Z motorji iz Južne Afrike v Slovenijo

Jacques Nel in Colin Britt iz Benonija ter Cronje Bruwer iz Johannesburga so prijatelji, ki jih druži strast do motorjev. Bruwer, sicer predavatelj na univerzi v Johannesburgu na oddelku za gradbeno tehnologijo, je na epski avanturi do Slovenije prevzel vlogo vodje. Doživljajski motociklizem je že vrsto let njegov hobi. Prevozil je na stotine kilometrov po Južni Afriki, Bocvani, Namibiji, Lesotu in Svaziju. Posebno, daljše potovanje po Afriki pa so bile od nekdaj njegove življenjske sanje. Potem ko je ustanovil podjetje in sta z ženo kupila hišo ob Blejskem jezeru, se mu je utrnila ideja: zakaj ne bi uresničil želje in izpeljal motorističnega podviga po vzhodni Afriki? Ideja je prerasla v načrt, ki je vključil pot do Slovenije. "To je bila odlična priložnost, da pripeljem motor iz Južne Afrike v Slovenijo," se je nasmehnil in dodal, da se bosta z ženo v roku šestih let za stalno preselila v Slovenijo.

Na izzivu sta se mu pridružila Jacques Nel in Colin Britt

Začelo se je večmesečno načrtovanje in urejanje birokratskih zahtev ter vizumov, ki so potrebni v določenih državah. Priprave so bile vse prej kot enostavne. Nelu so ukradli originalen motor, v pravem južnoafriškem slogu dva tedna pred odhodom izpred njegovega doma. Na srečo mu je uspelo pravočasno dobiti drugega.

Seveda se med pripravami niso mogli otresti skrbi. Ena izmed njih je bila, ali bodo kos morebitnemu slabemu vremenu in makadamskim cestam, po katerih bodo vozili. Prav tako so imeli pomisleke, kako bo v Severnem Sudanu, kjer je bil ravno takrat državni udar.

A kljub vsem zapletom in dvomom je prišel 18. maj – dan D, ko so trije mušketirji zagnali motorje in krenili dogodivščinam naproti. Svoje BMW konjičke so otežili s približno 40 kilogrami prtljage. Poleg skromne zaloge oblačil so s sabo vzeli opremo za taborjenje, orodje, rezervne pnevmatike in medicinsko opremo. "Za obleči smo imeli zgolj motoristično obleko, štiri majice in štiri kratke hlače, to je vse," je dejal Bruwer. Če so skoparili z obleko, pa niso z zdravili in medicinsko opremo. A kljub dobrim zalogam se je kasneje izkazalo, da so nekatera zdravila, ki so učinkovita v njihovi državi, v drugih zatajila – Jacques Nel je zbolel za malarijo.

Tudi Jacques Nel je od mladosti predan motorjem

Zanima ga vse, kar se povezuje z njimi. Prevozil je že mnogo cest, a tudi on si je od nekdaj želel, da bi se nekoč lotil avanture večjih razsežnosti. Na Kongresnem trgu je bil naš prvi sogovornik in seveda nas je zanimalo, kako utrujeni so po tako dolgi poti. Nel je priznal, da zelo. Utrudljiva je bila predvsem pot po Afriki, saj so počivali zgolj vsakih šest dni. "Po Evropi smo vozili malce počasneje in si privoščili nekaj dobrega počitka," je dejal. In čeprav je pot trajala dva meseca, se mu zdi, da je čas minil, kot bi mignil.

Podobne vzgibe kot oba prijatelja ima tudi Colin Britt

Še danes jima je neizmerno hvaležen, da sta ga vključila v to dogodivščino. Tudi on se strinja, da je bila pot naporna in da so neprespani. V Afriki so se pošteno naspali le na dveh postankih, je zatrdil Eden izmed njih je bil v Nairobiju, ko je Nel okreval zaradi malarije. "Star sem 60 let in zame je bilo kar težko," je poudaril Britt.

Večjih težav sicer na poti niso imeli. Še najhujša je bila, ko je Nel v Tanzaniji zbolel. "Našli smo zdravnika, ki mi je lahko pomagal. Moral sem počivati štiri dni. Potem pa smo šli k prijatelju iz Nairobija, ki je bil zelo prijazen do nas. Pri njemu smo ostali še nekaj dni, da sem prišel k sebi," je povedal Nel in dodal, da je zdaj v redu, le da je izgubil nekaj kilogramov.

Sicer pa so na poti spali največ v šotorih, včasih v poceni hotelih ali v stanovanjih Airbnb.

Pomanjkanje goriva v Severnem Sudanu

Kako pa so preživeli v Severnem Sudanu, ki jim je pred pričetkom poti povzročal toliko skrbi? Še največ težav so imeli z gorivom. Morali so se pošteno naprezati, da so ga dobili, poleg tega je bil še slabe kvalitete, je zatrdil Nel: "Zato smo imeli s sabo rezervni bencin. Vsak 20 litrov smo ga prevažali zadaj na motorju." Ker pa je pošla tudi zaloga, so ga morali kupovati na črnem trgu. Zgodilo se jim je celo, da se je moral Bruwer vrniti ponj 150 kilometrov po puščavi nazaj, sicer jim ne bi uspelo nadaljevati poti.

V Severnem Sudanu je bilo tudi zelo vroče, temperature so se dvignile do 48 stopinj Celzija. "Ampak kar moram poudariti o Severnem Sudanu je, da so mi domačini prirasli k srcu. To so najbolj čudoviti, pošteni ljudje in jih imam zelo rad," je Nela dopolnil Bruwer in hitel razlagati, da so ga ljudje na celi poti po Afriki navduševali in da niso imeli nikjer nikakršnih težav. "Nikoli in nikdar nismo občutili problemov. Dogajajo se je, da smo prespali v hotelu in pustil stvari zunaj na motorju, ampak nikoli nam niso nič ukradli," je poudaril Bruwer.

Največ vtisov v Ugandi, Etiopiji in Egiptu

Ker je težko opisati tako dolgo pot v kratkem času, nas je zanimalo, kaj jih je morda najbolj presenetilo, ali se jim je zgodilo kaj smešnega? Nel se ni mogel takoj določiti, kaj je bilo tisto, kar ga je najbolj očaralo. Vse afriške države so se mu zdele posebne na svoj način, še posebej zato, ker se tako razlikujejo med seboj: "Mi smo rojeni v Južni Afriki, ampak zelo malo Afričanov z južnega dela potuje na sever Afrike. Čudovito je bilo videti Ugando in Egipt. Etiopija pa je zelo posebna država. V Kairu nas je podprla slovenska veleposlanica. Povabila nas je k njej. Zares je bila čudovita in prijazna." Ko je Nel zbral misli, pa se je le odločil, da je morda prav Etiopija država, ki je nanj naredila največji vtis. Z njim se je strinjal Bruwer. Nista namreč pričakovali, da je tako lepa dežela.

Britt pa je najbolj užival v Ugandi, kljub temu da je ena revnejših držav na svetu. Nanj so pustili pečat prijazni ljudje in zelena pokrajina. Tudi on se bo rad spomnil Etiopije, saj je oboževal njihovo hrano: "Tako zelo je raznolika, presenečen sem bil nad nepričakovanimi okusi," je izpostavil in dodal, da je užival tudi v grški hrani.

Na poti so jih navduševale tudi živali. V Botcvani so srečali gručo slonov, v Ugandi pa so se peljali čisto blizu mimo bizonov, je povedal Bruwer: "Kot vest so bizoni zelo nevarne živali. Bili so zgolj štiri metre stran od nas. Ne vem, kje sem že bral, ampak južnoafriškega motorista, ki je bil isti čas na potovanju kot mi, je v Tanzaniji ugriznila kača črna mamba in je umrl. Tudi mi smo videli dve zelo veliki črni mambi na cesti v Tanzaniji."

Kako so se držali jekleni konjički?

Bruver je zadovoljen, da so se motorji tako dobro obnesli. Zgodilo se je, da jih je zaneslo na strmem terenu, sicer pa niso doživeli nobene nesreče. Celo nobene gume niso predrli. Bruwer jih je zaradi obrabe namenoma zamenjal. "Kar poglejte, s kakšnimi se je danes pripeljal Britt – so že čisto ravne," se je zasmejal Bruwer.

A če jezdeci na motorjih potegnejo črto, je bila to pot z veliko začetnico. Problemov praktično niso imeli, so pa občutili in doživeli utrip kar 15 držav. In Collin Britt je strnil, da bi se takoj še enkrat podal na podobno pot, vendar v druge države: "Zato, ker bi lahko videl še toliko različnih stvari v drugih deželah. Morda bi se podal v zahodno Afriko."