'Vse dobre stvari se rojevajo v Mariboru'

"Produkcija posameznih oddaj televizije POP TV podjetja ProPlus je bila v prvih dveh, treh letih razdeljena na dva dela – ljubljanski in mariborski del," pripoveduje Janez Ujčič, eden od 'očetov' naše medijske hiše. To je bil poskusni program, ki ga je v sklopu kanala Tele 59 oddajal oddajnik na Pohorju, v povezavi z oddajnikom na Krimu za ljubljansko omrežje, ki je oddajalo program MM TV.

Za delovanjem štajerskega dela je skrbela ekipa 30, 40 ljudi različnih poklicnih kvalifikacij. "Zelo dobra ekipa, ki je delala zahtevne produkcijske oddaje – od prireditev tipa Miss Slovenije, ki je 30. septembra 1995 potekala na Ptuju, do drugih oddaj, ki so se tudi kasneje odvijale, kot je bil Obraz tedna, pa glasbene oddaje ...," razlaga Ujčič.

A kako je ideja o programu POP TV sploh nastala? "Na pobudo takratnih ameriških investitorjev iz skupine CME (Central Media Enterprises), lastnika Ronalda Lauderja – sina znamenite Estee Lauder, ameriške milijarderke, znane po kozmetični industriji, " odgovarja sogovornik. Bilo je v začetku devetdesetih, ko je, takrat še kot urednik TV Maribor, tudi sam (že) stremel k širjenju regionalnega televizijskega programa. "Čeprav smo na Televiziji Maribor znotraj RTV-ja razvijali regionalni program, ta ni mogel zaživeti v takšni meri, kot so bile moje ambicije – ker je bilo premalo sredstev in premalo ljudi za nek preboj."

Z načrtom za novo televizijo, ob podpori ljubljanskih somišljenikov, so konec januarja 1994 odšli na povabilo ameriških kolegov na sestanek v Prago. "Ta, skrbno pripravljen elaborat na 120 straneh, sem predal šefu razvoja pri ameriški družbi Luki Tomazzinu, ki nam je rekel, da ga bo pogledal in naj se vrnemo čez kakšne tri ure. No, in ko pridemo nazaj, on pravi: 'Ta vaš program ne pije vode. To ne stane devet milijonov mark. A ker nas to zanima, bomo podprli vaš projekt in vam jih dali 30.' To je bil ključni dan."

Interesi Američanov z željami Slovencev so se tako poklopili in projekt so podprli. "Američani so želeli v tistem času po letu 1990 vstopiti v medijski prostor srednje in jugovzhodne Evrope. Imeli so že izkušnje v Nemčiji, na češkem so ustanavili televizijo eno leto pred POP TV-jem, potem so prišli v Slovenijo in Bolgarijo, nato v Grčijo, mislim, da so bili tudi v Romuniji. Slovenija je bila ena izmed njihovih medijskih tarč, ciljev. Niso se ukvarjali s programom, kakšen bo, ampak so investirali v demokratizacijo medijev in sledili tudi drugim interesom kapitala," pojasnjuje.

Pri skupini CME so jim pomagali tudi s pripravo novega poslovnega načrta, ter kasneje financirali prvi analogni oddajnik na Pohorju, ki je bil v tistem času celo najmočnejši oddajnik na tem koncu Evrope. Strinjali so se tudi z določenim časom pokrivanja izgube, saj je – tako Ujčič – vendarle šlo za nacionalni projekt komercialne televizije kot edini odgovor nacionalni televiziji v tistem času.

Počasi se je pričela formulirati tudi ekipa ustvarjalcev. "Najpomembnejši ljudje v programu so bili v naslednjih letih Tomaž Perovič – odgovorni urednik informativnega programa, Branko Čakarmiš v siceršnjem programu, generalni direktor Marijan Jurenec, sam sem vodil produkcijo ...  In seveda številni kolegi, ki so prihajali z dobrimi, bogatimi izkušnjami tako iz nacionalne televizije kot iz Hrvaške. Deležni smo bili tudi veliko strokovne pomoči svetovalcev iz ameriških studijev, tudi iz Hollywooda. Tako da je bila ta ekipa, ki je zelo intenzivno delovala od maja '95, se vsak dan pripravljala, sposobna narediti ta velik preboj."

Projekt POP TV-ja je namreč še vedno največji 'pretres', ki se je v Sloveniji kadarkoli zgodil v medijskem svetu. "Do danes ni bilo večjega projekta in mislim, da je bil ta preboj predvsem rezultat kakovostnega in uspešnega programskega dela," meni Ujčič.

Novost je bil tudi način poročanja v informativnem programu, kjer so, kot pravi, 'prelamljali' vse stare načine dela, ki so prej veljali na nacionalni televiziji. "Oddaja 24UR je bila bolj konkretna, bolj življenjska, novinarji so orali ledino."

Hkrati so imeli v programu najboljše filme tistega časa, najbolj kakovostne, tudi najdražje. Po mnenju sogovornika gre pri tem velika zasluga večinskemu lastniku, ki je vzdržal pritisk izgube, ki jo je imela družba na začetku. "Pri Američanih je bil pomemben le rezultat – kakšna je rast prihodkov. Ta pa se je vzpenjala."

Po treh letih so tudi izenačili gledanost z nacionalno televizijo in tudi uradno se je zgodil 'prelom' v najbolj popularni in gledani televiziji vse do danes. "Ljudje, ki so se spoznali na televizijo oziroma na medijski prostor, so rekli: 'Saj to ni nič, ti bodo šest mesecev, pa bodo 'crknili', ker ne morejo zdržati konkurence nacionalne televizije.' In v osnovi so imeli prav, a je bil tukaj – poleg temeljne finančne podpore – tudi program, ki je začel zanimati oglaševalce. Ti so že po letu dni oglaševanje dvignili med 50 in 80 odstotki. To pa je bil tisti trenutek, ko so tudi večinski lastniki videli, da je možno na tej poti vztrajati. In tudi so. In na koncu smo dosegli ta uspeh," razlaga.

Manjkalo pa seveda ni niti zabavnih trenutkov in anekdot. Ujčič se tako spominja sestanka v Ljubljani: "Sedimo s kolegi, skupaj s temi ameriškimi svetovalci za posamezna področja – za vizualizacijo, montažo, grafiko, finance ... In me vpraša eden od treh ameriških svetovalcev: Koliko pa stane vaš jutranji program? Pa sem rekel, kako to mislite – mesečno ali letno? Letno. Tam okoli 200.000 mark. In pogleda on svojega kolega in se nasmeje: Pa naj delajo, toliko je pri nas tedenska oddaja."

Prava norija pa je državo zajela ob prihodu Leticie Calderon, glavne junakinje v mehiški nadaljevanki Esmeralda. Ujčič se spominja, da so bile v času, ko je bila nadaljevanka na sporedu, ulice povsem prazne. "No, in potem smo to Esmeraldo pripeljali v Slovenijo. Jaz sem bil njen gostitelj na Štajerskem in v Prekmurju. Ko je v Mariboru obiskala (Trgovsko-poslovni center – op.p.) City, so ljudje dobesedno viseli s tekočih stopnic. Držali so se z rokami, viseli in kričali: Esmeraldaaa. Na Ptuju se je nato oglasila na trgu. Z županom smo stali na balkonu in je v tem blaznem navdušenju med ljudi vrgla nek robček. Ljudje so se za tisto stepli," v smehu pripoveduje.

Spominja se tudi zanimivega pripetljala na enem od sestankov direktorjev v Pragi. Do njega je pristopil kolega iz Romunije in ga vprašal, če imajo v Sloveniji res dva studia. Ko mu je odgovoril, da ja – v Ljubljani in v Mariboru, se je začudil, kako je to mogoče, saj da je studio zmeraj samo v glavnem mestu. "Je rekel: 'To pri nas ni možno, da bi imeli poleg Bukarešte še nek drug center. Kako pa ste to dosegli?' Sem rekel: Veš kaj, vse dobre stvari se rojevajo v Mariboru. In, kar je zanimivo, celo na (nekdanjem) hotelu Slavija v središču Maribora, je bil eno leto osvetljen napis s tem rekom, in v oklepaju POP TV. Ko smo se vozili iz Ljubljane domov čez Titov most, in smo gledali ta napis, smo si rekli: No, vsaj nekaj smo naredili."

Ujčič ob tem vsem ustvarjalcem POP TV tudi čestita, da so zdržali. "To je 30 let težkega, napornega, a tudi zelo ustvarjalnega dela. In mislim, da je pred to televizijo in to produkcijo s takimi razsežnostmi kot jih ima danes, še velika prihodnost," sklene.