V šolo s čim manj stresa

Težko bi našli dva starša, ki o vzgoji otrok razmišljata povsem enako. Čeprav obstajajo smernice in priporočila, kako čim bolj uspešno krmariti med otrokovimi željami in muhami ter jim na drugi strani postaviti meje in zadolžitve, pa vedno obstajajo dvomi, kako vzpostaviti ravnotežje. Kdaj je nečesa preveč, kdaj premalo?

Zakaj se nekateri otroci veselijo in komaj čakajo, da bodo zakorakali v prvi razred oziroma novo šolsko leto, drugi pa občutijo nelagodje ali celo strah, in to kljub temu da se vsi starši trudijo, da bi jim olajšali vstop v šolski sistem? Specialni pedagog, strokovnjak za vzgojne izzive sodobnega časa Marko Juhant je prepričan, da otroci lahko prvi šolski dan doživijo kot stres, če starši iz dogodka delajo paniko oziroma ga sprašujejo: kako se počutiš zdaj, ko boš šel v osnovno šolo. "Kajti otrok nima pojma, kako naj bi bilo to videti. Nima predstav, saj tega še ni doživel. Če so starši ravnali narobe in mu rekli: zdaj se ne smeš več igrati, moral boš pospraviti igrače, si šolar, moral boš delati, potem je to zanj stres," je bil jasen.

Če pa so starši mirni in otroku kupijo potrebne šolske stvari, ne da bi to pretirano poudarjali, se malce pošalijo in mu povedo, kako lepo je bilo, ko so oni hodili v šolo, potem to ni stres, ampak pričakovanje, je prepričan Juhant: "S pričakovanjem pa je povezan tudi adrenalin in še drugi hormoni, ki otroka pripravijo, da gre z več samozavesti in upanjem v šolski sistem."

Seveda se otroci med seboj razlikujejo in je njihov odziv odvisen tudi od njihovega značaja, vendar Juhant meni, da predvsem v zgodnjih letih njihovo razmišljanje usmerjajo njim pomembne osebe. "To so lahko starši, starejši bratje in sestre, ki jih lahko na primer strašijo, ali pa morda dedek in babica, ki mu sicer želita dobro svetovati, da bi bil čim bolj priden v šoli, a ga na ta način ustrašita. Če pa otrok sliši od starejših otrok, bratov ali sester, kam so recimo oni šli po prvem šolskem dnevu in začne nato spraševati starše: kaj bomo pa mi počeli, ko bom prišel iz šole, ali se bo tudi meni kaj lepega zgodilo … potem je to zopet pričakovanje, preverjanje, izražanje želja. Tak način je pravi, da si otroci za vedno zapomnijo prvi šolski dan po lepi stvari," razmišlja naš sogovornik. Ključno je torej, da starši otrokom šole ne predstavljajo kot izrazite spremembe in ne napovedujejo, da se bo začelo nekaj groznega. "Kajti grozno ne bo, če bo grozno, bo to predvsem za starše, ker bodo zaskrbljeni, in ne zaradi dejanske situacije," je izpostavil.

Ob tem naš sogovornik priporoča, da starši prvošolčka po prvem obisku šole nagradijo. Pa ne z materialnimi stvarmi, ampak s prijetnim doživetjem. "Za otroka je doživetje lahko, da gre ven na sladoled, in ne, da mu ga da mama doma iz posode ali potegne lučko iz hladilnika. Treba je nekam iti," je poudaril Juhant in dodal, da se spomni primera, ko so starši peljali otroka gledat zajčke in si je šolo zapomnil po njih. Po njegovem mnenju je najboljša nagrada doživetje, ki se mora tisti dan porabiti oziroma izteči. To naj torej ne bodo igrače, ki ostanejo.

Da bo prvi šolski dan čim manj stresen za starše

Bolj kot za otroke je prvi šolski dan stresen za starše. Zato jim Juhant svetuje, da se poskušajo čim manj obremenjevati, saj bo dovolj časa, da bodo naredili in popravljali vzgojne napake: "Počasi, previdno! Naj si vzamejo čas in bodo dobre volje, da bo otrok začutil, da so suvereni in ne da je zaradi tega cela panika v družini." Ob tem je še izpostavil, da je dobro, če si čas vzameta oba starša in ga pospremita v šolo, saj je to za otroka pravi praznik, ki ga občuti kot družinski dogodek.

'Za vse življenje velja: kar otrok zmore sam, mora sam'

Za starše je največji problem uravnati svoja pričakovanja, kakšen bo otrok v šoli in kako ter koliko mu pomagati. "Ali bodo dali otroku orodje za pomoč in bodo gradili na njegovih delovnih navadah ali bodo namesto njih delali domače naloge? Ali bodo neprestano bdeli nad njim ali bodo dovolili, da naredi tudi kaj sam? To bo vplivalo tudi na njegovo kasnejše obnašanje v šoli in kako uspešen bo – tako v šoli kot v življenju," je pojasnil Juhant. Meni namreč, da ne zgolj v šoli, ampak na vseh področjih velja, "kar otrok zmore sam, mora sam".

Ko torej starši ugotovijo, da otrok zmore sam, naj dela sam. Oni naj prevzamejo zgolj vlogo nadzornega organa, pa naj gre za domače naloge ali za učenje. Po Juhantovem mnenju je najslabše, če starši niso zadovoljni z otrokovim rezultatom, razmišlja specialni pedagog: "Mame gredo malo popravit ali pobarvat do konca, če otrok ni dobro pobarval. Otrok se tako navadi, da bodo starši uredili do konca. Veste, to je zelo hitro – trikrat ali štirikrat in otrok že pričakuje, da bo mama popravila. Mnogi starši so hitro v igri in rečejo: če jaz ne naredim, pa ne bo nič z njim. Seveda, vedno manj bo, če bodo delali vse namesto njega. Jaz temu pravim, da se otroci hitro naučijo. Spoznajo in uporabljajo. Učijo se za življenje in vidijo, kako sistem deluje – mama dokončuje stvari, torej ni problema. To je normalno. V otroku ni zlobne želje, da bi izkoristil starše, ampak se učijo in ko prepoznajo stvari, jih začnejo uporabljati."

Kako otroke motivirati za šolo, učenje?

Juhant meni, da v nižjih razredih otrok ne motiviramo, ampak jim damo nalogo. Pri tem moramo biti odločni, popuščanj ni. "Rečemo jim: sedi, delaj! Ni nobene filozofije, kako jih bomo motivirali. Učenje in domače naloge se ukažejo in pika! Tako kot se ne motivira za umivanje zob, ampak se ukaže. To je v istem rangu. Lahko se otrok pritoži babici, ampak to ne zadrži ukrepa, nalogo je treba narediti," je bil jasen sogovornik.

Na ta način bodo otroci dobili delovne navade. Zavedali se bodo, da je del dneva namenjen učenju, kar bo dobra popotnica za višje razrede, kjer pa je potrebna motivacija, je pojasnil Juhant: "Treba je določiti. Se pravi, organiziramo ostale aktivnosti, tako da damo prednost učenju. Če bomo dali prednost ostalim aktivnostim, bodo otroci uspešni pri ostalih aktivnostih oziroma bodo bolj motivirani zanje. Dokler ne bo težko. Ko pa se bodo začeli težki treningi, bodo rekli: mami, mami, jaz ne bi več hodil, in potem imajo starši zopet problem. Recimo, prvi pogoj, ko otroku kupimo pametni telefon, je, da si vanj namesti alarm: zdaj je na vrsti učenje. Če tega ne naredi, zahtevamo, da ga vrne. Otrok mora vedeti: če bo dobil telefon, bo služil svojemu namenu. Ne da ga bo uporabljal samo za brskanje po spletu, ampak ga bo tudi spomnil, da mora narediti domačo nalogo, kdaj je čas za učenje, kdaj mora iti spat in podobno." Ključno je, da otrok ve, da ima na razpolago prosti čas, na drugi strani pa so šolske obveznosti. Naučiti se mora zapolniti svoj čas na primeren način, je pojasnil pedagog in poudaril, da je pri tem pomemben urnik, ki naj se ga drži.

Ali današnji šolski sistem preveč obremenjuje otroke?

Sogovornik meni, da je to vprašanje predvsem večna žalostinka staršev, ki menijo, da otokom v šoli naložijo preveč. Zdi se mu, da je morda količinsko res preveč snovi, a je prepričan, da je ta premalo zahtevna. Otrok zato, ko dokonča lahko nalogo, doživi samo olajšanje, ne pa zadovoljstva. "Ključ je v težavnosti, delo mora biti težko. Premalo je konkretnih, težkih znanj, ki bi ločile odlične od prav dobrih, dobrih, zadostnih. Danes je tako, da imamo odličnjake, ki nikoli ne bi smeli biti odlični. Na drugi strani je teror odličnosti – če nisi odličen, nisi vreden nič. V resnici pa potrebujemo ljudi, ki bodo odlični frizerji, kuharji, peki. V Ljubljani na primer ni moč dobiti keramikov, ampak bog ne daj, da bi eden od staršev rekel: naj bo pa keramik, ker bo imel delo, in to dobro plačano. Bolje, da je pravnik, ki bo imel v državni službi slabo plačano delo, ampak bo pa pravnik. To je krona na glavi staršev. Ko bomo starši nehali nositi krone, bo tudi drugače," je opozoril strokovnjak za vzgojo.

Za konec je še povedal, kako razmišlja o večni dilemi, ali naj gre otrok v šolo s šestimi leti ali naj počaka leto dni leto, če je rojen ravno v mesecu, ko starši lahko izbirajo. Prepričan je, da je to vprašanje vzgoje, in ne zrelosti otroka. Veliko staršev se odloči, da bodo začetek šolanja odložili, češ da njihov otrok še ni pripravljen zakorakati na pot učenosti. "Rečejo: ni še zrel. V resnici pa otrok ni vzgojen. Po domače povedano, ne uboga na besedo. Če otrok uboga, starši ne razmišljajo, ali je zrel ali ne. Dajo ga v šolo. Če pa ne uboga, rečejo, ni zrel. In kaj se zgodi z otrokom? Ostane še leto dni doma, ne spremeni se nič, sistem ostaja enak. Čez eno leto pride s še bolj utrjenim neprimernim obnašanjem v prvi razred," je strnil misli Marko Juhant.