Edi Sep bo januarja, le dober mesec po 25. rojstnem dnevu oddaje 24UR, tudi sam praznoval četrt stoletja na eni najbolj gledanih komercialnih televizij pri nas. Edi je na POP TV oziroma k oddaji 24UR prišel januarja 1996, ko je kot snemalec začel opravljati študentsko delo. In tu je tudi ostal. Nasmejani snemalec, ki svoje delo opisuje s samimi presežnikih, se s tem poslom ukvarja že 27 let in pravi, da službe ne bi menjal: "To delo je super! Vsak dan si na drugem terenu, vsak dan med drugimi ljudmi. Slovenijo tako rekoč poznaš v celoti, imaš jo v malem prstu." Tudi tereni se razlikujejo, pove: "En dan delaš snežne razmere, drugič turizem in tretjič is v premogovniku. Zelo je raznoliko."
Pove, da je to eden tistih poklicev, ki ti enostavno zleze pod kožo. Bi kdaj počel kaj drugega? "Kaj? Delo v pisarni? Ne vem, če bi sploh znal še delati v pisarni. Sam zelo cenim, da lahko opravljam to delo. V veliko zadovoljstvo mi je spoznavati različne ljudi," razloži pozitivni Edi in doda, da je služba zanj tudi dobra družba. Med sodelavci ima veliko prijateljev, zato so službeni obiski po Sloveniji še toliko bolj zabavni. Je pa seveda vajen tudi vprašanj o sodelavcih, predvsem sodelavkah: "Ja, prijatelji me sprašujejo stvari o službi, seveda. Velikokrat vprašajo kaj o novinarkah: če so res tako luštne, kot so na televiziji, ali so v redu ali ne. To so glavna vprašanja. Pa vprašajo, kako je bilo na kakšnem terenu, sploh tiste lepše si zapomnijo. Na primer terene z Miho Kranjcem, ko sva delala prispevke o turizmu in so me spraševali, kaj sva jedla in če je bilo lepo."
Prav Edi je razkrinkal prevarante iz središča Ljubljane
Ob vprašanju, kateri teren se mu je še posebej vtisnil v spomin, malce pomisli, potem pa začne s pripovedjo: "Med bolj naporne in tudi pretresljive terene spada tisti, ko sem iskal dokaze, da se romunski berači, ki jih srečujemo po Ljubljani, le pretvarjajo, da so invalidi. Vsi smo vedeli, da so berači, a nekako smo želeli dokazati, da se le pretvarjajo. Da po središču mesta hodijo z berglami, v resnici pa niso invalidi." Dolgo časa jih je Edi opazoval, jim sledil in jih na skrivaj opazoval. Skoraj mesec dni je potreboval, da je posnel ves potreben material in na koncu s svojimi posnetki kolegici novinarki omogočil, da je lahko prispevek o prisilnem beračenju v Sloveniji pripravila za 24UR Inšpektor.
Pravi, da je šlo vedno za enak primer, za enako hibo in za enako pot po Ljubljani. Sledil jim je vse do končne postane linije 6, do Dolgega mosta, kjer je ta isti 'invalid' bergle vrgel na ramena in odkorakal proti avtomobilu, ki ga je tam čakal. A Edi je imel srečo. Večkrat mu je sledil do roba Ljubljane in nekega večera čakajočega avtomobila ni bilo. Zato ga je moral zasledovani peš do hiše, kjer so živeli njemu enaki in njegovi nadrejeni, za katere je denar tudi zbiral. "Upaš, da so ubogi, da vse skupaj ni res. Upaš, da niso prevaranti. A žal so," pove Edi pretreseno in doda: "To so stvari, ki jih vidiš po televiziji. Stvari, ki naj bi se dogajale le v Španiji in Franciji. Nato pa ugotoviš, da ni nič drugače le 500 metrov stran od POP TV-ja." A Ediju je s pomočjo manjše kamere in veliko vztrajnosti, domišljije in potrpljenja takšno dogajanje uspelo posneti tudi pri nas.
Hiperaktivni Edi, sposoben marsičesa: s terena na Triglav, od tam službeno na Obalo
Pozitivni Edi, ki svojo službo opisuje kot vznemirljivo in polno dogodivščin, z nami deli tudi eno bolj napornih anekdot. Napornih? Seveda, Edi je v pičlih nekaj urah s terena 'skočil' na nočni Triglav, se od tam spustil nazaj v dolino in odhitel v Ljubljano, kjer so ga že čakali sodelavci, da se z njimi hitro odpravi na Obalo, kjer so snemali teniški turnir. "Delal sem do sedmih zvečer, šel na koncert Mi2 v Ljubljani. Ob 22. uri smo iz Ljubljane štartali na nočni Triglav na sončni vzhod. Gor smo bili ob šesti uri zjutraj, poslikali vzhod, se hitro vrnili v dolino, ob 13. uri pa so me že čakali v Ljubljani, ker sem moral biti ob 15. uri v Portorožu, kjer smo za Kanal A snemali prenos tenisa." Seveda se na tej točki porodi le eno vprašanje: utrujenost na tenisu pod žgočim soncem? "Ja, seveda je bila prisotna zaspanost, ampak je bilo vse tako pozitivno, da smo vse oddelali do konca. Luštno je bilo. Sledilo je nekaj ur spanca in naprej veselo na delo."
Prav takšnega ga opisujejo tudi njegovi sodelavci, ki z njim sodelujejo vsak dan – Edi, hiperaktivni in prijazni snemalec, ki mu nikoli ni nič težko. Sam priznava, da ima vsak kdaj slab dan, a da se z dobro voljo lahko vse reši. "Dobra volja je vedno pomembna. Tudi na slab dan je treba gledati s pozitivne strani in vse se uredi."
