15°C

Darja Zgonc: Prvih 25 let

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 5 min
AVTOR
Darja Zgonc /
Leto 1995 se danes zdi kot prazgodovina - Slovenija še ni bila v Evropski uniji, plačevali smo s tolarji, nosili smo prevelike suknjiče s podloženimi rameni, tisti bolj rockersko naravnani smo poslušali Metallico, Primorci smo plesali ob Zuccheru, v Ljubljani pa je Siddharta šele nastajala.

Na telefonih smo vrteli številke, mobitelov ni bilo prav veliko, so pa bili veliki - v velikosti manjših škatel. Podobno kot kasete, na katere smo takrat snemali. Malce večje, prav tako škatle, so bili računalniki, televizorji pa so dosegali velikost in žal tudi težo manjših omar. O internetu nas je večina, z izjemo prosvetljenih tehnofrikov, vedela malo, Googla še ni bilo, o Facebooku ali Instagramu ni bilo ne duha ne sluha, da o aplikacijah, kot je Zoom, niti ne govorim. V tem koronačasu še posebej priljubljene videokonference na daljavo bi bile v tistih letih verjetno videti nekako takole: sogovorniki bi se usedli vsak v svoj kot večjega prostora, toliko oddaljen, da bi se še videli, in zelo na glas govorili, da bi se slišali.

Darja Zgonc je del ekipe oddaje 24UR že od samega začetka, od leta 1995.
Darja Zgonc je del ekipe oddaje 24UR že od samega začetka, od leta 1995.FOTO: Urša Premik

Na domači televizijski sceni je suvereno kraljevala RTV, TV dnevnik pa je bil eden in edini. In v tem času je nekega poznojesenskega dne poklical Tomaž Perovičs povabilom k novemu projektu, ki ga je predstavil na način, da enostavno nisi mogel reči ne. Le kateri novinar bi obrnil hrbet tako izjemnemu in privlačnemu  izzivu - postaviti na noge popolnoma novo televizijsko informativno oddajo na popolnoma novi televiziji z velikimi ambicijami? Začelo se sicer ni tako visoko doneče oziroma dišeče - prve ideje smo klesali v najetem prostoru ene od poslovnih stavb v Stegnah, tik ob zelo obiskani menzi, v kateri je bil ena od stalnic na jedilniku golaž. In ko sem že deseti dan zapored domov 'pridišala' po golažu, me je mama že malce zaskrbljeno vprašala:"A res delaš na televiziji? Na resni televiziji?" Smo se pa nato zelo hitro preselili v prostore na Kranjčevi. Ki pa so jih še gradili.

PREBERI ŠE
25 let osrednje informativne oddaje 24UR

Povsod je bil prah, z oblaka ustvarjalne zagnanosti nas je v realni svet prestavljalo vztrajno brnenje zaključnih gradbenih del, telefon smo imeli en sam  (kako so se novinarji 'grebli' zanj, verjetno ni treba posebej opisovati). Kar pa nas sploh ni motilo, bili smo na adrenalinu, polni energije, zagnani, neučakani in tudi malce negotovi - nam bo uspelo ali ne? In nam je. Od tiste prve oddaje 15. decembra 1995, ko je Slovenijo zajel sneg, veliko Slovencev pa je v posteljo položila gripa, in smo tudi o tem seveda poročali, je šlo hitro naprej.  In če so nam, tudi zaradi prispevkov o snegu in gripi, sprva nekateri očitali populizem in rumenost, se je to zelo kmalu spremenilo. Po dveh letih je oddaja 24 UR po gledanosti dohitela in prehitela Dnevnik, in kar je še pomembneje: kljub za tiste čase drugačnemu pristopu se je zelo hitro uveljavila kot objektivna, verodostojna informativna oddaja, ki so ji gledalci verjeli (in za to v bistvu pri našem delu gre).

Še eno, zame izjemno veliko potrditev, je prinesel prihod legendarnega Matjaža Tanka. Spomnim se, kako zelo smo bili ponosni, ko je postal del naše ekipe ... Ekipe, ki je iz leta v leto bolj rasla, predvsem profesionalno. Uspešno smo preživeli 'vojno urnikov' in z začetne pol osme ure preko 19.15 prešli na enourno oddajo z začetkom ob 19. uri. Hitro smo 'osvojili' tudi t. i. velike dogodke, kot so denimo volitve ali izjemni dogodki po svetu, pri katerih nam je v prvih letih del gledalcev še pobegnil na javno televizijo, a zelo kmalu ne več. Tudi zato, ker smo se, v konkurenčnem boju z veliko bolj obsežno infoprodukcijo javne televizije, velikokrat morali znajti z dobrimi idejami, bliskovitimi rešitvami in ustvarjalno iznajdljivostjo. Kot denimo 11. septembra 2001, ko so svet pretresli teroristični napadi v ZDA. Spomnim se, da takrat nisem bila dežurna, sem pa prišla v službo, da zmontiram pogovor o terorizmu, ki sem ga v Milanu posnela s takratnim izraelskim zunanjim ministrom Šimonom Peresom. In potem kar naenkrat alarm: kaj se dogaja, so že kakšne informacije v svetovnih medijih, kaj pa agencije, je kdo od naših morda v ZDA? Je, Ališič je v New Yorku. In smo šli takoj v živo - z izrednimi novicami oz. posebno oddajo. Miran, ki je bil slučajno v New Yorku, je - ne vem, od kod, ampak v trenutku - privlekel ameriško zastavo in jo prilepil na zid hotelske sobe, da je bila za ozadje, in že smo imeli improviziran studio v New Yorku. Jaz v studiu v Ljubljani, on v New Yorku preko videofona (in ne, to ni bila aplikacija na pametnem telefonu ali računalniku, pač pa je šlo za precej okorno video povezavo preko stacionarnega telefona, ki pa je - začuda - ves čas oddaje funkcionirala). Praktično vsi, kar nas je takrat bilo v ekipi 24UR, so, ne da bi jim kdo kaj rekel, prihiteli v službo, vrteli telefone, brskali po agencijah, iskali in preverjali informacije, zbirali in izbirali posnetke, prevajali izjave, montirali prispevke ... Gledalcem smo sproti posredovali vse dostopne informacije, posnetke, izjave, pričevanja, odzive, prve analize - skratka vse, kar se je dalo. Pogovor s Peresom seveda nikoli ni bil objavljen, saj je v trenutku postal vsebinsko popolnoma neaktualen.

In takšnih hitrih, improviziranih, a profesionalno izpeljanih odzivov je bilo v teh letih ogromno. Kot je bilo - v do danes že več kot 9 tisoč oddajah - veliko zgodb, ki so zahtevale poglobljeno raziskovalno delo, preverjanje ozadij, vztrajno iskanje odgovorov. Včasih je kdo v preveliki vnemi udaril tudi preveč na prvo žogo, verjel na prvo besedo, morda ne dovolj preveril … Tudi to se dogaja, toda naše osnovno vodilo ves čas ostaja enako: kakovostno, profesionalno, sodobno TV novinarstvo. Informacije, novice, zgodbe, ki so preverjene in 'stojijo'. Kar je v sedanjem času poplave površinskih informacij (ki so, kot pravi moj sovoditeljEdi, kot hitra hrana) še posebej pomembno. Kajti -  če še enkrat citiram Edija: "Kot ne moremo živeti od hitre hrane, ne moremo živeti od slabih informacij." Se absolutno strinjam. In vsem nam in oddaji 24 UR za naslednjega četrt stoletja želim dober tek - ob dobrih, kakovostnih informacijah!