Nika Kunaver: Novinarstvo ogromno da, a ti tudi veliko vzame

Nika Kunaver se je naši medijski hiši pridružila pred trinajstimi leti in se že prvega dne dokazala. S svojim trdim delom si je doslej priborila tudi dve novinarski nagradi Društva novinarjev Slovenije, in sicer za najboljšo mlado novinarko leta 2016 in nagrado za izstopajoče novinarske dosežke, ki jo je prejela lani.

Na POP TV delam že trinajsto leto – vem, malo vražja številka, ampak iskreno, minilo je, kot bi mignil. Kot da bi prišla včeraj. Prišla sem še kot študentka – v tretjem letniku, med novinarsko prakso. In le nekaj dni kasneje sem že imela službo. Še danes se spominjam prvega dne – dnevna urednica Tjaša Slokar, ki je kmalu postala moja "novinarska mama", mi je že prvi dan dodelila prispevek. Tema se mi danes zdi otročje lahka, takrat pa me je pošteno stiskalo od strahu in treme – poročati sem morala o zatikanju oglasnih sporočil za brisalce avtomobilov. Očitno sem naredila dokaj solidno, da se je Tjaši zdelo vredno reči šefom, Tomažu Peroviču in Špeli Šipek: "Vzemimo jo." In evo me – še vedno tukaj, zdaj z bistveno bolj zahtevnimi temami.

Ja, res sem veliko delala. Ker mi je bilo preprosto tako dobro. Okoli sebe sem imela najboljšo ekipo – poleg Tjaše in danes žal že pokojne Špele so mi ljubezen do novinarstva dobesedno vtetovirali moji takratni res vrhunski sodelavci: Kerčmar, Seme, Bračko, Plementaš, Tomažin, Ćurković, Perman, Lađić in še mnogi drugi. To so bili res čudoviti časi. Vsem tistim, ki so me poskušali vleči dol – pa naj je bilo takrat ali danes –, nisem nikoli posvečala preveč pozornosti.

Pravzaprav nisem želela postati novinarka. Sprva sem namreč študirala fiziko in matematiko – hotela sem postati profesorica. Prihajam namreč iz Postojne, kjer je bil fokus na naravoslovju. A življenje me je, po selitvi na študij v Ljubljano, obrnilo na glavo. V nekem navalu evforije sem se prepisala na novinarstvo – in povsem nehote pristala v enem najlepših poklicev. Poklicu, polnem odkrivanja novih stvari, tem, krajev in ljudi.

To so bili ljudje, ki so bili takrat pred kamerami. Dokler ne delaš na televiziji, ti namreč sploh ni jasno, koliko ljudi stoji za kamerami – in kako pomembni so tudi oni, da se v etru sploh kaj zgodi. Občudovala sem na primer Matjaža Tanka. Z najbolj preprostimi nasveti me je učil osnov novinarstva. Nikoli ne bom na primer pozabila njegovega: "Tamala, razlika med življenjsko in smrtno nevarnostjo – smrtna je, če poči balon, ti pa si v košari balona; življenjska pa, če tvojemu fantu poči kondom." Po mojem tega nikoli več nisem zamenjala v napovedi.

V mojem spominu je zelo ostala tudi Nataša Pirc Musar – čeprav je televizijo zapustila, še preden sem sama vstopila v novinarski svet. In ja, ko sem prišla na Pop, sem hitro dobila kup novih vzornikov – veliko sem jih že prej omenila. Na koncu pa je tu še Cene Grčar – naš "hišni", moj pravnik. Njegov usnjeni kavč je neprecenljiv: za teženje, za "brainstormanje" ... ko je treba tako ali drugače pomagati.

Prva zgodba, ki se me je resnično dotaknila, je bila zgodba Darka Kamenška. Pred več kot desetletjem je zavrnil presaditev kostnega mozga, zaradi nevzdržnih razmer na ljubljanskem hematološkem oddelku. Novi prostori, ker so manjkale postelje in računalniki, so mesece samevali, medtem ko so se hudo bolni bolniki stiskali v dotrajanih sobah, brez osnovnih pogojev za varno zdravljenje. Takrat sem prvič občutila jezo – do sistema, države, politike. Do družbe, ki se do nekaterih stvari pogosto vede mačehovsko.

Danes me – ne le kot novinarko, ampak predvsem kot državljanko in človeka – boli odnos do poštenosti. Govorim predvsem o kriminalu belih ovratnikov, o korupciji, ki razjeda temelje družbe. Zdi se mi, kot da v verigi ni pravega interesa, da bi vsi ravnali pošteno in pravično. Marsikdo bi rad zaslužil "postrani". Ampak halo – to ni denar tega ali onega ministra, niti župana. To je naš skupen denar. Od policije do tožilstva – ne zdi se mi, da bi bila politika resnično zavezana temu, da bi ti organi lahko hitro in učinkovito ukrepali. Dali smo jim papir in neošiljen svinčnik, pa pričakujemo, da bo nastala Mona Lisa. Ker nekaterim preprosto ustreza, da se stvari vlečejo leta, desetletja – in da se lahko vsak papir izpodbija v nedogled. To me danes pri mojem poklicu najbolj frustrira.

Jah, novinarstvo ogromno da – a ti tudi veliko vzame. Vzame precej več kot le tistih osem delovnih ur. Vzame ti zasebnost. Vzame tudi prijatelje. Na srečo imam okoli sebe res super ljudi – take, ki me čuvajo in me imajo iskreno radi. Ko je treba, me odklopijo in odpeljejo v hribe, daleč stran od signala. Tam spimo v naravi, kuhamo na ognju in preprosto uživamo. Ko sem doma, ne maram gneče ali pretirane javne izpostavljenosti. Težko me boste ujeli, recimo, v toplicah ali na plaži v Portorožu. Veliko prej me boste našli v kampu ob Nadiži, na ribiški barki na Mljetu, z mojima domačima na kolesu ali pa med nabiranjem gob v gozdu.

Ker ne maram rutine in ker imam rada tisto moč, da lahko vsaj kakšen košček sveta premaknem na bolje. Prav to me navdihuje in ohranja ljubezen do novinarstva – tudi po vseh teh letih. Do kdaj ga bom še opravljala, pa ne bo odvisno od tem, ki jih pokrivam, temveč od medijskega sveta samega, ki zna biti včasih zelo krivičen.

Jure Brankovič, moj nekdanji novinarski kolega, je nekoč odlično povzel: novinarji vemo veliko, res veliko – a v resnici poznamo materijo le dober centimeter v globino. Dokler si kot novinar trdno na realnih tleh in ne hodiš po svetu, kot da si pojedel vso pamet tega sveta, je vsaka kritika – če je le konstruktivna – nujna in dobrodošla. Marsikdaj sem priznala napako, ko me je nanjo opozoril gledalec. Prav tako je velika večina tem, ki sem jih obravnavala, prišla s strani gledalcev. Zato lahko rečem samo: hvala.