Alen Kobilica: Slep človek se lahko zaljubi še močneje kot tisti, ki vidi

Alen Kobilica je eden najbolj prepoznavnih slovenskih manekenov, ki se lahko pohvali z izjemno bogato kariero. Delal je tako v Sloveniji kot tudi v tujini, kjer se je s svojo prijaznostjo prikupil tudi največjim modnim oblikovalcem. Za 'svojega' ga je vzel tudi eden in edini Giorgio Armani in kot je povedal sam, si je odnose in poznanstva stkal prav s svojim prijaznim pristopom. "Največji uspeh v svetu mode so odnosi. Ohranil sem odnose. To vzajemno spoštovanje ... Še vedno smo v stikih, še vedno se slišimo s fotografi, agenti. Odnosi so največja valuta."

Za Giorgia Armanija ima samo pohvale. Pravi, da takšnega modnega guruja, kot je on, preprosto ni. Če je na modnih revijah tipično, da se modni oblikovalec ob koncu revije vedno pokloni svoji ekipi in obiskovalcem, je za Armanija značilno, da je pri pripravi in izvedbi modne revije vedno prisoten. "Njegova posebnost pa je, da je on tisti, ki je od prvega do zadnjega trenutka vedno zraven. On izbira modele, on je zraven pri fittingu (pomerjanje oblačil, op. a.), ko se delajo srajce, ko se delajo rezi. On je tam, preden stopiš na pisto in je tam, ko je vsega konec."

Nenadna slepota vnesla mir v njegovo življenje

Letos mineva 13 let od operacije možganskega tumorja, po katerem je izgubil vid. "Trmastega in odločnega, kot je, ga to ni ustavilo, ravno obratno. Ta njegova pozitivna energija, ta njegova komunikacija, ki jo ima, je res nekaj neverjetnega," je za oddajo Ena na ena povedal maneken Anže Mežan.

Alen pravi, da nenadna slepota sploh ni bil velik šok. Da se je pač življenje spremenilo in se je moral navaditi na novo resničnost. "Vse stvari v življenju vzamem kot izziv. Rekel sem si, okej, 38 let sem krasno videl, vse doživel, da vidimo zdaj, kaj lahko naredim v tej situaciji. Res je bilo tako. Če bi moral izbirati med tistim obdobjem na koncu, ko sem videl, ko sem bil čisto brez energije, ko mi je bilo vse odveč in med tem, ko sem po operaciji, ko je vse izginilo, ko je iz mene spet izbruhnila energija ... Ne vem, kako bo to slišati. Rekel sem 'Raje to, kot iz rok v usta'. Kot verjetno živi večina ljudi na svetu."

Ljubezen slepega še bolj intenzivna: Vse se skoncentrira v prstih

In čeprav je pri 38 letih izgubil vid in čeprav je bil do tiste točke nenehno obdan z lepimi dekleti, je šele s slepoto uvidel, kako zelo je pomembna ljubezen na tisti drugi, osebnostni ravni. "Vizualni aspekt tako ali tako hitro zbledi. Začneš bolj spoznavati tisto boljšo plat, globino, energijo, kako si pašeš. Ja, lahko se zaljubiš še močneje, kot če vidiš. Če reče punca, joj kaj pa, ko boš spregledal in ti mogoče ne bom več všeč. To je trapasto vprašanje, ker ti si že preskočil ta del, ki je manj pomemben. Saj obstajajo tudi druga čutila. Tukaj je vonj, eni ljudje ti dišijo, drugi ne. Potem je tu dotik. Z dotikom vidiš gladkost kože, ravnine, doline in obline. Vse se skoncentrira v prstih."

Alen je očka malemu Valu, ki sta ga pred 17 meseci dobila s partnerico Majo Prašnikar. Kot je povedal v oddaji, je Val izjemno navihan, energičen in radoveden otrok. "Val je en tak srček. To je zdrav fantek, navihan, motorično spreten, vedoželjen, zelo živahen. Ampak dobra stvar je to, da nas pusti spati od prvega dne. Maja je namreč rodila doma in jaz sem bil tisti, ki ga je sprejel v naročje in ga predal mamici. Od prvega dne naju pusti spati in če lahko spiš ponoči, je življenje veliko lažje. Vsaj to slišim od drugih staršev, ki so v času odraščanja živčne razvaline."

'Želel sem, da so ti otroci aktivni soudeleženci v družbi in ne samo pasivni opazovalci, ki želijo svoje pravice'

Alen je tudi ustanovitelj neprofitne organizacije Vidim cilj, katere cilj je v družbo vključevati otroke z različnimi oviranostmi. Organizacija je bila prvotno namenjena slepim in slabovidnim otrokom, kasneje pa so začeli sprejemati tudi druge. Tako imajo v svojih vrstah tudi paraplegike, otroke s cerebralno paralizo, avtiste, otroke z amputacijami ... "Imamo različne delavnice, od plavanja vsak dan do kolesarjenja, imamo različne kampe. Moja želja je bila, da se otroci ne počutijo prikrajšane za kar koli, ampak da se čutijo nekako vsaj približno enaki sovrstnikom. Da otroci postanejo aktivni soudeleženci v družbi, ne samo pasivni opazovalci, ki želijo neke svoje pravice."

Povedal je, da se organizacija preživlja predvsem z donacijami, ki jih prejema na račun Alenovega gostovanja na predavanjih, kamor ga vabijo kot motivacijskega govorca. "Tako se preživljamo. Jaz sem se odpovedal honorarju, prosim pa jih za kakšno donacijo. Ne bi rad, da naši otroci plačujejo članarine in vadnine in tako je še vedno. Moram pa povedati, da imam izredno ekipo. Brez nje ne bi bilo nič mogoče."