Matic Flajšman o novinarstvu: Vse se začne z dobro organizacijo

Matic Flajšman je oktobra obeležil 18. leto zaposlitve na naši medijski hiši. Začel je kot spletni novinar za 24ur.com, zdaj pa ima za seboj na stotine uspešnih terenov, kjer športnike spremlja na različnih koncih Slovenije in onkraj meja.

Že v osnovni šoli sem sodeloval pri ustvarjanju programa za šolski radio, kjer smo bili s sošolci zadolženi za različna področja. Ker sem takrat treniral rokomet pri Celju Pivovarni Laško, sem z zanimanjem prebiral športne strani časnikov, tudi specializirane športne časopise in revije, užival sem v prenosih ... Potem pa se spomnim, da sta mi enkrat starša, ko smo gledali dirko formule 1, rekla, da bi moral biti kot Miran Ališič – novinar, ki potuje po svetu in dela všečne zgodbe, in dodala, kot opombo, da me je šport od nekdaj zanimal, veliko časa sem mu posvečal, spreten sem z besedami. Morda me je zanimal tudi zaradi tega, ker je starejši brat treniral hokej na ledu, sam sem zgolj poskusil, oče pa je bil, ko sem bil še čisto majhen, predsednik hokejskega kluba v Celju in smo bili na nek način podrejeni športu. Ampak resnejši novinarski del zgodbe pa se je začel daleč od televizije, na lokalnem radiu Fantasy.

Težko bi izbral enega, ampak kolesarstvo, športno plezanje po zaslugi Janje Garnbret, od nekdaj alpsko smučanje, ob odbojki pa rokomet, če govorimo o ekipnih športih. Verjetno je vse skupaj tesno povezano z zgodbami, ki jih pišejo Slovenci. Te poosebljajo izjemnost, so pogosto smerokaz za življenje, ampak prepogosto vidimo samo medalje. Ko začutiš njihov vpliv na okolico, kako zelo navdihujejo staro in mlado s tem, kar počnejo, ko vidiš, kako zelo cenjeni in spoštovani so v tujini ... Potem ti je jasno, da so naredili marsikaj pravilno, se lotili poklica na način, ki prinaša dober končni rezultat. Predvsem pa postajajo vzor mladim. Nekaj, kar se mi zdi še bolj pomembno.

Če govorimo o večjih hišnih projektih, v mojem primeru najrazličnejša reprezentančna odbojkarska tekmovanja, potem je ključna homogenost ekipe. Kot v vrhunskem športu. Če je kemija znotraj ekipe prava, potem je vsak dan čisti užitek. Tudi ko je ekstremno naporno. Če govorimo o kolesarskih dirkah, kot sta denimo Tour de France ali pa Giro d'Italia, pa bi želel povedati, da so to najzahtevnejši tereni, kar sem jih kdaj koli delal. In temu pritrjujejo tudi številni novinarski kolegi, ki so kdaj poskusili s pokrivanjem kakšne tritedenske dirke. Pa so bili tam le nekaj dni.

Ne prijateljstva, ampak visoko profesionalen odnos. Da obstaja medsebojno spoštovanje. Zgodb, ki so nastale na terenu in so povezane z vrhunskimi slovenskimi športniki, pa je bilo kar nekaj. Še vedno se nasmejim, ko se spomnim, kako smo zamudili na cilj ene od etap kolesarske Dirke po Italiji, na kateri je zmagal Tadej Pogačar, in se je on malce pošalil na račun naše zamude. Še pred kratkim me je nekdo spomnil na tisti trenutek in smo se smejali. Verjamem pa, da tudi naši gledalci.

Vse se začne z dobro organizacijo. Če stvari rešuješ zadnji hip, potem se to na vsakem koraku pozna. Vsekakor pa je podpora najbližjih ključna, sicer bi se od tega, kar delam, že davno moral posloviti, si poiskati drugačno delo.

Otroka in partnerka, ki razumejo moje delo, športniki, ki s svojo energijo vselej pozitivno vplivajo name, in nadrejeni, ki imajo posluh za moje ideje.