'Rojstvo' POP TV: kava iz termovke, fitnes in en sam telefon v kotu redakcije

15. decembra 1995 se je v Sloveniji začelo novo obdobje. Obdobje POP TV. Nov program se je v življenjih Slovencev prižgal s prvo oddajo 24UR, nadaljeval pa s filmoma Babica gre na jug in Umri pokončno. In ker ni dobrega začetka brez dobre anekdote: na otvoritveni zabavi 15. decembra so se v dvorani podrle tri visoke jelke, se spominja urednica programskih vsebin na spletu Meta Mlinar.

"Mogoče si leta 1995 še nismo povsem predstavljali, do kam bomo zrasli oziroma kdaj bomo prevzeli primat najbolj gledane slovenske (informativne) oddaje," pripoveduje danes odgovorni urednik oddaje 24UR Damjan Košec. V prvi oddaji 24UR pa je, takrat še kot novinar, poročal o težavah pri čečenskih volitvah. "Ko je prišlo povabilo k sodelovanju pri projektu, sem bil seveda zelo vesel. Po eni strani malo v strahu, saj sem na RTV ravno končal pripravništvo in si že zamišljal pot tam. Po drugi strani pa se je slišalo zelo zanimivo in je tudi bilo precej adrenalinsko za mladega človeka sodelovati pri tako velikem projektu," se spominja.

"Na začetku je vse kipelo od pozitivne energije. Vsi smo vedeli, da začenjamo ogromen projekt. Postaviti novo televizijo je velika stvar. Narediti je bilo treba milijon stvari. In seveda, takrat smo tudi vedeli, da gremo v boj za gledalce na trgu, ki ga je takrat obvladovala RTV s svojim Dnevnikom. Ta je bil takrat edina izbira. Mi pa smo pred seboj videli cilj – da postanemo bolj zanimivi, boljši in da dobimo gledalce. In to nam je seveda uspelo," se spominja Alenka Arko, ki je v 30 letih postala nepogrešljiv obraz takrat nove televizije in kmalu urednica oddaje Preverjeno.

Začetki so bili izrazito adrenalinski, polni navdušenja in pričakovanja, takratno zagrizenost, ki je v ekipi ostala še danes, opisuje tudi voditeljica 24UR Darja Zgonc.

Ekipa je bila krasna, vzdušje ves čas rahlo naelektreno, bolj ali manj vsi smo bili v službi od jutra do večera in včasih še po koncu oddaje globoko v noč analizirali, kaj bi lahko naredili boljše, drugače, še več, pripoveduje. "Z oddajo 24 ur smo v slovenski medijski prostor prinesli nov tip informativne oddaje – v ospredje smo postavili ljudi, življenje ... Spomnim se, da so nam po prvi oddaji, v kateri smo poročali o gripi, ki je razsajala po Sloveniji, pa o snegu, ki je pobelil velik del države in povzročil kup nevšečnosti, nekateri očitali populizem, a se je to zelo kmalu spremenilo," pravi.

In če so bili nekateri že prepoznavni obrazi, so bili številni še brez televizijskih izkušenj. A tudi oni so že od začetka čutili, da so del velike zgodbe: "Vse skupaj je bilo izjemno dinamično – zame, 18-letnika brez televizijskih izkušenj, popolnoma novo okolje. K sreči so me bolj izkušeni sodelavci hitro vzeli pod svoje okrilje, jaz pa sem se ujel zelo hitro. Že od prvih dni se je čutilo, da nastaja nekaj velikega," pripoveduje danes izvršni producent informativnih programov Dragan Knežević. "Že od začetka se je vedelo, da pripravljamo nekaj drugačnega in zelo ambicioznega za slovenski medijski prostor. Iskreno – čutil sem, da bo to velika zgodba. Vsi smo delali z veseljem, predanostjo in občutkom, da soustvarjamo televizijo, kakršne pri nas še ni bilo. To je bila naša največja motivacija," ve še danes. 

"Ekipa je bila precej mlada, precej je bilo še študentov, nekateri smo že zaključili ta proces in že redno delali v različnih medijih," opisuje Košec in nadaljuje: "V času, preden smo sploh začeli z oddajanjem – sam sem na to hišo prišel 16. oktobra 1995 –, smo dneve in dneve trenirali različne novinarske veščine – učili smo se delati prispevke, govora, pa rokovanja s kamero in montažo. Imeli smo odlične ameriške mentorje, ki so nam jih priskrbeli naši lastniki. Ko smo s 15. decembrom začeli z oddajanjem, se nič ni spremenilo ... Kvečjemu so bili naši delovniki še daljši."

Tudi Dunja Komučar, brez katere si danes težko predstavljamo dan na POP TV, se spominja povezanosti in predanosti vseh, ki so dihali z danes največjo medijsko hišo v Sloveniji: "Začetki so bili predvsem zelo delovni, saj smo si pomagali pri vsem, kar je bilo treba, od jutra do večera, še preden je bila zgradba, kjer je danes POP TV, dokončana. Spomnim se, da so še nekaj ur pred prvo oddajo barvali stebre v redakciji, ki so bili ozadje studia, ki je bil takrat del redakcije." Spominja se začetkov iz 'nič', ko so imeli v redakciji le en telefon in posledično dolge vrste za ta telefon: "Če nisi dobil sogovornika, si moral še enkrat v vrsto. Bog ne daj, da te je kdo klical nazaj, smo se pa zabavali pri vsaki stvari in tudi začetna leta smo vedno našli razlog, da smo se res veliko presmejali, včasih tudi od utrujenosti ..." Delovni dan je bil namreč od jutra do večera, brez odmora, a zato so bili člani ekipe povezani kot družina: "Nismo niti imeli druge izbire, v bližini ni bilo nobenega lokala, za jutranji sestanek sem jaz hodila v bife pod mojim blokom in prinesla v termovki kavo za novinarje 24 ur." 

Večina verjetno ne ve, da je bila zgradba, v kateri je POP TV že 30 let, zgrajena kot večnamenski športni prostor. In zato ni bilo nič nenavadnega, če smo kdaj med službo odigrali partijo tenisa ali pa se preznojili v fitnesu, dodaja Košec.

"Vsak dan je bila učna ura, ker nas je bilo ob nekaj izkušenih televizijcih veliko novincev. Ker je bila to še analogna doba, smo naredili precej več korakov kot dandanes, ko se skoraj vse opravi za računalnikom. Časovni pritisk je bil zaradi daljšega procesa ustvarjanja oddaj vsekakor veliko večji, kot je danes," današnji delavnik s tistim izpred tridesetih let primerja voditeljica športa Nika Mulec.

Urednica programskih vsebin na spletu Meta Mlinar poudarja, da je bil ekipni duh prisoten od začetka, absolutno so verjeli v uspeh, delovni dan pa se je razlikoval od današnjega predvsem po tehničnih pripomočkih: faksih, modemih, VHS kasetah in napravah, katerih imena so že utonila v pozabo.

Tudi Knežević ne more mimo tega, da je bila začetna ekipa fantastična, polna pozitivne energije in zavedanja, da gradijo nekaj posebnega: "Delovniki so bili dolgi in intenzivni, včasih se mi zdi, kot da smo bili ves čas v službi. A bilo je lepo – skupaj smo delali, se družili in dihali kot ena ekipa. Vsi smo bili 30 let mlajši, pa tudi bolj povezani, skoraj kot družina. Ta posebna povezanost je ostala med nami še danes. Danes je delo drugače organizirano, bolj strukturirano, vendar so tisti začetniški časi ostali nekaj res nepozabnega."

"Gnala nas je seveda želja po biti najboljši, biti drugačni, biti najbolj gledani, biti na strani gledalcev. Gnala nas je odgovornost, saj smo vedeli, da za projektom stoji velika investicija, gnala nas je odgovornost, da projekt uspe," našteva Košec.

Pa so si lahko predstavljali, da bo POP TV postal največja medijska hiša v Sloveniji? "Do neke mere, da. Ambicija je bila prisotna, a še bolj prisoten je bil občutek, da delamo nekaj, kar bo pustilo pečat. Ko vidiš predanost ekipe in ko vsi dajo maksimum, težko razmišljaš, da bi se stvari lahko izšle drugače, kot so se," danes meni Knežević.

"Ambicija od začetka je seveda bila, da uspemo. Iskreno rečeno, po mojem nismo bili povsem prepričani, do kam lahko sežemo. Preizkušali smo stvari, ki jih gledalci do takrat niso bili vajeni. Recimo da oddajo vodita dva voditelja, pa šport nekdanji športniki. Da uvajamo nekaj povsem novega, kot so bile rubrike Vizita, POP in, Kriminalne zgodbe. Da je medij tudi spletna stran 24ur.com, ki je tudi veliko doprinesla k uspehu," odgovarja Košec.

POP TV je postal njihov način življenja: "Vsi smo verjeli v uspeh in prepričani smo bili, da nam bo uspelo. Kako zelo nam bo uspelo, se pa verjetno nismo v celoti zavedali," dodaja Komučarjeva.

Projekt nove televizije in nove, drugačne informativne oddaje je bil za tiste čase zelo drzen in ambiciozen, se še danes zaveda Zgončeva: "Imeli smo veliko idej, cele dneve smo jih premlevali – na sestankih, na kavah, zvečer na pijači, celo na teniških igriščih ali pod koši. Po malem smo tudi sanjali – kaj vse bi, kako bi ... Še sreča, da je imel Tomaž Perovič, ki nas je zbral, jasno vizijo za oddajo 24 ur, ki smo jo nato skupaj uspešno izpeljali."

Izpostavlja pa, da je bilo ob začetkih zraven vendarle tudi nekaj negotovosti in tistega privlačnega tveganja: "Smo si pa to želeli in upali. In seveda delali na tem. V samo dveh letih smo tako po gledanosti dohiteli Dnevnik, gledalci so tudi ob t. i. izjemnih dogodkih, kot so denimo volitve ali izredni dogodki po svetu, ostajali z nami, prihajali so novi. In prav odziv gledalcev je bil za nas največji uspeh in potrditev, da to, kar delamo, res šteje. Ko pa smo s kakšno zgodbo tudi kaj zares premaknili, je bilo zadovoljstvo še toliko večje. Verjamem, da bo takšnih zgodb tudi v prihodnje še veliko."

Komučarjeva se spominja predvajanja najboljših serij, kot so bili Prijatelji, pa novega načina podajanja novic in Popstarsa. Strne, da je POP spreminjal življenje v Sloveniji, predvsem pa celotno televizijsko sceno, od razvedrilnih do informativnih vsebin.

Največji mejnik po mnenju Košca je bil, ko so osrednjo informativno oddajo z 19.30 prestavili na 19.15, pa kasneje na 19.00: "In so nam sledili gledalci, ki so celo življenje bili vajeni gledati TV dnevnik ob pol osmih, takoj po Cik-Caku. Da smo torej spremenili navade gledalcev, ki so se selili z nami."

Pridružuje se mu tudi Knežević: "Takrat mislim, da je naša hiša doživela pravi preporod: ne le v gledanosti, temveč tudi v odnosu gledalcev do nas. Prepoznavnost smo imeli že prej, a po tej spremembi so nas ljudje še močneje vzeli za svoje."

Težko je označiti prvi večji uspeh, pravi Košec: "Mogoče ko smo prvič po gledanosti prehiteli konkurenco. Ali pa uspešno izpeljali prvi vklop s terena v živo. Ali pa dosegli mesečno milijon različnih bralcev naše spletne strani."

Naj ohrani svojo posebnost še naprej in seveda naj ostanejo ljudje vodilo vsebin, mu želi Komučarjeva. "POP TV ob obletnici želim vse najboljše in ustvarjalno, inovativno ter vztrajno naprej! Izzivov in priložnosti je še ogromno," dodaja Zgončeva. Da bi še naprej ohranili zveste gledalce, da bi v njihove domove še vedno prinašali vse najpomembnejše informacije, ki jim bodo lahko verjeli, s športnimi vsebinami pa tudi veselje, sproščenost in "povišan srčni utrip", ob 30. obletnici medijski hiši želi Mulčeva. "Da še naprej vsak večer ostanemo prva izbira gledalcev. Veliko uspeha in še na mnoga leta," sklene Košec.