Novinarka Staša Lozar se je naši medijski hiši pridružila 1. aprila 2007. "Prvega dne na POP TV se v resnici kar ne spomnim. Spomnim se le, da sem z občudovanjem in spoštovanjem prišla v našo medijsko hišo. In v prehodnem obdobju, ko sem z nacionalke prihajala v 24UR, sem komaj čakala, da grem na teren s POP-ovim mikrofonom v roki. Všeč mi je bila dinamika ustvarjanja, način dela ljudi, ki sem jih prej, ko sem delala v drugem mediju, kot svojo konkurenco občudovala na terenu," nam je zaupala.
Se še spomniš svojih začetkov, prvih dni, mesecev?
Začela sem na nacionalki. V okviru prakse na FDV sem si izbrala delo na Radiu Slovenija. Pripravljala sem kratke radijske novičke. In se začela spraševati, ali bi raje delala na kakšnem časopisu. Sledili so neki poskusi na Delu in Slovenskih novicah, ampak na koncu se mi je zgodila televizija. In tu sem še danes.
Zakaj si želela postati novinarka?
To se je preprosto zgodilo, tega nisem načrtovala. Že v osnovni šoli sem s sošolko začela pisati nekakšne šolske novice, izhajale so na zlepljenem papirju, no, kasneje sva napredovali in je bil to dejansko časopis, s precej nekreativnim imenom – Šola. Cele popoldneve sva prebili v šoli in sami kopirali strani, jih povezali v nekaj deset izvodov in lahko rečem, da sva vedno takoj vse prodali. Še učitelj likovnega pouka nama je risal naslovnice in kdor je bil v najini rubriki Šminka šole, je bil nekaj dni kar slaven v mikro šolskem okolju. To je danes težko predstavljivo.
Kdo je bil tvoj vzornik na POP TV, preden si prišla?
Izjemno spoštovanje sem gojila do Tomaža Peroviča in Špele Šipek, ki sta bila moja predavatelja na Fakulteti za družbene vede. Spomnim se, da mi je, ko sem imela izpit pri njunem predmetu, postalo od treme slabo. Res sta bila moja vzornika. Takrat sem občudovala tudi Majo Roš, pa Saro Volčič. Prej smo se prerivale pred sodiščem za izjave, potem smo postale sodelavke.
Povej nam o zgodbah, ki so se te najbolj dotaknile ...
To je pa težko. Ker je tega res veliko. Zelo močno me je pretresla tragedija na Blanci, kjer je v eni najhujših nesreč na vodi umrlo 13 ljudi. Spomnim se, kako so iz vode vlekli trupla, tega pač nikoli ne moreš izbrisati iz spomina. Močno se je v moje življenje usidralo tudi sojenje v zadevi Patria. Jezna množica pred zaporom je pospremila za rešetke opozicijskega vodjo Janeza Janšo. V novinarje je letelo vse mogoče. Pa tragedija z odrezano roko. Oče obsojenega mi je kar vse povedal v kamero, kar danes obžaluje in tega ne skriva. Potem so tu še lepe zgodbe. Deklica z rakom. Dala sem ji plišasto žirafo. Ko je čez leta ozdravela, mi je poslala slikico žirafice, ki jo je spremljala na poti do ozdravitve. To so pa zgodbe, iz katerih črpam voljo do življenja, ko mi je v tem poklicu hudo.
Delo novinarja zna biti izjemno zahtevno. Kako službo usklajuješ z družino/zasebnim življenjem?
Po zaslugi zlatega moža Petra. Še službo je zamenjal, da sem lahko delala tisto, kar res rada počnem. Da je lahko pobiral otroke v vrtcu in ju vozil na dejavnosti, hodil na vse roditeljske sestanke in govorilne ure, sprehajal psa ... Česar mi moj urnik nikoli ni dopuščal. Oddaja je ob 19-ih in najhujši tempo je ravno, ko imajo vsi ljudje čas za družino. Veliko so nama pomagali tudi starši, sploh ko je imel mož, ki je sicer deloval v glasbeni skupini Šukar, nastope. Hvaležna sem družini, da me nikoli nihče ni spraševal, zakaj živim svoj poklic tako polno in strastno, nikoli. Samo pomagali so vsak po svojih najboljših močeh. Je bilo pa na trenutke res težko.
Kaj te po dolgoletni karieri še vedno navdihuje, da vsak dan ostaneš polna zagona?
To, da v tej službi dan nikoli ni enak dnevu. Vsak dan prinese nove teme, nove izzive.
Staša, kot novinarka si neprestano na očeh javnosti. Kaj ti pomeni odziv gledalcev na tvoje prispevke? So te njihova mnenja utrdila?
Največ. Najlepše mi je, ko me ustavijo na cesti in rečejo, da so videli moj prispevek, ga pokomentirajo, sprejmem vsako kritiko, seveda. Pa to, ko me najdejo po celem desetletju in gremo na kavo. Me ne pozabijo, povedo, da je moj prispevek v njihovo življenje prinesel preobrat, spremembo. Da to, kar smo objavili, šteje.
