Astrid & The Scandals se vračajo: 'Tokrat zdravo vstopam v bendovsko ustvarjanje'

Leta 2024 smo imeli našo prvo evropsko turnejo, ki sem jo v celoti producirala sama. Začeli smo jo v Berlinu, končala pa sem jo sama na Kosovu. Za tem sem dobila novo službo, producirala dogodek za dogodkom, januarja pa so se začele intenzivne priprave na Emo 2025. Izdali smo prvenec, album Today at 18:48, producirala sem Slovenko leta in na njej nastopila, obenem sem mama, partnerka in ... človek. V vsem tempu nisem opazila, da se psihično več ne počutim dobro, bala sem se biti kreativna s svojo zasedbo, nisem več videla smisla v vsem tem delu, ki le malokrat vrne vloženo.

Nisem opazila, da sem v tem času popolnoma izgorela in začela sem sprejemati odločitve, ki so bile impulzivne in na podlagi strahu pred neuspehom. Počutila sem se tako zelo samo, kot da moram sama poganjati neko zarjavelo kolesje, ki je tik pred razpadom. Leto 2025 se je zaključilo in v začetku novega leta sem dopolnila 30 let. Ko sem se zbudila v prvi dan novega desetletja svojega obstoja, je iz mene odpadlo 90 odstotkov dvoma. Ne znam pojasniti, ampak kar naenkrat se mi je vse sestavilo. Resnično je, da ko začenjaš neko novo 'življenje', staro izgubiš. Veliko ljudi sem enostavno odrezala iz življenja. Imam ničelno toleranco do obrekovanja, posmeha in nespoštovanja sočloveka. Poskušam biti prijazna do vseh, priskočiti na pomoč in nuditi podporo, a ne za vsako ceno. Sprejela sem odločitev, da sama sebi več ne dovolim vstopa v prostore, kjer se ne počutim sprejeto in spoštovano. V tistem času se je zgodil tudi jam session na Metelkovi, kjer smo znova skupaj igrali Luka, Anže in jaz. Nastali so neki zametki skladb, ki smo jih improvizirali in spoznala sem, kako rada igram z njima in kako zelo sem to pogrešala. Aprila se nam je nasmehnila sreča in smo končno dobili prostor za vaje. Vse to je vplivalo, da sem tokrat res zdravo vstopila v bendovsko ustvarjanje.

Zdi se mi, da smo se v drugem poskusu bendovskega ustvarjanja lotili na zelo zdrav način. Veliko več se pogovarjamo, skupaj sprejemamo odločitve in si pomagamo med seboj. Mislim, da sem prej dajala občutek, da lahko vse sama, pričakovala pa sem, da me bo kdo podprl. Čutim ogromno pripadnosti, medsebojnega spoštovanja in predvsem sprejemanja drug drugega. Predvsem v njihovi družbi ne dvomim nase in se ne poskušam pomanjšati, da bi bila ustrezna. Lansko leto je bilo drugače, ker mislim, da smo imeli vsi svoje težave in se nismo zmogli zares pogovarjati. Enostavno si nisem mislila, da jim toliko pomenim in se mi je zdelo, da je vse itak brezveze. Saj pravim – znaki izgorelosti so različni in opaziš jih šele takrat, ko je mogoče prepozno. Eden izmed znakov je tudi ta, da se začneš odmikati od vseh, ker nočeš biti v breme.

Pred tem sva glasbo ustvarjala sama s Tomažem in smo že ustvarjeno produkcijo pretvarjali v bendovsko formo. Zdaj res ustvarjamo skupaj kot zasedba. Ravnokar pa smo tako izdali svoj album Today at 18:48 tudi na vinilni plošči.

Poznam veliko žensk, ki so mi podobne. Skupno nam je predvsem to, da smo perfekcionistke in 'over-achieverke', oboje pa izhaja iz travme. Nekako se nikoli nisem počutila, da sem dovolj. Še vedno me prizadene, ko se pogovarjam z 'bližnjimi', pa imam občutek, da ne glede na to, kaj vse bom dosegla, ne bom dovolj dobra, sposobna in uspešna zanje. Veliko delam na tem, da me ne bi, ampak se me podzavestno še vedno dotakne. V 31. letu se predvsem trudim, da bi sama prepoznala realno sliko svojega uspeha in da ne bi iskala potrditve, ki v resnici nima nobenega pomena. 

Izgorelost se mi je zgodila večkrat, od študija naprej skoraj vsako leto. Pride, ko jo najmanj pričakuješ, vsakič je drugačna in vsakič dojameš, kaj se dogaja, ko si že zapreš kaka vrata.

Ko pridejo težave, moramo včasih znova postaviti zdrave, trdne temelje, ki nas pomagajo držati na površju. Redna športna aktivnost, dvigovanje uteži, zdrava in uravnotežena prehrana z veliko vlakninami in rastlinskimi beljakovinami, izogibanje alkoholu, redni pogovori s prijatelji, dovolj spanca ipd. Klasike, ki pa jih v obdobju težav radi zanemarimo. Vsak dan sem napisala tri strani v dnevnik, kjer sem poskušala iskreno zapisati, kako se počutim, predvsem pa sem malo izginila. Nehala sem hoditi na dogodke, se družiti z ljudmi, ob katerih sem se počutila anksiozno, in sebe res postavila na prvo mesto. Nehala sem brati novice, ker je trenutno stanje v svetu precej slabo, name pa to zelo vpliva. Še vedno sem revolucionarka, sovražim nasilje, ostro obsojam vojne in ostale hiperkapitalistične pristope k uničevanju planeta, ampak poskušam to težavo reševati najprej pri sebi, z neko mero zmernosti, nato pri svoji družini, kjer spodbujam zdrave, ljubeče vrednote, nazadnje pa v okolju in skupnosti, ki jo ustvarjam z glasbo in ostalimi projekti. Vedno se bom trudila biti dober človek, karkoli pač to že pomeni. Zdaj se počutim bolje, absolutno. Z leti pride predvsem več miru in za to sem res hvaležna.

Načrtujem konsistentno ustvarjanje albuma z zasedbo Astrid & The Scandals, odprla pa sem tudi fundus kostumografije, imenovan Salad Dressing, kjer si boste lahko izposodili kostume za razne vizualne projekte. Prijavljam se na avdicije za kabarete in muzikale v tujini, od Hrvaške pa vse do Broadwaya v New Yorku. Začela sem producirati in režirati filmske projekte pod imenom No Time For Romance, izšel je že prvi videospot za skladbo Zažarim novomeške izvajalke Talie. S Tomažem bova verjetno naslednje leto izdala prvenec 'antibodies' najinega glasbenega projekta Anatomy. Učim petje, delam kot asistentka produkcije in producentka, nastopam, režiram, imam štiri muce, mamica sem ... ogromno potenciala, talenta in energije za delo. Ne verjamem več v izgorelost, ker si tega več ne bom dovolila. Enostavno govorim 'ne' vsemu, kar ni zame in kjer se ne počutim dobro. 

Verjamem, da smo vedno na pravem mestu. Nekatere izkušnje so zgolj in samo to – izkušnje, ki nas nečesa naučijo. Ljudje pridejo in grejo, dejstvo pa je, da se moramo ozreti okrog sebe in opaziti tiste, ki so ostali, ko smo bili na tleh, ko smo sprejemali slabe odločitve in takrat, ko nam je uspevalo. Tisti, ki ostanejo skozi dobro in slabo, tisti so naši ljudje. V taki energiji lahko rastemo. Vedno pravim, da velikega šopka rož ne moremo tlačiti v premajhno vazo. Prav tako še tako lepa rastlina ne bo uspevala v nerodovitni prsti. Paziti moramo, kam sadimo in s čim seme zalivamo.

Moja izgorelost je redko telesna do te mere, da se ne bi mogla vstati iz postelje ali pa da bi povsem izgubila vero v svoj uspeh. Ambicije so vedno nekje v ozadju mojih misli in nikoli ne neham verjeti, da z zasedbo enkrat ne bi napolnila arene. Ko smo dobili prostor za vaje, ki nam je vsem všeč, smo začeli graditi zgodbo na novo. Ustvarjamo nov album, promocijo katerega bom tokrat začela, ko bomo imeli vse komade končane, v masteringu in ko bomo pripravljeni. Do zdaj sem vedno postavljala neke roke, ki pa se jih na koncu nismo zmogli držati. Nova glasba bo, ko bomo pripravljeni, koncerti bodo pa že prej.

Trenutno me zelo inspirira igranje bas kitare, ki sem jo začela igrati kak mesec nazaj, ko smo se začeli pripravljati na nastop v Kinu Šiška na dogodku v podporo Palestini. Želim si torej ustvarjati tekste in vokalne linije, ki bodo komplementirali mojemu igranju bas kitare. Harfe zaenkrat sploh ne vidim v sliki. Želim si pisati enostavnejša, ciklična besedila, skladbe pa si res želim ustvarjati skupaj z zasedbo, brez kakršnekoli hierarhije. Ne pravim, da je prej bila, ampak sem vseeno imela neko glavno besedo. Zdaj me predvsem zanima, kaj lahko ustvarimo v homogeni celoti. Nimam pa nikakršnih pričakovanj, samo neko oddaljeno vizijo, proti kateri bi rada šla z zdravim mindsetom, v svojem tempu, brez primerjanja in brez pritiska nase. Samo ustvarjanje, druženje, medsebojna podpora, prijateljstvo, art. In ja, s ponosom in srečo – Scandalsi smo nazaj!