Jure Tepina se je naši medijski hiši pridružil aprila 2010 - sprva kot novinar oddaje Svet, kasneje se je pridružil ekipi 24UR, pred slabimi desetimi leti pa je izključno televizijsko novinarstvo zamenjal za kombinacijo televizije in spletnih vsebin. Zadnja leta kot odgovorni urednik in vodja digitalnih vsebin za CME Adria skrbi tudi za širšo digitalno zgodbo in z nasveti pomaga v državah, kjer ima PRO PLUS sestrske medijske hiše. Poleg Hrvaške so te še v Bolgariji, Romuniji, Moldaviji, na Slovaškem in Češkem.
Kako se spominjaš svojih začetkov v novinarstvu in kaj te je sprva pritegnilo k temu poklicu?
V novinarstvo sem vstopil zelo mlad – sprva kot športni novinar na RTV Slovenija, kjer sem bil kasneje tudi voditelj in športni komentator. Ko sem začel, je bilo svetovno prvenstvo v alpskem smučanju v kraju, kjer ga zaradi podnebnih sprememb ne bo nikoli več, tako daleč nazaj je bilo. Šport je bil naraven vstop, saj sem bil aktiven športnik, ker sem ga imel rad, a me je hitro začelo vleči k zgodbam, ki segajo dlje od rezultata na semaforju. Svet sem želel videti tudi v svojem porazu, ne samo v zmagah. Želel sem kasneje videti tudi umazanijo in bolečino sveta, ne samo blišč športnih tekmovanj.
Najbolj me je pritegnila radovednost. Ta osnovni novinarski refleks: da ne verjameš, da zunaj dežuje, dokler sam ne odpreš okna in pogledaš ven. Želja, da stvari doživim empirično – da ne pišem o svetu, ampak iz sveta, s terena, iz oči v oči z ljudmi – me je potem iz studia vedno bolj vlekla na teren in v 'resne' teme. Začetke sem videl zelo romantično, kasneje je prišla 'streznitev'. A še vedno mi je najlepši del novinarstva tisti, da se v istem dnevu lahko pogovarjaš tako s kralji kot z berači.
Poročal si z več kriznih območij. Kako bi opisal izkušnjo vojnega poročanja in kaj je pri takšnem delu najtežje?
Vojno poročanje je kombinacija izjemne privilegiranosti in brutalne streznitve. Privilegij je, da lahko zgodbe kriz ali vojne, begunske krize, terorističnih napadov, Kabula, Iraka, Afganistana, Bližnjega vzhoda, Pjongjanga ali Ukrajine pripelješ neposredno pred ljudi doma. Privilegij je pisati 'prvi osnutek zgodovine'. Streznitev pa so prizori, ki jih doma težko gledamo.
Najtežje je, da si hkrati človek in novinar. Ko vidiš trpljenje otrok, žensk, civilistov, ni pošteno, da si 'nevtralen' v moralnem smislu, lahko pa si pošten pri dejstvih. V konfliktnih razmerah ne verjamem v sterilno objektivnost – verjamem v iskrenost in odgovornost: da pokažeš, kar vidiš, ne da bi razpihoval histerijo. Predvsem pa je najpomembnejše prikazati, da na zapletena vprašanja ni enostavnih odgovorov.
Tretji, razmeroma problematičen del pa je, da se z vsemi temi podobami in zgodbami vrneš domov. Tudi če gre za tako imenovano 'padalsko novinarstvo', telo pride iz vojne, kriznega območja, glava pogosto malo kasneje.
Verjamem, da je za teboj veliko zgodb, ki so se te dotaknile. Bi lahko katero izpostavil?
Težko izberem samo eno, vedno pa se me dotaknejo okoliščine v katere so ujeti ljudje, predvsem otroci v vojnih ali kriznih območjih. Zelo globoko so se mi vtisnile scene s porodnišnice v Kabulu ali prvi dnevi ruske invazije v Ukrajini v obleganem Kijevu in kasneje v Buči, Irpinu, Borodjanki in Hersonu. Tam se z vojno ne srečaš skozi vojaško tehniko, ampak skozi zgodbe ljudi. Nikoli ne pozabiš energije ljudi po napadih. Bodisi v Hersonu na fronti ali v Parizu po terorističnih napadih. Takšni trenutki te za vedno naučijo, da so 'velike zgodbe' v resnici sestavljene iz zelo intimnih, majhnih človeških trenutkov, ki se vrtijo v mešanici strahu, šoka, žalosti, ponosa in kljubovanja.
Kako se pripravljaš na odhod na konfliktna območja? Kakšne so logistika, varnost in psihološka priprava?
Odvisno od terena. Če je načrtovan, se priprava začne precej dolgo pred letalom. Najprej je analiza: kdo je tam, kdo nadzira teren, imamo kakšne povezave z njimi? Kakšna je frontna linija, kakšni so varnostni protokoli, kakšna je zgodovina napadov na novinarje. Brez tega ne gre. Potem pride logistika: preverjanje mreže fixerjev, varnostni načrt, rezervni načrt za evakuacijo, rezervni komunikacijski kanali, backup opreme. Če pa gre za hipen dogodek, za breaking news, pa poskrbimo samo za najnujnejše in gremo.
Varnost je vedno kompromis med tem, kam moraš kot novinar, in tem, do kod je še 'izvedljivo', da ne ostaneš tam. Skoraj nikoli ne greš sam, nikoli ne delaš improvizacij, ki so herojske samo v filmskih scenarijih.
Psihološko se pa na to v resnici ne moreš vnaprej popolnoma pripraviti. Lahko bereš, poslušaš druge, a izkušnja na terenu je vedno drugačna, kot si predstavljaš. Edino, kar lahko narediš, je, da poznaš svoje meje, se o tem odkrito pogovarjaš z ekipo in si po vrnitvi dovoliš, da stvari predelaš.
Upravljaš vodstvene in uredniške funkcije. Kako bi opisal ključne naloge in odgovornosti svojega trenutnega položaja?
Še vedno se imam v prvi vrsti za novinarja, šele nato za urednika. Moja glavna naloga kot odgovornega urednika 24ur.com in vodje digitalnih vsebin CME Adria je, da ekipi omogočim, da dela čim bolje: da imamo skupaj jasne standarde, jasne smernice in vse pogoje, da lahko delamo hitro, a hkrati odgovorno in kakovostno. Moja glavna naloga je, da se trudim, da se novinarji dobro počutijo v naši ekipi.
Kako se je z digitalizacijo spremenilo delo urednika in kateri so glavni izzivi pri vodenju tako velike digitalne platforme, kot je 24ur.com?
Digitalizacija je spremenila predvsem tempo in način razmišljanja. Danes ne razmišljamo več 'TV + splet kot dodatek', niti ne več 'digital – first', temveč imamo pravilo, da zgodba narekuje, katera platforma je najboljša – včasih televizija, včasih splet, včasih socialna omrežja, pogosto kombinacija vsega.
24ur.com je največji informativni portal pri nas, zato nosimo še toliko večjo odgovornost, da digitalnost ne pomeni površinskosti v boju za hitrostjo, za 'biti prvi' za vsako ceno, ampak boljšo, bolj dostopno in bolj preverjeno in bolj interaktivno pripovedovanje zgodb.
Spletno novinarstvo navadno spremlja visok tempo. Kako pomembne se ti v tem aspektu zdijo poglobljene zgodbe? Kaj sploh so to dobre zgodbe?
Če bi imeli samo 'breaking news', bi bili medij, ne pa novinarstvo. Poglobljene zgodbe so tiste, zaradi katerih se nekaj v družbi premakne – razkrijejo, kar je bilo skrito, razložijo, kar je bilo nejasno, in dajo glas ljudem, ki ga sicer nimajo.
Dobra zgodba ima tri elemente: dejstva, kontekst in človeka. Dejstva brez konteksta so hrup. Kontekst brez človeka je prazna zgodba. Zgodba brez dejstev pa je populizem. Ko vse troje povežeš tako, da bralec razume več, kot je vedel pred petimi minutami, in ga hkrati nekaj 'stisne v želodcu' ali razjezi – takrat veš, da je zgodba dobra.
Tempo spleta je visok, ampak ravno zato si moramo vedno znova vzeti čas za te "počasnejše" zgodbe.
Kako vidiš prihodnost novinarstva v dobi umetne inteligence? Katere naloge bodo po tvojem mnenju vedno opravljali ljudje?
Umetna inteligenca bo – in že je – močno spremenila orodja, način dela, ne pa bistva poklica. Velik del rutine se bo avtomatiziral: transkripcije, osnovna analiza podatkov, prevodi, morda celo prvi osnutki preprostih besedil. Delo, ki ga opravljamo, delim na dva dela. Opravila, ki jih lahko naredijo samo novinarji, in novinarsko delo. Prvo poskušamo vedno bolj avtomatizirati, a tako, da je še vedno pod nadzorom novinarja. S tem prihranimo denar in čas, ki ga lahko vložimo v osnovno, pravo novinarsko delo. Iskanje zgodb, preiskovanje, odhode na teren.
Kaj bi svetoval mladim novinarjem, ki danes šele vstopajo v ta poklic oziroma si to želijo?
Najprej: naj bodo prepričani, da ne iščejo službe, ampak način življenja. Novinarstvo ti ogromno da in ti ogromno vzame – od zdravja do zasebnega življenja. Če te pri tem ne žene notranji motor radovednosti in občutek, da s svojim delom svojo skupnost in okolje spreminjaš na bolje, je ta poklic zelo naporen.
Drugič: nikoli se ne smeš predati, vedno se moraš boriti za svoj prav in hkrati zelo dobro poznati svoje meje. Zdrava mera med zvedavostjo, predrznostjo in ponižnostjo je po mojem edina 'garancija' za uspeh v novinarstvu.
In tretjič: bodite na terenu. Ne postanite 'copy-paste' generacija. Pojdite med ljudi, odprite oči in ušesa, odprite tisto metaforično okno in sami poglejte, ali res dežuje.
