Kaja Kobetič: Če je kritika konstruktivna, je pri meni vedno dobrodošla

Kaja Kobetič se je naši medijski hiši pridružila pred dobrimi šestimi leti. Najprej je delala kot asistentka informativnega programa, kjer je lahko od blizu spremljala, kako potekajo stvari v novinarskem procesu, v tem času pa je tudi spletla vezi z ekipo, ki za tem stoji. To ji je precej olajšalo prehod, ko je slabo leto dni kasneje tudi sama postala del novinarske ekipe.

Prišla sem s precejšnjim strahospoštovanjem, ker vendarle sodeluješ z ljudmi, ki jih sicer spremljaš samo po televiziji. Eden takih je seveda Uroš Slak. Še danes se nasmejim, ko se spomnim, da sem imela velik cmok v grlu, ko sem ga morala vprašati, ali mu prinesem kavo in kakšno. In dobro se spomnim, ko sem mu (ne ravno prvi dan, zagotovo pa med prvimi) odnesla kavo in se je eden od sodelavcev, ki je mimo tekel v naglici (ki jo danes kot novinarka več kot razumem), vame nenamerno zaletel in kava je bila povsod, samo v skodelici ne. No, v takšnih in podobnih primerih me je mirila moja prva nadrejena Dunja Komučar, ki me je na moje prvo delovno mesto tukaj najtopleje sprejela.

Bolj ali manj sem seveda poznala le tiste glavne obraze dnevnoinformativnih oddaj in spomnim se, kako presenečena sem bila, ko sem iz zakulisja videla, koliko ljudi stoji za takšnimi oddajami. Najbolj imam sicer v spominu Matjaža Tanka, s katerim sicer žal nisem imela priložnosti delati, sem ga pa občudovala od nekdaj - spomnim se, da sem kot otrok narisala studio in Matjaža v njem, zraven pa pripisala Matjaž Stanko (smeh).

Želja, da bi postala novinarka, je pri meni imela nekaj vzponov in padcev. Prvič sem na to idejo prišla ob koncu osnovne šole, a me je oče, ki pozna medijsko krajino, opozoril, da ta poklic ni samo lep in rožnat, da se 15 minut pred vklopom postaviš pred kamero in si lep - kot misli marsikdo - ampak je veliko več, veliko bolj zahtevno. Ko me je vprašal, katera področja bi pokrivala, sem brez obotavljanja dejala: šport ali POP IN. Ko je hudomušno odvrnil "A ne bi raje politike?", sem odločno odkimala, saj se mi je kot najstnici to zdelo povsem dolgočasno. No, kako pravijo, zarečenega kruha se največ poje. Kasneje sem se sicer odločila za študij komunikologije in še ko sem kot asistentka informativnega programa prišla na POP TV, sem bila prepričana, da se bom kasneje prestavila nekaj nadstropij višje, kjer so pisarne oddelkov trženja, marketinga, PR. A me je novinarsko delo, ko sem ga spremljala od blizu, povsem prevzelo in kot kaže, je to le še en dokaz več, da ko si enkrat med novinarji, si vedno novinar.

Zagotovo je bilo to v obdobju poplav pred dobrima dvema letoma. Nekaj dni po obilnem deževju smo se odpravili proti Lučam, kjer so bile vasi še vedno odrezane od sveta. Seveda nismo vedeli, kaj nas čaka, saj so domačini komajda imeli signal. Ko smo prispeli, nas je pretresla že prva zalita hiša, pravzaprav gostilna, ki so jo lastniki vsaj za silo že sanirali. A bolj ko smo šli naprej po vasi, večje je bilo razdejanje - avtomobili povsod, samo na svojih parkirnih mestih ne, zaliti z blatom, ki ga je bilo na kupe tudi okoli hiš in v njih. Domačini pretreseni, v solzah so nam opisovali noč, ko jih je zalilo. Kljub temu da so izgubili veliko, če ne vsega, pa so bili tako zelo prijazni - v tisti uri, ko smo bili tam, so nam pripravili narezek, ponujali pijačo.

Bilo je v času predsedovanja Slovenije Svetu EU, ko so na Brdo pri Kranju prišli politični težkokategorniki, v Ljubljani pa je bil medtem organiziran množični protest. Več ur smo o dogajanju poročali v živo na neposrednem prenosu. In ko bi se morala z Brda v prenos javiti jaz, smo na terenu izgubili povezavo z režijo. Ker seveda nisem slišala oddaje, sem se, namesto da bi govorila, meni nič, tebi nič razgledovala naokoli. Ker sem pač mislila, da oddaje ne slišim, ker še nisem na vrsti za vklop. Nekako so vendarle vzpostavili povezavo in urednica se mi je v slušalko zavpila: "Kaja!! Govori, vklop imaš!", kar me je precej presenetilo in prestrašilo (vidno na posnetku). Po mnenju nekaterih je bila reakcija tako posrečena, da so iz nje naredili celo GIF (smeh).

Na srečo imam okoli sebe ljudi, ki to razumejo. Da novinarstvo ni poklic, v katerem po osmih urah zakleneš pisarno in obveznosti pustiš tam, pač pa si novinar 24/7. Včasih se doma sicer jezijo, ker jih utrujam z večurnimi sejami Državnega zbora, ki se pri meni pogosto predvajajo namesto radia (smeh). Se pa tudi v prostem času bržkone odraža hiter tempo novinarstva, saj sem najbolj vesela, ko se nekaj dogaja - naj bodo izleti, športne aktivnosti itd. Tudi na dopustu nisem tista, ki bi cele dneve preležala npr. na plaži (seveda paše kdaj, priznam), a običajno izbiram takšne destinacije, da lahko poleg uživanja tudi kaj odkrivam.

To, da dan ni enak dnevu. Vsak dan raziskuješ nekaj novega in nove teme, o katerih zjutraj marsikdaj veš bolj malo - hočeš, nočeš, moraš - jih v enem dnevu razdelaš do potankosti. Vedno se namreč držim tistega načela, da mora novinar vedeti več kot sogovornik.

Če je kritika konstruktivna, je pri meni vedno dobrodošla. Tisti, ki dogajanje spremljajo z razdalje, lahko namreč neodvisno opazujejo in vidijo stvari, ki jih tisti, ki smo v to vpeti vsak dan, morda ne. Spomnim se, da sem pred časom od neznanca dobila opazko, da preveč poudarjam šumnike. Na to me do takrat nihče ni opozoril, tudi sama tega nisem opazila in še danes ne bi. A sem postala bolj pozorna, upam, da sem zadevo tudi izboljšala. Se pa srečaš tudi z nemalo škodoželjnimi komentarji, s katerimi se sama ne obremenjujem.