Kakšne so dimenzije vesolja po 50 letih?

Včeraj, ko so pred natančno 50 leti svet obkrožile znamenite besede astronavta Neila Armstronga: "To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo", smo že pisali o tem zgodovinskem dogodku in odzivih medijev ter ljudi nanj. Ob tej priložnosti pa je morda prav, da se spomnimo, da v slovenskih vrstah stoji pionir prve generacije vesoljskih teoretikov. Herman Potočnik Noordung je imel pomemben vpliv na vesoljske raziskave in razvoj. Nanj se je opiral tudi nemški raketni inženir Wernher von Braun, arhitekt rakete Saturn, ki je popeljala prvega človeka na Luno. Potočnika Noordunga so se med drugim spomnili  na aktualni razstavi Človek na Luni v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.

A preden spoznamo slovenskega začetnika znanosti o vesoljskih tehnologijah in njegovo povezavo z Wernherjem von Braunom, ki je s svojo raketo omogočil, da so ameriški astronavti stopili na Zemljin naravni satelit, si poglejmo, kaj je potegnil za sabo dogodek vseh dogodkov in kakšna so najnovejša pomembna odkritja o vesolju.

Skok na Luno, skok v številna dognanja

S poletom rakete na Luno in s prvimi poročili ljudi, kaj in kako je na Zemljini spremljevalki, smo začeli dobivati dodatne informacije o njenem nastanku in delno tudi o razvoju našega Osončja. Zaradi programa Apollo, ki je do leta 1972 na Luno uspešno dostavil šest astronavtskih ekip, še danes iz znanstvenih krogov na plano vrejo nove ugotovitve. V kamnih, ki so jih iz Lune prinesle misije Apollo 12, 15 in 16, so na primer pred štirimi leti našli radioaktivni izotop železa v devetih vzorcih, ki je tudi na dnu zemeljskih oceanov, je pojasnila članica Skupine za astronomijo na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani Dunja Fabjan: "Odkritje potrjuje da je pred približno dvema milijonoma let v naši bližini, na razdalji okrog 300 svetlobnih let, eksplodirala supernova."

Med misijami, ki se bodo zvrstile v bližnji prihodnosti, je Fabjanova omenila kitajsko misijo Chang’e 5, ki namerava prinesti na Zemljo nekaj vzorcev z Lunine vidne strani, in indijsko Chandrayaan-2, ki je namenjena raziskovanju Luninih polov. Ruska agencija Roscosmos snuje program Luna-Glob, svoje misije pa pripravljajo tudi japonska agencija, ameriška Nasa in evropska Esa. "Eden izmed načrtov, ki ga je pred leti predstavil direktor Evropske vesoljske agencije Jan Woerner, je koncept Lunarne vasi, kjer bi z mednarodnim sodelovanjem zgradili prvo človeško bazo na Luni. Zaradi svoje bližine je Luna še posebej prikladna za raziskave in razvoj tehnologij, ki bodo človeku omogočile daljše časovno preživetje na njenem površju. Te raziskave bodo najverjetneje tudi osnova za nadaljnje raziskovanje Marsa in morebitne možnosti, da tudi nanj kdaj v prihodnosti stopi človek," je razložila Fabjanova.

Najnovejše odkritje o vesolju: supermasivna črna luknja ima maso 6,5 milijarde Sonc

Po besedah Fabjanove med najpomembnejša odkritja spada prva slika sence supermasivne črne luknje, ki so jo naredili znanstveniki kolaboracije Event Horizon Telescope in jo objavili pred tremi meseci: "Supermasivna črna luknja v središču galaksije M87 naj bi imela maso 6,5 milijarde Sonc in je na razdalji 55 milijonov svetlobnih let v jati Devica. Virtualni teleskop velikosti Zemlje je bil sestavljen iz osmih teleskopov, ki so snov okrog črne luknje opazovali v radijskih valovih. Ker je črna luknja seveda zelo oddaljen objekt, so za ta posnetek dosegli tako 'ostrino', kot če bi prebirali časopis v New Yorku med pitjem kave v Parizu."

Manj znana zagonetka, ki že nekaj časa buri duhove, so najnovejše meritve hitrosti širjenja vesolja oziroma Hubblove konstante. "Meritve prasevanja, ki jih je opravil satelit Planck, in novejši izračuni z uporabo spremenljivih zvezd kefeid dajejo med seboj neskladne rezultate. Ker gre za dve neodvisni metodi in ker so napake pri končnih rezultatih zelo majhne, je neskladje trenutno še nepojasnjeno," je pojasnila Fabjanova.

V naslednjih letih se obetajo odkritja na področjih astronomije, astrofizike in kozmologije

Ni bojazni, da bo delo znanstvenikov zastalo, ker bo zmanjkalo vesoljskih tem. Profesorica Dunja Fabjan je povlekla iz rokava nekaj aktualnih tematik, ki so v fazi odkrivanja. Meni, da bo v prihodnosti vredno slediti rezultatom kolaboracije Event Horizon Telescope, saj so raziskovalci poleg supermasivne črne luknje v galaksiji M87 posneli tudi črno luknjo v središču naše galaksije, podatke pa trenutno še obdelujejo: "Ravno tako lahko pričakujemo, da bodo zemeljski teleskopi znanstvene kolaboracije LIGO, ki 'lovijo' gravitacijske valove, zaznali kako novo odkritje. Na področju rentgenske astronomije smo končno dočakali vzlet nemško-ruskega rentgenskega teleskopa eRosita, ki bo s svojimi očesi – sestavlja ga sedem teleskopov – pregledal celotno nebo in iskal odgovore na kozmološka vprašanja o temni energiji."

Slovenski prispevek k razvoju vesoljske znanosti

Fabjanova je izpostavila, da bo zanimivo spremljati dogajanja na področju galaktične arheologije, ki se ukvarja z raziskovanjem nastanka in razvoja naše Galaksije in ki se mu posvečajo kolegi iz Skupine za astronomijo. Sodelujejo pri evropski misiji GAIA in različnih spektroskopskih pregledih neba.

V naslednjih letih bo začel delovati tudi Veliki sinoptični pregledovalni teleskop, ki bo s svojim velikim zornim poljem raziskoval spremenljivo nebo. V kolaboraciji sodelujejo astrofizičarke Univerze v Novi Gorici. "Velik preboj bomo v prihodnosti doživeli, ko bo poletel rentgenski teleskop Athena, ki bo namenjen tako raziskovanju supermasivnih črnih lukenj kot tudi raziskovanju razvoja in združevanja galaksij ter snovi v večje strukture, tudi v jate galaksij, s katerimi se ukvarjam sama," je najnovejše vesoljske smernice povzela Fabjanova.

Kdo je bil Herman Potočnik Noordung?

Sin slovenskih staršev. Oče je bil iz Slovenj Gradca, mati iz Maribora. Rodil se je v Pulju. Umrl je mlad, pri 36 letih na Dunaju. Čeprav je bil Slovenec, je svojo knjigo in najpomembnejša dela napisal v nemščini. "Že kot otrok se je navdušil za astronavtiko – ki se ji takrat še niti tako ni reklo – predvsem za polete v vesolje. Naredil je vojaške šole, takoj padel na bojišča 1. svetovne vojne, ker je bil železniški inženir, med drugim specialist za gradnjo mostov. Tam je zbolel za tuberkulozo, zato se je invalidsko upokojil. V letih pred koncem svojega življenja je naredil podiplomski študij raketnih tehnologij na Dunaju in tik pred smrtjo izdal svojo edino knjigo Problem vožnje po vesolju – raketni motor, ki je vplivala na celo drugo in tretjo generacijo vesoljskih pionirjev," je povzel njegovo življenje Blaž Šef iz Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, ki je sodeloval pri razstavi Človek na Luni. Knjiga je bila napisana v nemščini, Slovenci smo prevod dobili šele leta 1986, kar po Šefovem mnenju kaže, kako dolgo časa je bil slovenski astronom pozabljen.

Kot eden prvih je zanimanje zanj obudil preminuli Delov in Ekipin predvsem športni novinar Aco Pasternjak, ki ga je zelo zanimala tudi zgodovina astronavtike. "Pasternjak je v enciklopediji med geselskimi sestavki, ki jih je prispeval Wernher von Braun, naletel na ime Herman Potočnik. Ko je videl črko č v priimku, se je najbrž vprašal, ali je morda govor o Slovencu," je pripovedoval Šef. Začel je raziskovati o njem, napisal nekaj člankov, ki jih je čez približno desetletje po naključju dobil v roke Dragan Živadinov, slovenski gledališki režiser in kozmist. Po Šefovem mišljenju je prav on glavni 'krivec', da je Potočnik Noordung v zadnjih letih vstopil v zavest širše javnosti kot  slovenski znanstvenik iz prve generacije vesoljskih teoretikov. "Zagotovo je bil med prvo deseterico ljudi v zgodovini, ki so se s tem resno ukvarjali," je poudaril.

Geostacionarna vesoljska postaja – glavno delo Potočnika Noordunga

Že v tistem času so o poletih v vesolje razmišljali celovito. Zastavljali so si temeljna tehnološka vprašanja, na primer kaj je raketa, kaj je skafander … ob tem pa tudi, kaj to pomeni, zakaj bi ljudje potovali v vesolje, kaj pomeni koncept vesoljske postaje … In največji dosežek Potočnika Noordunga je bila zasnova geostacionarne vesoljske postaje. "Bil je prvi človek, ki jo je dizajniral in ne samo opisal ter potem rekel, da ljudje potrebujemo vesoljsko postajo. Zasnoval jo je, načrtoval in zrisal. Bil je prvi v zgodovini, ki je to naredil izjemno natančno," je izpostavil Šef.

Oblikoval je vesoljsko postajo, ki bi s svojim bivalnim obodom krožila okrog središčne osi in s centrifugalno silo v breztežnostnem prostoru v vesolju ustvarjala umetno težnost, približno takšno, kot je na Zemlji, je pojasnil Šef: "Razmišljal je, da bi astronavti na ta način lahko dlje časa preživeli v vesolju. Vemo, da se danes ljudem, ko potujejo na Mednarodno vesoljsko postajo, edino 'hišo', ki jo ljudje imamo izven Zemljine gravitacije, zmehčajo kosti, ohlapnejo jim mišice, spremeni se jim prebava … Skratka, breztežnost res ni narejena za človeka." Njegov načrt je vse do pristanka na Luni leta 1969 pomembno vplival na naslednje generacije, ki so v svojih načrtih kopirale krožno obliko vesoljke postaje, je še dodal.

Njegovo delo je dobro poznal Wernher von Braun, ki je razvil raketo za polet na Luno

Wernher von Braun je zaslovel zaradi svojih pionirskih dosežkov kot vodilni konstruktor prve uporabne rakete na tekoče gorivo. Ker je von Braun delal tudi za nacistično Nemčijo – prej omenjeni tip rakete so izdelovali za obstreljevanje Londona – so mnogi njegovo delo označevali kot sporno, je nadaljeval Šef: "Po vojni so ga Američani pomilostili in sprejeli k sebi, ker tako naprednih znanstvenikov za raketne tehnologije, kot je bil on s svojimi sodelavci, niso imeli. Sicer so ga imeli nekaj let na stranskem tiru, ker je bil vseeno nacist, potem pa so ga na primer začeli vpeljevati v Disneyjeve filme za otroke, ki so vsebovali razlage o vesolju. Ko so ugotovili, da jih Sovjeti prehitevajo na vseh frontah, so očitno spoznali: samo enega človeka imamo v državi, ki bi nas lahko pripeljal vsaj v korak z njimi ali s komer bi jih morda lahko celo prehiteli." Tako je von Braun dobil proste roke pri nalogi, da do konca desetletja poskrbi, da se bo človek sprehodil po Luni, je z razlago nadaljeval Šef: "Iz enakih raket, s katerimi so v drugi svetovni vojni obstreljevali London, je razvil raketo, ki je potem poletela na Luno."

Zamisli našega znanstvenika Hermana Potočnika Noordunga so pomembno vplivale nanj. Ko je von Braun pri 22 letih – pet let po Potočnikovi smrti – doktoriral iz raketnih tehnologij, je bila Potočnikova knjiga navedena kot eden glavnih virov v njegovem doktoratu, je zgodbo zaključil Blaž Šef in ob tem dodal, da je imel Potočnik neizmeren talent za pogled v prihodnost ter za združevanja humanističnih in tehnoloških prvin vesoljskih poletov.