Politična policija ali sistem, ki omogoča učinkovite preiskave?

Ključni očitek opozicije v referendumski kampanji ostaja, da novela zakona o parlamentarni preiskavi uvaja tako imenovano politično policijo. Andrej Poglajen (SDS) te navedbe ostro zavrača kot "prazne propagandne puhlice" in poudarja, da zakon v svojem četrtem členu še vedno ščiti nedotakljivost človekove zasebnosti, ki je temeljna pravica. Po njegovem mnenju opozicija ni sposobna sproducirati nobenega tehtnega vsebinskega argumenta iz samega besedila zakona. "Nikoli ni bilo odgovora citiranega iz zakona, kateri naj bi uveljavljal to famozno politično policijo," je izpostavil v oddaji.

Lucija Tacer Perlin iz Gibanja Svoboda je v razpravi pojasnila, zakaj se novela de facto obravnava kot nevarna. Opozorila je, da novela briše možnost fizične osebe, da se pritoži na Ustavno sodišče, če meni, da parlamentarna preiskava posega v njene človekove pravice. "Novela zakona o parlamentarni preiskavi briše varovalke, briše možnost posameznika, da se pritoži na ustavno sodišče," je poudarila. Po njenem mnenju SDS ne bo direktno napisala, da uvaja politično policijo, vendar so napovedi njihovega delovanja in mehanizmi, ki jih zakon omogoča, za demokracijo zelo zaskrbljujoči.

Janez Žakelj (NSi) poudarja, da prvi člen zakona jasno govori o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, kar je ustavna dolžnost poslanstva. Izpostavlja primer podjetja Gen-I in očitke o "kupovanju političnega miru" z milijonskimi zneski za oglaševanje. Po Žakljevih besedah so bile preiskave doslej blokirane s strani predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, kar naj bi ščitilo premierja Roberta Goloba. "Prav je, da se enaka merila uporabijo za leve, za desne, za srednje... enaka merila za vse," trdi Žakelj, ki zagovarja preiskavo spornih poslov v energetiki.

Andreja Katič poudarja, da bi moral zakon vsebovati še dodatne varovalke, namesto da se te ukinjajo. Kot problematično navaja, da bodo preiskovalno komisijo vodili politiki, ki bodo po njenem mnenju preiskavo izrabljali za pritiske na priče in ne na nosilce javnih funkcij. Izpostavlja poročanje v javnosti, kjer so podatki o preiskavah po njenih besedah odhajali direktno v javnost za dosego političnih ciljev. "Zaradi svojih kritik ne bi bili všeč katerikoli aktualni oblasti... politiki na eni strani tožijo in na drugi strani politiki sodijo," opozarja Katičeva o tveganjih nove zakonodaje.

Nasprotniki novele opozarjajo predvsem na varstvo človekovih pravic in pravico posameznika do sodnega varstva. Menijo, da novela omogoča preširoke posege v zasebnost, pri čemer naj posameznik med trajanjem parlamentarne preiskave ne bi imel učinkovitega pravnega sredstva. Upravno sodno varstvo naj bi bilo mogoče šele po koncu preiskave, kar je po njihovem mnenju lahko prepozno, saj parlamentarne preiskave lahko trajajo več let. Posebej problematično se jim zdi tudi javno zasliševanje posameznikov ter pridobivanje njihovih osebnih in bančnih podatkov.

Opozarjajo tudi na možnost, da bi vladna večina vse poslance opozicije imenovala za priče, s čimer bi jim onemogočila sodelovanje v parlamentarnih preiskovalnih komisijah. Kot primer navajajo dogajanje v prejšnjem mandatu, ko naj bi bili poslanci SDS in NSi množično določeni za priče.

Zagovorniki novele odgovarjajo, da zakon natančneje določa pogoje, pod katerimi je mogoče poslanca imenovati za pričo, in da s tem preprečuje dosedanje zlorabe. Poudarjajo tudi, da parlamentarne preiskovalne komisije same nimajo pristojnosti za prisluškovanje in da so najtežji posegi v zasebnost še vedno podvrženi sodni kontroli.

Več v priloženih videih.