Tadeja Lampret: Vedno me je zanimala Amerika, ki je tako drugačna od Slovenije

Svojega prvega dne v novi službi se spominja kot "mešanico razburjenja in veselja ob novem začetku ter malce negotovosti". "Pa polna glava novih informacij in hkrati občutek, da nič ne veš. Predvsem pa upaš, da se boš hitro znašel," nam je zaupala.

Odkar se spomnim, sem govorila, da bom novinarka, še kot otrok, in nikoli nisem razmišljala, da bi počela kaj drugega. Novinarstvo se mi je zdelo zanimivo, razburljivo, dinamično. Kasneje seveda spoznaš, da je predvsem težko delo, da zahteva znanje, predanost, natančnost, da pridobiš informacije in skušaš pojasniti dogajanje. Sicer pa me je vedno vleklo v svet, vedno me je zanimala Amerika, ki je tako zelo drugačna od Slovenije, zato je poročanje iz New Yorka, prestolnice sveta, zame uresničenje mojih želja.

Prihod na POP TV je bil zame precejšen šok, ker sem dolga leta delala kot časopisna novinarka. Tam delaš sam, brez snemalcev, ni ti treba razmišljati o kadrih, kakšna bo slika, o montaži, imaš več prostora, da razložiš pomembno zgodbo. Tako da je bilo treba spremeniti način dela in tudi razmišljanja, ampak sem se hitro navadila.

V bistvu nisem imela vzornikov na televiziji, ker dolgo nisem niti razmišljala, da bom kdaj delala na televiziji. Ampak življenje je polno presenečenj.

Poboj prvošolcev v Newtownu leta 2012. V majhnem, idiličnem kraju v Connecticutu, kamor se mnogi preselijo tudi zato, ker menijo, da bodo njihovi otroci bolj varni, se je v šolskih učilnicah zgodilo tisto, kar si kljub razširjenosti strelskega nasilja v ZDA nihče ne predstavlja, da bo doživel. Spomnim se ljudi z okamenelimi obrazi, sveč in rož na vsakem koraku, mnogi kolegi niso mogli zadržati solz ob poročanju. Predvsem pa se spomnim moreče tišine in trenutka, ko smo v decembrski temi stali ob cesti blizu šole, kjer se je zgodil pokol prvošolcev in je mimo pripeljala kolona črnih vozil. Vsi smo vedeli, da so v njih otroci, ki se nikoli ne bodo vrnili domov. Ne verjamem, da je kdo od nas pozabil te občutke.

Družina je vedno imela razumevanje za moje delo, urnike in obveznosti. Novinarski delavnik je razgiban, enkrat je časa več, drugič nič, navadiš se dela ob vikendih in praznikih, če je potrebno, tako da to ni težava.

Zanimivega in predvsem pomembnega dogajanja nikoli ne zmanjka, ravno nasprotno. In to je najboljši navdih.

Delam po svojih najboljših močeh in presoji, na odzive gledalcev pa nimam vpliva in tudi komentarjev na spletu ne berem.