Serije Magazin

'Kontaminirani izobčenci': raje v neizprosno okolje kot med neizprosne ljudi

Fukušima, 22. 07. 2019 06.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 9 min
Avtor
Natalija Švab
Komentarji
33

"Sosedje nas niso pozdravljali, na parkiriščih so nam razbijali avtomobile, zanje smo bili kontaminirani." Stavek je izpoved ženske, ki je preživela cunami in jedrsko nesrečo v Fukušimi in bila med tistimi, ki so jih evakuirali v Tokio. Jedrske nesreče so redke, a ko se zgodijo, so med njihovimi najhujšimi posledicami psihološke in družbene travme, pravijo strokovnjaki.

Jedrske elektrarne v energetsko potratnem svetu predstavljajo vir, ki lahko uspešno zadosti vse večjim potrebam po energiji, hkrati pa ne obremenjuje okolja. So pa tudi vrsta elektrarn, ki med prebivalci pogosto vzbujajo največ nelagodja. Dramatične podobe iz časov nesreče v Černobilu, kjer je oblast padla na testu tako učinkovitosti kot transparentnosti, in srhljive podobe še danes večinoma praznega, opustošenega Pripjata, so se namreč zasidrale globoko v zavest ljudi. Podatki, kot je 47 mrtvih zaradi nesreče, okoli 4000 smrti zaradi raka, in ocena WHO iz leta 2006, da obstaja možnost, da bo zaradi rakavih obolenj, ki bodo posledica Černobila, umrlo še 9000 ljudi, navdajajo z grozo. A veliko ljudi vam bo povedalo, da so bili prepričani, da so te številke mnogo višje, da imajo kakšno ničlo ali dve več.

Svoje je nato dodala še tragedija v japonski Fukušimi, kjer danes praviloma pozabljamo, da je skoraj 16.000 življenj vzel cunami, ki je sledil uničujočemu potresu. Zaradi sevanja po nesreči v elektrarni Fukušima Daiči, ki jo je cunami poplavil, zaradi česar so trije reaktorji ostali brez hlajenja, kar je bil tudi razlog za nesrečo, ni umrl nihče.

Ob neposrednih učinkih radiacije je prav preseljevanje najhujša posledica jedrskih nesreč.
Ob neposrednih učinkih radiacije je prav preseljevanje najhujša posledica jedrskih nesreč. FOTO: AP

Atomske bombe in neučinkovite oblasti

Zakaj torej običajno večina ob besedni zvezi "jedrska nesreča" najprej pomisli na tisoče in tisoče mrtvih, na iznakažene otroke in odrasle ter ljudi, ki v mukah umirajo za rakom? Strokovnjaki pojasnjujejo, da se je zgodilo dvoje.

Prvič – večina nesreče v jedrskih elektrarnah – ki so sicer izjemno redke – enači s posledicami eksplozije atomske bombe. Bombi Deček in Debeluh sta ob koncu druge svetovne vojne povzročili takojšnjo smrt skoraj 120.000 ljudi, vsaj enkrat toliko pa jih je umrlo čez nekaj časa. In drugič – nesreče v jedrskih elektrarnah za seboj puščajo hude psihosocialne posledice, saj so povezane tako z neposredno travmo kot s travmo, ki jo pustijo hitra evakuacija, selitev na novo območje, izguba premoženja in socialnega kroga za bližnje prebivalce, ki se morajo ob nesreči pognati v beg.

Tako v primeru Černobila kot Fukušime je bila evakuacija izjemno hektična. V Černobilu so šele sedemindvajsetega aprila dopoldne, torej šele en dan po nesreči v elektrarni, 50 tisoč prebivalcem mesta naročili, naj vzamejo najnujnejše. Prav tako so jim obljubili, da se bodo hitro vrnili domov, kar se ni nikoli zgodilo, Pripjat je še danes mesto duhov, kjer med obiskovalci prednjačijo influencerji, na lovu za "dobro" Instagram fotografijo. Ravnanje oblasti ob tragediji v Černobilu je imelo še eno trajno posledico – mnogi so tako še danes prepričani, da ob jedrski nesreči prva misel oblasti ni bila, kako zaščititi ljudi, ampak – kako nesrečo prikriti.

Oblasti v Fukušimi so izpraznile območje v krogu 20 kilometrov – evakuirali so okoli 170.000 ljudi, v naslednjih tednih so s polic umaknili vse pridelke, pridelane v 50-kilometrskem krogu. A tam ni bilo napeto le zaradi dogajanja v elektrarni, kar je še prispevalo k travmi ljudi. Cunami je območje povsem razdejal, prebivalci so bili v popolnem šoku, številni so izgubili koga od bližnjih.

Območje Černobila v zadnjih letih privablja vse več turistov.
Območje Černobila v zadnjih letih privablja vse več turistov. FOTO: Shutterstock

Ženske, ki se jim moški izogibajo, in moški, ki skrbi utapljajo v alkoholu: živi, a za vedno ujetniki nekega dogodka

Psihosocialne posledice ob jedrskih nesrečah je ob sedemdeseti obletnici Hirošime in Nagasakija, kamor sta bili odvrženi atomski bombi, pod drobnogled vzela znanstvena publikacija The Lancet. Ni pa bil to prvi poskus, da se osvetli problem psihosocialnih posledic jedrskih nesreč. Združeni narodi so leta 2006 ocenili, da je bila ob vsem razdejanju in neposrednih posledicah največja nevarnost, ki jo je za javno zdravje ustvarila nesreča v Černobilu – vpliv na mentalno zdravje. Ravni depresije in posttravmatskega stresa med prizadetimi prebivalci so bile namreč izjemne – a so večinoma ostale neobravnavane.

Japonski znanstvenik Koiči Tanigava z medicinske fakultete v Fukušimi je prišel do podobnih spoznanj. Z raziskavo je ugotovil, da je ob neposrednih učinkih radiacije prav preseljevanje najhujša posledica jedrskih nesreč. "Pri nas ljudje niso bili izpostavljeni radiaciji, ki bi predstavljala resnejše tveganje – pa imamo ogromne težave s psihološkimi in družbenimi učinki nesreče," je izsledke nato še opisal za Independent.

Med najhuje prizadeto populacijo so ženske, razlaga: "Obstaja toliko mitov in neresnic o vplivih sevanja na nosečnost in plod, da imamo ogromno pacientk, ki po nepotrebnem živijo v paničnem strahu in si niti ne upajo zanositi." In to leta po nesreči. Nekaj strokovnjakov sicer meni, da statistika kaže ne le na večjo prizadetost žensk, ker so one tiste, ki zanosijo in jim to predstavlja še dodatno skrb, ampak tudi dejstvo, da ženske običajno pred tem razkrijejo, s kakšnimi strahovi se soočajo. Poleg tega so pri moških zaznali povečanje primerov alkoholizma in uporabe drog.

Prav tako številni čutijo posledice posttravmatskega stresa, živijo v velikem strahu pred novo nesrečo, širše družbeno nepoznavanje jedrske tehnologije pa naj bi vodilo celo do tega, da se je evakuiranih v družbi prijela stigma, da so zaradi izpostavljenosti sevanju drugačni od "normalnih ljudi". Ženske so poročale o velikih težavah, ko so iskale partnerja in je ta izvedel, da prihajajo z območja jedrske nesreče. Strokovnjaki opozarjajo, da gre za družbene predsodke, ki so običajno predvsem odraz neznanja.

"Psihološka in družbena travma po jedrski nesreči je zelo globoka in v prihodnje bi se morali veliko več pogovarjati o tem – tako v prizadetih skupnostih kot nasploh," je za The Lancet ocenil Simon Wessely iz londonskega Royal Collegea.

"Tisti … iz Černobila", ki pa so izgubili tudi vse zaupanje v "sistem"

Kako globoko v psihi posameznika so zares zakoreninjene posledice jedrske nesreče, sta leta 2011 dokazala Jonathan Samet in Sonny Patel, avtorja študije "The Psychological and Welfare Consequences of the Chernobyl Disaster: A Systematic Literature Review, Focus Group Findings and Future Directions." Poročata, da ljudje, ki so doživeli nesrečo v Černobilu, ki se je zgodila zdaj že daljnega leta 1986, še vedno kažejo izrazito anksioznost in depresijo.

Družbeno nesprejemanje dogodka tem ljudem skozi čas ni prav nič pomagalo. Ljudje, ki so bili med nesrečo še šolarji, so poročali, da so bili v novih šolah tarča zmerljivk in vrstniškega nasilja, ker "so bili iz Černobila".

Nastasja Vasiljeva v svoji rodni vasi Rudnija blizu Černobila: Ljudje, ki so doživeli nesrečo v Černobilu, ki se je zgodila zdaj že daljnega leta 1986, kažejo izrazito anksioznost in depresijo.
Nastasja Vasiljeva v svoji rodni vasi Rudnija blizu Černobila: Ljudje, ki so doživeli nesrečo v Černobilu, ki se je zgodila zdaj že daljnega leta 1986, kažejo izrazito anksioznost in depresijo. FOTO: AP

Potem so tukaj ljudje, ki so vse življenje "čakali", da se pri njih razvije rak – ker so bili izpostavljeni sevanju in zato v bolj rizični skupini, kar je ohromilo doseganje njihovih življenjskih ciljev. Pri številnih je simptome še okrepilo dejstvo, da so ostali brez zaposlitve in svojega okolja. Čeprav psihološke pomoči tem ljudem ni bilo na voljo prav veliko, so se večinoma izognili še tisti, ki je bila. Raziskovalci namreč poročajo, da je zaradi dogajanja po nesreči in vsega, kar je postalo jasno leta pozneje, med temi ljudi zelo izrazito nezaupanje v "sistem" in vse, ki v njem delujejo.

Na Japonskem pa se je na primer po nesreči v Fukušimi znova začel pojavljati izraz "hibakuša" – žaljivka, ki so jo uporabljali za žrtve atomske bombe v Nagasakiju, še posebej za ženske in otroke s tistega območja, pomeni pa nekoga "ki je bil v eksploziji". Raziskovalci so celo ugotovili, da izraz preživeli uporabljajo sami zase.

Tisti, ki so preživeli Černobil, na primer tega tako po nesreči večinoma niso prav glasno razglašali. Aleksander Juvčenko, ki je bil v usodnih trenutkih na delu v elektrarni, se je leta pozneje preselil v Moskvo. V pogovoru za Guardian je pred leti povedal, da niti sosedom, ki jih pozna več kot desetletje, ne izda, da je "eden od tistih".

Žalostna statistika samomorov in "jedrski begunci", ki jim uničujejo avtomobile

Pet let trajajoča študija, ki so se je na območju Fukušime lotili Masacugu Orui, Juriko Suzuki, Masaharu Maeda in Seidži Jasumura, je pokazala, da na območju pred cunamijem ni bilo več samomorov, kot je japonsko povprečje. Po katastrofi se je število samomorov izrazito povečalo najprej med moškimi, po letu 2013 pa še med ženskami.

Na udaru tega pojava so bili večinoma starejši, ki so ob selitvi izgubili okolje, socialno mrežo in življenje, kot so ga poznali. Prav tako je premoženje številnih na prizadetih območjih postalo ničvredno, njihovo življenjsko delo se je torej razblinilo v trenutku, njihove možnosti za nov zaslužek pa so bile ničelne ali zelo omejene.

Do danes so sicer številna od evakuiranih območij v Fukušimi znova poseljena, pred dnevi so odprli celo plažo Kitaizumi, ki leži le okoli 25 kilometrov severno od močno poškodovane jedrske elektrarne in je bila pred cunamijem priljubljeno mesto za deskanje. Še vedno je razseljenih 50.000 ljudi. So nekakšni "jedrski begunci". "Kontaminirani izobčenci brez doma" o sebi in svojih sotrpinih pravi 66-letna Keiko Ovanda, ki je o svojem "pokatastrofalnem" življenju govorila za Vice.

Za njo je sedem let življenja v prestolnici Tokio. Pred njo vrnitev v domačo vas Nahara, ki so jo oblasti za dekontaminirano in varno razglasile leta 2016. Občutki ob možnosti vrnitve so mešani. Če bi ji država še naprej financirala življenje v Tokiu, bi ostala tam. Pa ne, ker bi se v Nahari bala sevanja ali česa podobnega, na kar ljudje pomislijo ob besedni zvezi "jedrska nesreča". Težava je, da to ni več "njena" Nahara.

Ker se je tja vrnila le peščica, ni bolnišnice, samo zdravstveni dom. Ni supermarketa, samo trgovina z nekaj osnovnimi izdelki. Po drugi strani pa niti v Tokiu ni bilo enostavno. Kot je dejala, je sosedje sploh niso pozdravljali. Vedeli so, da je iz Fukušime. Zamerili so ji, da ji država plačuje stanovanje. Svoj avto je tukaj vedno parkirala v očem najmanj vidnemu kotičku. Ker so, trdi, ljudem z registrskimi tablicami Fukušime redno uničevali avtomobile. Njena zgodba naj bi bila tipičen primer "begunca iz Fukušime". Zgodba človeka, ki je bil – pa ne po lastni krivdi – iztrgan iz lastnega okolja in vržen v novo skupnost, ki ga ni nikoli sprejela, ker se ni bila zmožna postaviti v njegove čevlje, ampak je videla zgolj "državna darila".

Ljudje, ki so bili med nesrečo še šolarji, so poročali, da so bili v novih šolah tarča zmerljivk in vrstniškega nasilja, ker "so bili iz Černobila".
Ljudje, ki so bili med nesrečo še šolarji, so poročali, da so bili v novih šolah tarča zmerljivk in vrstniškega nasilja, ker "so bili iz Černobila". FOTO: Shutterstock

Tisti, ki so se odločili, da raje bijejo bitko z neizprosnim okoljem kot z brezsrčnimi ljudmi

Če sodimo iz primera Fukušime, ko gre za ravnanje z evakuiranimi ljudmi, se torej družba iz primera Černobila ni prav veliko naučila. V Černobilu so bili na primer predvsem starejši med okoli 1200 tistimi, ki so se kmalu po evakuaciji vrnili domov in živeli na kontaminiranem območju. Večina je odločitev pospremila s stavkom, da je bolje umreti doma, čeprav v nevarnem okolju, kot živeti v neznanem okolju z neznanci.

Duševno zdravje med temi ljudmi, danes na območju večinoma še vztrajajo le starejše ženske, je sicer slabo dokumentirano in raziskano, a raziskovalka Becky Martin v prispevku za Guardian trdi, da so po nekaterih pričevanjih kljub življenju v neizprosnih pogojih boljšega duševnega zdravja kot ženske podobne starosti, ki so ostale na območjih, kamor so bile evakuirane.

To seveda nikakor ne pomeni, da naj ljudje ignorirajo pozive k evakuaciji, ampak je bilo slabo poskrbljeno za notranji mir evakuiranih posameznikov. Za kar krivde ni mogoče pripisati le "oblastem", ampak tudi posameznikom, ki so sodelovali pri stigmatiziranju. Pomeni tudi, da ljudje še vedno slabo poznamo delovanje, moč in posledice tehnologije, ki nam omogoča lagodno življenje. Prav tako ima družba tudi v teh primerih težave z bremenom odgovornosti, ko se zgodi nesreča in je treba pomagati prizadetim. Nepoznavanje pa je tako globoko, ugotavljajo strokovnjaki, da lahko stigmatizira celo žrtve (na srečo zelo redkih) jedrskih nesreč.

jedrska energija banner
jedrska energija banner FOTO: 24ur.com
  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (33)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Mauzahecmauzares
22. 07. 2019 20.32
+8
Nimajo migrantov te pa lastn narod izobči.
Helix Nebula
22. 07. 2019 17.54
+8
To je tipična Azijska bully kultura. Diskriminacija na višku in čes. Japonska in Koreja sta definitivno del tega, ne glede na to kok sta bogati. Če nekdo rahlo izstopa ga spodbujajo k samomoru. Če bi našo nuklearko uničlo, naših nebi vidli kot beguncev, ampak kot ljudi ki jim je treba pomagat. Bi pa bil mogoče strah do interakcije med nekaterimi, ampak nebi se jih pa zatiralo
nivampomo?i
23. 07. 2019 07.53
-5
Saj ne vem ali si tak optimist ali se sam sprenevedaš.A mi kao nismo stigmatizirali "begunce" iz bivših republik?Pa zdaj migrante tudi sprejemamo oprtih rok al kaj?Hujših od nas jih skoraj ni.
Halisa
22. 07. 2019 10.38
+14
Zažiganje strupenih odpadkov, ni od muh. Kaze, da smo ze popolnoma otopeli in nam je vse ravno vazno, da pridmo skozi mesec.
JohannDoe
22. 07. 2019 10.02
+6
Če že gremo zidat drugi blok, potem je prav, da ljudje upoštevajo pozive k evakuaciji. Pa to. Je morbit oddelek za PR plačal premalo ali pa še malo barantamo?
rožarica
22. 07. 2019 09.43
-1
Ate...ti si pa en Rusofil -Rusoljubec...
Ate_ist
22. 07. 2019 20.57
+0
in? v rusiji vidim še nekaj sile, da se človeštvo reši. dekadentni zahod nas vleče v siguren propad. v ponovitev sodome in gomore.
Ate_ist
22. 07. 2019 09.42
+3
pa kdaj boste končali s svojo rusofobijo? v černobilu so v roku 30 ur evakuirali 40.000 ljudi. si lahko predstavljate tako akcijo v tako kratkem času? in kaj naj bi ljudje vzeli s seboj? z radioaktivnostjo prepojene stvari in razsejali radioaktivnost po celi sovjetski zvezi. serija o nesreči je skupek laži z namenom dviga rusofobije in odpora do jedrske energije. pozabite na svoje telefone, hladilnike, pralne stroje. ne veter ne sonce nam ne zagotavljata dovolj energije za trenutni standard.
Groucho Marx
22. 07. 2019 10.22
+18
Skupek laži, praviš? Zato so najbrž svet na katastrofo opozorili Skandinavci, potem, ko je radioaktivni oblak zajel že pol Evrope. Tako bo in nič drugače. :)
mitschke00
22. 07. 2019 12.42
-10
Raje povej,zakaj si ateist???? Maš preveč grehov ane?? Spreobrnil se, boš lažje živel in ne v laži in prevari, "ate@ist"!!!!!
KungFuPanda
22. 07. 2019 15.04
+4
Eden izmed razlogov, zakaj so toliko časa čakali z evakuacijo je bilo tudi prepričanje, da se taka katastrofa ni zgodila. Moramo vedeti, da ljudje v elektrarni niso točno vedeli, kaj se je zgodilo, v Moskvi pa tudi ne. V takih primerih je sicer prav, da bi preventivno evakuirali, vendar se tega nihče ne poslužuje. Eden izmed razlogov je ta, da lažni alarmi naredijo tudi veliko ekonomske in psihološke škode in veliko je lažnih alarmov. Nekaj je tudi tukaj kriv politični sistem, ki reagira počasi, vendar je sistem podobno počasi reagira tudi drugje. Mislite, da če bi pri nesreči na Otoku treh milj bila sredica izpostavljena okolju, da bi evakuirali še tisto minuto? Evakuacijo mora nekdo potrditi, tisti pa vedno hoče dokaze. Pri otoku treh milj tudi niso vedeli, da je sredica bila že na pol staljena, preden so sploh interno javili težavo v vodstvo.
Ate_ist
22. 07. 2019 20.54
+9
za evakuacijo 40.000 ljudi je potrebno nekje vzeti 1200 avtobusov. 30 ur od nesreče do začetka evakuacije je fantastičen dosežek. in to nalogo je opravil KGB. ne samo da so zbrali 1200 avtobusov in voznikov, zagotoviti so morali tudi oskrbo z gorivom. otok treh milj je zgodba zase. tam so američani z objekta preprosto za 5 let zbežali predno so ga začeli sanirati. radioaktivnost na maršalovih otokih, točneje na bikinih je 1000* višja kot v černobilu ali fokušimi. ate_ist sem zato, ker me moti hinavščina in svetohlinstvo opevane demokratične kapitalistične in humane družbe ter regilioznih organizacij
janezpodre
22. 07. 2019 08.47
-8
Kar groza me spreleti, če pomislim, kaj bi bilo, če iz krške e. kaj ušlo po Savi, tja do "beli Zagreb grad". Ampak lepo Kolindo bi pa zihr naš dobri precednik vzel za kakšnih 50 let na stanovanje.
Miriyam
22. 07. 2019 08.35
+13
Pri nas ne zmorejo zaščitit ljudi niti pred nezakonitimi migranti, niso sposobni zaščiti ljudi od (( namernih požigov deponij in namernega kurjenja odpadkov ko poberejo denar in so odlagališča polna pri nas ne deluje ničesar BOG nas obvaroti še Šlamparije v KRŠKEM..Drgač pa nas je tako LEVA politika naredila za gobavce in potisnila v totalno izolacijo..Slovenska stroka je dobra samo za zaščito kriminala, ropotanje z rekviziti totalitarizma, laži in riguljenje na kaki rdeči proslavi splošne revščine ob KOTLU GOLAŽA..
JohannDoe
22. 07. 2019 10.05
+0
Indikativno je to, kaj je zate stroka in kje jo iščeš.
batom@pinkponk.com
22. 07. 2019 10.27
+6
Ja. BOG te bo ziher rešu... tako kot je te nič krive nič dolžne Černobilovce...
diebaumeister
22. 07. 2019 12.07
+3
Eni dandanes še vedno verjamejo v podobo Boga zabitega na križ, hahahah tisti vas bo sigurno rešil ja.
Miriyam
22. 07. 2019 14.53
-2
Ne vem zakaj so lezli v Vatikanu v Rit papežu vsi Slovenski Komunisti kot so Rop, KUČAN...Šarec, Cerar, Pahor in veliki Losip Los..verjetno slaba vest in strah pred smrtjo, POSEBNO PONOČI SO IMELIMPOLNE HLAČE ČE JE ZMANJKALO ŠTROMA, ni druge..Drgač podnevi pa zvezda, glaž in dolg jezik čez vse kar je CERKVENO..
diebaumeister
22. 07. 2019 20.09
+4
Stauffenberg
23. 07. 2019 11.09
+1
Christi Miles
22. 07. 2019 08.28
+31
Japonci, praktično vsi Azijci, so zajebanci. Prikimavajo, se nasmihajo, ko pa imajo priliko, izkoristijo trenutek nepazljivosti in te zahrbtno napadejo
zimerman
22. 07. 2019 09.04
+34
Ne posplošuj, polno takšnih ki jih opisuješ, ti jaz lahko najdem v radiju 40 metrov od svoje hiše. In to v okolju, kjer nobenemu nič ne manjka in imajo vsi polne riti.
Christi Miles
22. 07. 2019 09.20
+7
To je zahrbtna nacija in belce sovražijo, kot tudi druge Azijce. Rasisti pravi. Nisi imel opravka z njimi, se mi zdi, očitno pa živiš v precej nemirnemu okolju
batom@pinkponk.com
22. 07. 2019 10.29
+2
ti grizzly pa očitno živiš v kaki zakotni vasi, kjer ste vsi med seboj sorodniki.
Frane Šajn
22. 07. 2019 08.22
+10
Največja sramota Japoncev je njihovo prikimavanje ravno politiki tistih , ki so jih prvi napadli z dvema jedrskima bombabama. Temu bi jaz rekel inteligentni primitivizem aliaz pohlep po slinastem denarju. Le kam je izginil Japonski bušido??
Groucho Marx
22. 07. 2019 08.54
+13
Oh ti Frane ti, to je tako, kot če ti jaz vržem pod nos tvoje rusofilstvo, z vsemi desetinami milijonov Stalinovih žrtev vred, z vsemi gulaškimi zaporniki, s KGBjevskimi metodami držanja skupaj vzhodnega bloka, s sramotnim ravnanjem oblasti ob černobilski nesreči, z okupiranjem Afganistana itd itd.
MojsterSplinter
22. 07. 2019 09.27
-4
Maxx365
22. 07. 2019 10.47
+1
res pravi "Mojster", če ti ni znano, da je Sovjetska zveza okupirala Afganistan med leti 1979-1989
diebaumeister
22. 07. 2019 12.06
+4
Groucho, kje so preštete Stalinove "deset miljonske" žrtve??? So pa preštete 3 miljonske žrtve v Vietnamu in to civilistov pobitih z napalmom, ženske otroci itd.
Sputnik
22. 07. 2019 07.29
+56
itak oblasti ne zaupa več noben. najbolj smešno pa je ko po takih nesrečah v oblast ne zaupa noben na volitvah je pa vse drugače. celo ko so vojne na obzorju eni še kar verjamejo da bo vojna kaj rešila. pogledaš človeško zgodovino pa ti je jasno koliko sreče in veselja potegne sabo samo ena vojna
Mcmrtfg
22. 07. 2019 07.11
-58
Kako so ljudje nesramni do mutantov😀
Lock Down
22. 07. 2019 07.47
+23
Mcmrtfg
22. 07. 2019 10.59
+1