Korak, ki je spremenil zgodovino človeštva

Apollo 11 je bila prva vesoljska odprava s človeško posadko, ki je pristala na Luni, in peta po vrsti v Nasinem programu Apollo. Astronavti ameriške vesoljske agencije Neil Armstrong, Buzz Aldrin in Michael Collins so 16. julija 1969 na raketi Saturn 5 ob 9. uri 32 minut po tamkajšnjem času poleteli v vesolje iz Kennedyjevega vesoljskega središča.

Do Lune so potrebovali štiri dni, prepotovali so 400.000 kilometrov. 20. julija sta se v lunarni modul Orel vkrcala Armstrong in Aldrin ter se ločila od matične ladje, v kateri je ostal pilot Collins. Ob 16. uri in 17 minut sta pristala na Luni v Morju tišine. Nato sta se pripravljala dobrih šest ur in Armstrong je ob 22. uri 56 minut zlezel po lestvi ter skočil na Lunina tla. Izrekel je stavek, ki je preplavil svet in v hipu postal slaven: "To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo."

Čez 20 minut je na Luno zakorakal tudi Aldrin. Po Luni sta se sprehajala dve uri in pol, razobesila ameriško zastavo, se fotografirala, nabrala vzorce prahu in kamenja ter opravila različna merjenja. Na mestu, kjer sta se izkrcala, sta pustila tablico, kjer je bil zapisan datum, podpis astronavtov in takratnega ameriškega predsednika Richarda Nixona, ter napis: "Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo."

Po osmih dneh se je odprava vrnila na Zemljo v Tihi ocean. Pobrala sta jo helikopter in letalonosilka Hornet. 13. avgusta so se prvič pojavili v javnosti, ki jih je okronala za narodne junake. Največji ugled je bil pripisan Armstrongu, ki mu je predsednik Johnson podelil najvišje odlikovanje, Nasa pa dve medalji.

Kaj je pomenil korak na Luno?

Čeprav članica Skupine za astronomijo na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani Dunja Fabjan velikega dogodka ni spremljala, saj se takrat še ni rodila, pa jo vedno znova očara, ko posluša pričevanja ali prebira in gleda posnetke prvega pristanka človeka na Luni. Tudi po njenem mnenju je bil to korak, ki je spremenil zgodovino človeštva. Vesoljsko tekmo med ZDA in Rusijo so namreč zaznamovali vrsto let trajajoče priprave, neuspeli poskusi in človeške žrtve, trud in znanje sodelujočih, ki je na koncu prinesla ključen napredek – človek je na lastni koži občutil, kako je stopati po površju nam najbližjega vesoljskega objekta, je pojasnila Fabjanova: "Vsi ti koraki, ki so se zvrstili v zelo kratkem času, če jih primerjamo z današnjim razvojem večjih satelitov, so spodbudili in podkrepili človeško željo po spoznavanju vesolja, nedvomno pospešili razvoj vesoljskih tehnologij in ne nazadnje pri marsikom vzbudili tako zanimanje do raziskav, povezanih z vesoljem, kot razmišljanje o vlogi človeka v vesolju."

Program Apollo razkril, da je Luna nastala iz dela Zemljinega plašča

Program Apollo je prispeval k razvoju znanosti, še posebej k razvoju moderne planetologije. Astronavti so namreč iz več uspešnih misij na Zemljo prinesli skoraj 400 kilogramov materiala, je razložila profesorica Fabjan: "Na analizah teh kamnin temelji današnje znanje o nastanku Lune in razvoju Osončja. Izsledki raziskav kažejo, da je pred približno 4,5 milijarde let v Zemljo trčilo telo velikosti Marsa – imenovano Theia – in pri trku odstranilo del Zemljinega plašča, iz katerega je pozneje nastala Luna. Raziskave so pokazale tudi, da je približno 700 milijonov let po nastanku planetov večje število meteoritov padlo na Luno. To naj bi se skladalo z modelom razvoja Osončja, pri katerem naj bi večji planeti iz bližine Sonca migrirali na bolj oddaljene orbite, kar naj bi spremenilo orbite objektom iz zunanjega območja (Kuiperjev pas), ki so lahko zašli v osrednji del Osončja."

Nadaljnje raziskave se obetajo v kratkem, je pojasnila Fabjanova: "Ameriška vesoljska agencija Nasa bo letos v sklopu programa Apollo Next Generation Sample Analysis nekaterim laboratorijem dala na razpolago še nedotaknjene vzorce kamnin z Lune za dodatno, poglobljeno analizo."

Posnetke pristanka si je ogledalo okoli 600 milijonov ljudi po vsem svetu, tudi v Sloveniji

A izjemnega podviga ni prenašala zgolj televizija, temveč tudi radijske postaje. Uspeh Američanov je polnil naslovnice vseh časopisov. "Naslovi v časopisih so bili: Davni sen človeštva se je uresničil ali Nova celina Zemljanov, Luna je naša, gremo na Mars," je primera navedla koordinatorka razstave Človek na Luni Irena Marušič iz Tehniškega muzeja Slovenije. Polet na Luno pa ni bil na dnevnem redu medijev zgolj na veliki dan. Vse od leta 1961, ko je predsednika ZDA John F. Kennedy napovedal, da bodo Američani do konca desetletja na Luno poslali človeka, so novinarji pisali o tej tematiki. Znameniti izsek iz Kennedyjevega govora, ki ga izpostavijo tudi na razstavi v Bistri, je: "… Da gremo v tem desetletju na Luno in izpolnimo še druge cilje, se nismo odločili zato, ker bi bilo preprosto, ampak ker je to težko doseči; ker bodo vložena prizadevanja mobilizirala in preizkusila, kar imamo in zmoremo, ker gre za izziv, ki smo ga pripravljeni sprejeti in ga nočemo odložiti in v katerem bomo zmagali … " Predsednik je želel izpostaviti, da za človeka ni nenavadno, da raziskuje in počne stvari, za katere nima niti pravega razloga. Na vprašanje, zakaj gremo na Luno, je odgovoril, da bi se podobno lahko vprašali, zakaj plezamo na najvišjo goro, zakaj hočemo preleteti Atlantski ocean. Na tovrstne izzive je gledal kot na človeško željo, ki je večja od razuma v določenem trenutku, je njegov govor interpretirala Marušičeva.

Kako smo Slovenci poročali o velikem dogodku?

V središču pozornosti ni bil zgodovinski polet na Luno, temveč so slovenski mediji ogromno pisali tudi o posrednem vplivu dogodka, je pojasnila Marušičeva: "Na primer o vesoljskih tehnologijah, ki so lahko uporabne tudi na Zemlji. Objavili so, da je kamera, s katero je Neil Armstrong snemal na Luni, stala takratnih sedem milijonov dolarjev. Zaradi specifične politične in geopolitične situacije v Jugoslaviji v tistem času smo imeli zelo uravnotežene novice. Naši mediji so poročali, kaj se je dogajalo na področju vesoljske tekme tako v ZDA kot v Rusiji – vemo, da se je med državama bila vesoljska bitka, ki je temeljila predvsem na ravni prestiža. Čeprav so Američani ob dogodku ves čas poudarjali, da gre za dogodek človeštva in ne dogodek ZDA."

Torej, naši mediji so pisali tako o uspehih Američanov kot Rusov. Slovence nas je namreč zanimalo vse, kar je povezano z vesoljem: vesoljske tehnologije, kako bo človek poletel Luno, kaj bodo astronavti tam počeli … Spraševali so se, kako bodo  prišli nazaj? Vrnitev se je namreč tisti čas zdela misija nemogoče. "Časopisi so pisali o vsem. Od resnih do zabavnih tem – o zgodovini raziskovanja vesolja, o znanstveni fantastiki, žrtvah vesoljskih poletov, ki so bile na obeh straneh – tako Sovjetske zveze kot ZDA. Naši ljudje so bili precej dobro informirani," je poudarila Marušičeva.

Tudi slovenska televizija je v živo poročala o prvih človeških korakih na Luni

Tisti čas so bili najštevilčnejši tiskani mediji, televizija je bila v prvem razcvetu, je nadaljevala Marušičeva: "Po statističnih podatkih naj bi jo v Sloveniji imelo 150.000 gospodinjstev. Tudi pri nas smo po televiziji neposredno prenašali dogodek, ki sta ga komentirala Boris Bregant in Vlado Ribarič, ampak se žal ta komentar, ki je bil menda zelo kvaliteten in informativen, ni ohranil. Ohranil se je samo Nasin posnetek, isti posnetek, ki je zaokrožil po celem svetu. Je pa takratni radio Ljubljana ohranil nekaj ur programa, ko so novinarji gledali neposredni prenos po televiziji in komentirali v živo, kaj se dogaja. Ker se vmes ni nič dogajalo, so morali ta čas mašiti z raznimi podatki, informacijami. Ko pa je človek stopil na Luno, je bilo v studiu čutiti vzhičenje." Del tega posnetka imajo tudi na razstavi, tako da ga obiskovalci lahko poslušajo.

Naslednji dan so se novinarji pomešali med ljudi in jih na ulicah spraševali, kaj si mislijo o velikem podvigu. Ne zgolj pri nas, ampak tudi drugod po svetu, je bila večina navdušena, iz mnogih ust pa je bilo slišati očitke – zakaj najprej ne uredimo stvari doma, ne odpravimo revščine, vojen … zakaj sredstva, ki jih namenjamo za fantazijo, ne porabimo raje na Zemlji – je rezultate novinarskih anket povzela Marušičeva. Ob tem je dodala, da podobne odzive srečujemo tudi danes: "Pred kratkim sem gledala intervju, ki ga je Nasa naredila v Kaliforniji. Ljudje so odgovarjali enako: najprej uredimo stvari doma, potem pa naprej."

V Tehničnem muzeju razstavo zaključujejo z Lunarno vasjo, ki je nekakšen izziv prihodnosti, kako bi človek na Luni lahko bival dlje časa in bil ob tem samo oskrben. "V Arizoni v posebnih okoljih vzgajajo rastline in poskušajo simulirati pogoje na Lune, da bi Luna postala izhodišče astronavtov za Mars," je povedala Marušičeva.

Človek na Luno ni stopil od leta 1972

Ljudje smo na Zemljin naravni satelit zakorakali šestkrat – zadnjič pred 47 leti. Posadka Apollo 13 pa je bila neuspešna. Zakaj je zanimanje nenadoma usahnilo? Ali Luna ni več pomenila izziva, nas je zanimalo. Fabjanova je pojasnila, da je vesoljska tekma od sodelujočih držav zahtevala veliko napora in ogromen vložek denarja v tehnološki razvoj v razmeroma kratkem času. "Ko so tekmo dobile ZDA, je interes za Luno postopoma splahnel, želja po raziskovanju vesolja pa je ostala. Začel se je razvoj prvih vesoljskih postaj – spomnimo se tudi združitve Sojuza 19 in Apolla 18 leta 1975 – in se nadaljeval s programi Shuttle-Mir in Mednarodno vesoljsko postajo, ki je lani praznovala 20 let. Pri tem je treba poudariti, da je mednarodno sodelovanje postalo pomembno za odkrivanje vesolja, med drugim Lune, ki jo bo v naslednjih letih obiskalo okrog 10 različnih misij," je nakazala Fabjanova, v katero smer se nagiba sodobna znanost o Luni in vesolju.