinska pot ni enako kot ferata

Pogosto se zelo zahtevne planinske poti zamenjuje s feratami. Na primer: Tominškova pot na Triglav, Kopiščarjeva pot na Prisojnik, Hanzova pot na Malo Mojstrovko, Kremžarjeva pot na Kočno … so v planinski organizaciji kategorizirane kot zelo zahtevne planinske poti, ki potekajo po naravnih prehodih. Kot je že povedal Seliger, hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje, zato so za lažje napredovanje opremljene z jeklenicami, klini in stopi.

Ferate pa so plezališča z varovanjem, ki sodijo med adrenalinske športne objekte v naravnem okolju. Običajno so v bližini naselij kot dopolnitev turistične ponudbe in niso del planinske infrastrukture. To pomeni, da nimajo statusa planinske poti in tudi niso označene s planinsko markacijo tako kot planinske poti, katerih skrbniki so planinska društva. Na feratah, kjer je večji poudarek na plezanju in so kljub možnosti lažjih prehodov speljane prek zahtevnejših in atraktivnejših predelov, se od plezalca zahtevata večja psihofizična kondicija in moč v rokah, zanj je cilj pot, torej plezanje, in ne vrh hriba oziroma gore, so pojasnili s PZS.

Zelo zahtevne planinske poti (na fotografiji je zelo zahtevna zavarovana planinska pot na Lisco), ki so del planinske infrastrukture, je treba razlikovati od ferat, športnih objektov v naravnem okolju.
Zelo zahtevne planinske poti (na fotografiji je zelo zahtevna zavarovana planinska pot na Lisco), ki so del planinske infrastrukture, je treba razlikovati od ferat, športnih objektov v naravnem okolju. FOTO: Aljoša Kravanja

Tudi poti, ki se uvrščajo v isto težavnostno stopnjo, se močno razlikujejo med seboj

Zelo zahtevne planinske poti se med seboj razlikujejo po količini in vrsti nameščenih varoval, je pojasnil generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko: "Na Mrzlo goro iz Matkovega kota vodi zelo zahtevna planinska pot, kategorizirana enako kot na primer Tominškova pot na Triglav ali Kopiščarjeva na Prisojnik. Ti sta bogato opremljeni z jeklenicami in zato primerni za uporabo samovarovalnega kompleta, medtem ko ta za vzpon na Mrzlo goro ni uporaben, saj morajo planinci za napredovanje uporabljati ali kline ali naravne razčlembe."

Zelo zahtevne planinske poti se med seboj razlikujejo po količini in vrsti nameščenih varoval.
Zelo zahtevne planinske poti se med seboj razlikujejo po količini in vrsti nameščenih varoval. FOTO: Aljoša Kravanja

Prav zato je pomembno, da pred odhodom v gore najdemo vse potrebne informacije o poti. Najzanesljivejši vir so planinski vodniki, je izpostavil Planko, ob tem pa še opozoril, naj nas ne zavedejo označbe lahka planinska pot. Kajti ne pomenijo, da je pot lahka za nekoga, ki s hribi še nima izkušenj. "Lahkih poti po planinski kategorizaciji ne moremo enačiti z lahkimi označenimi pohodniškimi ali turističnimi potmi po dolinah. Na Kamniško sedlo iz Kamniške Bistrice vodi lahka planinska pot, a za vzpon potrebujemo tri ure in 45 minut. V prvem delu poti skozi gozd po kombinaciji kamenja in zemlje, prerasle s koreninami, je potrebne veliko pozornosti, še posebej v mokrem. Zgornji del poteka po južnem pobočju, po popolnoma odprtem terenu, kjer ni zaščite pred sončno pripeko, zaradi drobirja na poti je še bolj izpostavljena. Vzpon do Kamniškega sedla je zato zahteven zalogaj, precej zahtevnejši od na primer lahke planinske poti na Zelenico ali Krnska jezera. Prav vsaka pa od planinca zahteva primerno opremo in usposobljenost," je utemeljil na primeru.

Nasveti alpinističnega inštruktorja

Priprava pa ni zgolj ključ do večje varnosti v gorah, ampak podaja več možnosti, da bomo v hribih zares uživali, nas ne bo strah in bomo v dolino prišli zadovoljni. Res da nas lahko tam gori marsikaj preseneti, a za našo počutje in varnost lahko največ naredimo sami.

Številka ena ob markaciji pomeni, da hodite po slovenski planinski poti ali transverzali, kot jo Slovenci še vedno radi poimenujemo.
Številka ena ob markaciji pomeni, da hodite po slovenski planinski poti ali transverzali, kot jo Slovenci še vedno radi poimenujemo. FOTO: Manca Ogrin

Da bodo hribi in gore nepozabno, predvsem pa varno doživetje, tudi mi znova izpostavljamo nasvete alpinističnega inštruktorja in gorskega reševalca Matjaža Šerkezija, strokovnega sodelavca PZS: "Obiskovalcem gora svetujemo, naj ne zahajajo na brezpotja. Če se izgubijo, naj se vrnejo po isti poti in poiščejo zadnjo markacijo, ki so jo videli, ne pa nadaljujejo v neznano. Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti ob planinskem zemljevidu, pomagajo naj si tudi s tiskanim vodnikom, podatki s spleta so le za osvežitev trenutnih razmer. Slovenski alpski svet je zahteven in tudi v poznem poletju so lahko na posameznih delih poti zaplate snega z nevarnim iztekom, kot so skalni skoki ali dolga pobočja, ki jih je mogoče varno prečiti le z uporabo cepina in derez. Brez te opreme se je zaradi nevarnosti zdrsa bolje obrniti. V kopnih razmerah lahko pride do zdrsa zaradi kamnov ali zemlje na skalni podlagi, zato moramo povsod, ne glede na tehnično zahtevnost poti, biti zelo zbrani pri hoji, pravilno izbirati stopinje, še posebej pri sestopu. Tudi lahek odsek lahko postane zahteven zaradi vplivov narave ali preobremenjene poti in si je treba marsikdaj pomagati z rokami, se pri tem vedno obrniti k podlagi in pri gibanju upoštevati pravilo treh opornih točk, se pravi, da sta v stiku s podlago obe roki in noga oziroma obe nogi in roka."

Zapomnimo si, zdrs je najpogostejši vzrok nesreč v gorah in je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti in utrujenosti. Zato se moramo zavedati, da smo na vrhu šele na polovici poti in da je naš cilj varna vrnitev v dolino, je še poudaril Šerkezi.

KOMENTARJI (34)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Samo?lovek
05. 08. 2019 14.16
+6
informativen in dober prispevek.
Samo?lovek
05. 08. 2019 14.17
+2
Osebno posegam po dvotisočakih, a v mejah svojih zmogljivosti. Plezalnim potem se izogibam.
boboljš
29. 07. 2019 08.18
+11
Najprej pohvala avtorki članka, končno nekdo, ki tudi napiše po čemu se razlikujejo težavnostne stopnje planinskih poti. Res je , da tisti ki navadno take članke beremo, smo pravi planinci in na pot ne gremo nepripravljeni in neprimerno opremljeni, tisti pa ki jih dejansko srečate v opankah, japonkah in drugačnih "hribovskih" obuvalih za na plažo, tega niti ne preberejo. In seveda, tudi takim, ki imamo vso opremo se zgodi, da nam zdrsne in nesreča je tu. Zato pa v hribe po pameti in z glavo pri vsakem koraku, še posebno ko moči zmanjkujejo. Premišljeno načrtujte svojo pot, da bo užitek in ne muka, raje več postankov. Gora bo počakala.
Transformerji
28. 07. 2019 11.10
+9
Pa to povejte še tistim, ki se spravljajo na višje tisočake.
boboljš
29. 07. 2019 08.21
+5
Tisti ki gredo na višje tisočake ( ne vem če sem šteješ že tiste ki gredo na 2000, ker pol je to skoraj vsak planinec), so zagotovo opremljeni do zob tako kot mora biti, sam nesreča ne počiva, malo neprevidnosti in se zgodi.
mastablasta
29. 07. 2019 13.18
+2
detect
28. 07. 2019 10.38
+9
kam vse folk rine,tako,da se ni za čudit,ko pride do nesreče.
Klotilda H
28. 07. 2019 10.36
+9
NIKOLI V GORE BREZ NATIKAČEV ALI JAPANK!!! tako so naju s kolegico poučili vaški fantje. zato tudi nisva šli na triglav.
Rafael Kramar
28. 07. 2019 10.44
+14
felix59 drugič
28. 07. 2019 10.10
+10
Kdaj boste končno nehali opozarjati neodgovornih brezvestnežev in jih začeli mastno obkasirat.
Rafael Kramar
28. 07. 2019 10.14
-5
Mater ste eni žleht. Samo gledate, kje bi se dalo koga kje z*j*bat. Mestni redarji po poklicu, predvidevam??
yokerxdinterfan
28. 07. 2019 10.50
+24
Če lahko mene kaznujejo ko nisem pripet zakaj ne bi ljudi ki jih je potrebno reševati....
Upornik999
28. 07. 2019 12.26
-4
Rafael Kramar; sej to, tile gledajo samo kje bi dinarčke kasiral al pa koga olupil zarad nepomembnih stvari 🕵️🤷🤦
Majda Vidmar
28. 07. 2019 12.45
+18
Najprej napisati pravila v več jezikih,in da v kolikor ne upoštevajo in bodo rabili pomoč,morajo tudi plačati določeno vsoto za helikopter in reševalce.Zakaj mora Slovenija plačati za vse neumnosti.A smo res tako bogati?.
CRNALUKNJA
28. 07. 2019 13.27
+3
felix, obljubim tebi in samo tebi da bomo že danes začeli ...
Upornik999
28. 07. 2019 21.54
Govorim za redarje, k jih je glih nekdo omenil v komentarjih.
boboljš
29. 07. 2019 08.25
+1
V bistvu tisti ki gre v gore, navadno sam sebe spravi v nevarnost in se poškoduje ( če ne ostane brez življenja), in takih spet ni toliko kot norcev na cesti ki spravijo sebe in največkrat druge v nesrečo, zato o kaznih bi se dalo debatirati....
oježeš
28. 07. 2019 10.02
+22
Dobrodošlo opozarjanje. Žal večina ljudi, ki se odpravi v gore na različne ture ne vere teh opozoril, ne posluša opozoril in gleda dogodkov po TV, ne bere časopisov ali internetnih strani. če pa že kdo kje 'slučajno' najde in pogleda, si pa misli, da so vsi nerodni, le njemu se ne more nič slabega zgoditi. Primerna obutev za marsikoga pomeni nekaj več, kot bi hodil bos, potem pa natakne na noge kar pač ima doma. Letos je kar veliko opozarjanja, da gore niso drevoredna promenada, ampak kaj ko ljudje ne razmišljajo, da se lahko tudi sami hitro znajdejo v težkih in nevarnih situacijah, s katerih za marsikoga ni povratka. Ampak kaj, to se je naredilo onemu, meni se pač ne more. In svet se vrti naprej. Nekateri se trudi preprečevati nesreče, drugi brezglavo tiščijo vanje. Tak je pač svet in bo na žalost tudi naprej.
Rafael Kramar
28. 07. 2019 10.09
-12
Pa, saj po eni strani jih razumem. Planinske poti na pogled delujejo bolj kot nekoliko popestren sprehod, kot pa nekaj resnega in nevarnega.
DirtySanchez
28. 07. 2019 09.38
+11
Lani ko sem šel na vršič sem uničil dvoje japonk.
Rafael Kramar
28. 07. 2019 09.47
+27
To je pa to, ko folk špara in se odpravi v gore v opremi iz Lidla. Brez kvalitetnih japonk ne hodi v gore 😉
biggbrader
28. 07. 2019 09.53
+11
korintos23
28. 07. 2019 10.03
+11
Jaz pa z motorjem parkrat in še imam dobre gume! Poskusi s kroksi.
oga1
28. 07. 2019 08.45
+32
Sedaj je moderno hoditi po brezpotjih. Ker si s tem frajej, ker se nekateri hvalijo, da so prehodi povsod. Zato mislim, da se veliko nesreč in zdrsov zgodi izven poti. Ker sedaj so hvale po fcb in še kod, kje si bil in kako si si gor prišel, frajer si, samo da nisi šel po markirani poti. Prav tako naj bi bili vsi pohodniki ustrezno zavarovani, da reševanje v primeru nesreče plača zavarovalnica. Nismo dolžni davkoplačevalci pokrivati teh stroškov, za helikopter, ker reševalci itak delajo zastonj.. Če nekdo ni zavarovan, mu pa potem izstaviti račun.
Rafael Kramar
28. 07. 2019 10.02
-10
Pa kaj se ti obremenjuješ s tem, kdo bo plačal račun. Tebi sigurno ne bo treba dati nič zraven.
oga1
28. 07. 2019 10.53
+15
Tudi jaz sem davkoplačevalec Slovenije. Pri Hrvatih ti avto zaplenijo, če ne plačaš. Zakaj bi edino mi v Evropi vse zastonj reševali.
Rafael Kramar
28. 07. 2019 11.28
-24
Rešujejo z državnim denarjem in ne tvojim. Zaradi reševanja na državne stroške tebe ne bo nič dodatno koštalo in se nimaš kaj razburjati nad strokovnimi službami, na kakšen način sme kdo komu pomagat.
hotchilipoper
28. 07. 2019 08.22
+26
Pri hrvatih sem videl zelo dober in poučen znak za v hribe-prečrtane japonke,domiselno
biggbrader
28. 07. 2019 08.41
+36
Večina Hrvatov, ki zadnje čase obiskuje naše gore in planine, me je pozitivno presenetila. Večina ima vodnika in kompletno opremo ter tudi precej kondicije.
111111112
28. 07. 2019 08.17
+33
Delan rešitev bi bila izhodišča kot so naprimer logarska dolina od slapa rinka naprej, pa potem krma itd postaviti straže, vsekakor te ljudi plačati, ki bi varovali ampak vseeno je to cenejše, ko pa da gredo ljudje ob nepripravljeni opremi višje gor in potem se zadeva dražje plačuje. Sicer pa tako je, tudi sam sem ogromno v hribih in kakor ti je namenjeno tako pač je, lahko mi spodrsne v hiši in sem adijo ampak nekateri ljudje resnično izzivajo v visokogorju, parkrat gre na manjše gričke in že misli, da je pripravljen za visokogorje pa temu ni tako, srečno vsem in hvala gorskim reševalcem za njihovo požertvovanje, srečno
korintos23
28. 07. 2019 10.04
-6
Rafael Kramar
28. 07. 2019 10.17
-7
mastablasta
29. 07. 2019 13.22
+1
ja res je. pogosto se pozabi na telesno pripravljenost. jaz sem povsem iz forme in počasi nabiram višinske metre. upam, da mi uspe letos priti na Okrešelj. nizko je ampak zaenkrat bo to čisto ok. potem pa čez zimo na v kakšne nižje hribe in nato šele naslednje leto kam višje. pa še denar za primerno opremo se bo nabral v tem času. nekaj imam od prej, nekaj pa bo treba dokupiti.
Miran Vovk
28. 07. 2019 07.37
+72
Jap, pa še nekaj je. Pri teh sprehodih po naših gorskih poteh je potrebno tudi malo pomisliti o sami legi poti. Ni prijetno, če se odločiš za pot navzgor, pri tem ti pa ves čas hoje nabija sonce v hrbet. Če izberemo krožno pot z vračanjem na izhodišče (najčešče), potem gremo gor po težji strani, dol pa zmeraj po lažji. In kaj še marsikoga zavede? Navzgor mu je šlo z lahkoto, potem pa ugotovi da ne more po isti poti dol, ker ob spuščanju ne vidi stabilnih opor za noge. Najboljše je, da se ne odpravimo na nobeno pot v hribe, če ni v skupini oseba, ki jo je že prehodila in jo dobro pozna. NIkoli ne raziskujemo sami! Potem pa je tu še kondicija in fizična moč posameznika. Vsak kilogram opreme v nahrbtniku postaja z dolžino poti zmeraj težji. Tudi če hodimo po "lahki" poti. ;)

Piškotki

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.

Omogoči uporabo piškotkov za ogled video vsebin, za boljše delovanje in napredno oglaševanje in si ob pregledu vsebin zagotovi optimalno uporabniško izkušnjo. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.