Boris Kobal: Samo en recept je, ali živiš ali vzameš štrik

Kako živi Boris Kobal te dni, v koronskih časih, kakšno je vaše stanje duha?

Stanje duha je podobno kot kmalu po rojstvu (smeh). Se pravi, da sem malce melanholično žalosten. Situacija z virusom me ni kaj dosti prizadela, v smislu, da mi ni spremenila življenja, saj sem (zaenkrat) zdrav, moram potrkati. Stanje duha je torej neke vrste imobilizem. Ne premikam se kaj dosti, sedim in gledam predse, kaj berem, poslušam, gledam. To, kar smo ustvarili zdaj, je neka bežna zadeva, ki bo enkratna.  

Nekje sem prebral, da vam je v bistvu žal, da ste delali v gledališču, ker niste imeli dovolj časa zase in za zasebno življenje ...?

Ves čas je ta zmota, da delaš samo za enega boga, boga teatra. Da, večino časa smo se pogovarjali samo o tem, potem pa dojameš, da si ves čas posvetil samo temu in zaradi tega je šlo marsikaj mimo, marsikaj zasebnega. Včasih tudi zanalašč, ker vse v življenju prilagodiš temu, kar naj bi bilo bistveno, pa ni. Glede na to, da je vse tako minljivo, se potem človek sprašuje, ali je bilo vse skupaj vredno ali ne. Če bi se bilo možno vrniti, morda ne bi izbral te poti. A se bojim, da bi vseeno izbral isto pot.

Humorja se ne da naučiti, koliko je lahko prirojen oz. koliko se da zadeve "strenirati", koliko je pomemben talent, ki ga je seveda treba razviti in negovati?

Talent je bistvena zadeva, ampak tega talenta te nihče ne nauči, v bistvu se moraš roditi z neko predispozicijo. Kar pa se tiče komičnosti in komedije, pa vidim in vem, da ljudje trenirajo, čeprav se je tega težko naučiti. Občutek za ritem pri komediji oz. pri štosu je treba občutiti, tako kot pri igranju džeza. Imaš ali nimaš, tega se ne da naučiti. Če je nekaj naučeno, se to tudi vidi, če nimaš občutka. Kako "voziš" zadevo, če imaš občinstvo, je lažje, saj te nekako vodi, če pa delaš za televizijo ali radio, kjer imaš na drugi strani molk, pa je to lahko samo še dodaten problem.  

Je mogoče rangirati humor, komercialna gledališča so nekaj drugega kot etablirana gledališča, stand-up je že nekaj drugega, humoristične serije ali filmi pa spet nekaj tretjega, kar pa pomeni, da praviloma ne gre za isto občinstvo, ali pač?

Humorja je cela paleta, različni žanri, tudi npr. črni humor, ki ga Slovenci težko sprejemamo, nekateri narodi pa ga imajo zelo radi. Ali pa popolnoma absurden humor, tudi Monty Pythonovcev niso vsi marali, ker jih niso razumeli. Po eni strani imamo Ježka, pa do najbolj enostavnih vicev, ki jih vsak razume po svoje. Enemu ni smešen, drugemu je, tretjemu je banalen ...

Sergej Verč je umrl slabih šest let nazaj, oba sta Tržačana, sta bila velika prijatelja, vedno se je zdel nekakšen vaš antipod, moč razuma, resen, da ste vi lahko do konca "guncali afne", sicer pa sta najprej sta imela šov na radiu, kajne?

Z radiem sva začela leta 1979, desetletja sva delala kabarete in podobne reči na Radio Trst A, ki je zamejski radio. Midva sva bila v italijanskem merilu komedije ustaljen par, kjer je eden resen in sprašuje, drugi pa je lik oz. liki. Ta, ki sprašuje, je vedno na strani moralnega, oblasti, če hočete. Verč je bil ob župniku na strani RKC-ja, nekako to zagovarja, kar je počel zelo dobro. Četudi je bila nehvaležna naloga, ker nikoli ne potegne nobenega smeha. Tega potegne druga plat.  

Meni je, zanimivo, precej v spominu ostal vaš "Come spizdi?" v Trinajstici, ko sta s Črtom Škodlarjem pobrala štoparko Barbaro Lapanje. Kako se spominjate 80. let?

Saj res, haha, tisto smo snemali v Kranjski Gori. 80. let se spominjam, da so bila zame kar zelo plodna, na vseh področjih, dobil sem otroke (smeh). Takrat se je začelo zares, leta 1980 sem zaključil AGRFT in sem začel delati po različnih teatrih, saj so nam delo ponujali, za razliko od zdajšnjih generacij, ko delajo precej malo. Glede tega smo bili srečna generacija, delal sem veliko v Trstu, veliko v Ljubljani, v slednji vedno več. Nekaj stvari je bilo zelo uspešnih, nekaterih se sploh ne spomnim več, vsekakor precej plodna ustvarjalna leta.

Kot ste omenili, smo meli Slovenci Ježka, sicer pa smo bili bolj slabi v humorju, v 80. letih sta ga "biksala" Jaka Šraufciger in Franc Košir, pa Mito Trefalt na televiziji. Je bil potem vaš humor bolj italijanska varianta oz. od kje izvira?

Res smo bili smo bolj podhranjeni. Z Verčem in vsi iz tistega konca smo imeli za zgled italijansko tipologijo humorja, saj je bilo likov cel kup. Eden izmed ustvarjalcev je Dario Fo, dobil pa je celo Nobelovo nagrado. Sicer se nismo imeli po kom zgledovati, v Italiji pa so delali slog Montyja Pythona, še preden so slednji sploh vedeli zase. Bivša Jugoslavija, recimo Srbi, delno Hrvati in Bosanci, so bili bolj svobodni v satiri. Mi smo glede tega bolj "riti", ker nas je strah. Če se greš satiro, pomeni, da se greš bosti z določenimi stvarmi, ki ti jih je mama odsvetovala. A se greš v bistvu s tem "bockati", ker drezaš v osir, kjer najbolj boli in razkrivaš neke tabuje. Bodeš se z oblastjo, tako ali drugačno. In satira je smešna, v bistvu pa boli. Svobodna družba jo ima in jo dovoljuje, pri nas pa bo treba pojesti še veliko polente.

Čeprav televizija ni bil vaš medij, dokler se niste znašli v TV Popru ...

Prvi medij je zame predstavljalo gledališče, praktično od rojstva, potem pa radio, ki sva ga delala s Sergejem, kar sem rad počel. Boris Devetak je imel svojo skupino somišljenikov, s katero je delal, potem pa so povabili mene, da bi delali skupaj, nastal je TV Poper, kjer so se potem pridružili še Franko, Košuta, Malalan itd.  

Skeči z legendarnimi liki Justinčiča, Zlobca ali duhovnika so še danes hit na YouTubu, zdi se, da se pri njih niste nikoli prav veliko držali nazaj, drži?

Ne in tudi moram reči, da nismo doživljali prav veliko cenzure, morda par primerov, ker so nam pač za določene stvari dejali, da jih ne smemo povedati. O tem smo debatirali in po navadi potem vseeno vse povedali. Devetak pa je enkrat naredil potezo, da je vzel list papirja, da naj napišejo, česa vse ne smemo, in da naj se pod to nekdo podpiše, da bi vedeli in se tega držali. A iz tega ni bilo nič. Proti koncu se je Poper počasi izpel, sicer smo vseeno vztrajali, ker so od nas to želeli, a je vse počasi vodilo h koncu.

Menda imajo slovenski politiki slab smisel za humor, četudi je Marjan Šarec iz dobrega imitatorja postal povprečen politik, hkrati pa velja tudi, da nisi ravno popularen politik, če te kdo ne imitira?

Tega si nočejo priznati, a v bistvu si tega želijo. To je nevarno področje, ker je lahko nehote res reklama. Pri Italijanih je to dober primer, ker so imeli fenomenalne imitatorje velikih "političnih krav", recimo Andreottija, ki je imel petdeset let vse niti v roki, z mafijskimi zadevami vred, a kaj se zgodi v tistem trenutku, ko se on zabava v prvi vrsti in ploska, ti pa ga na odru valjaš po gnoju, a se smeji sam sebi? Nekaj je narobe. Nekdo bi moral oditi, morale bi biti posledice, pa jih ni bilo.  

Če ste Primorci praviloma levičarsko usmerjeni, je potem vaša politična satira precej predvidljiva, ali je pač treba kritizirati oblast, ne glede na to, katere barve ali usmerjenosti je?

Vsako oblast je treba je**ti v glavo, ne glede na to, ali je leva ali desna. Zato je ustvarjena satira. Kar so vedeli že stari Grki, zato so imeli Aristofana, ki je to počenjal in v tistih demokratičnih, četudi suženjskih stoletjih, so dovoljevali odstop od tega. In kritiko. In to, kar je on govoril, se je poslušalo. Ni nujno, da se je tako delalo. A kritika je padla v javnost, bili so pojem in začetniki zahodne demokracije. Satira je nekaj, kar boli. Satira ni imitacija. Problem je, kaj govoriš. Zase nikoli nisem rekel, da sem imitator, nisem imitiral Zlobca, bolj napol, ukrasti moraš dušo in mentaliteto, skozi katero skušaš povedati nekaj, česar mu ne bi nikoli prisodil. Čista imitacija ni tako zelo zanimiva.  

Vaš kolega Tone Partljič je pred leti ob vaši aferi zapisal, da je vaše delo komediografa in režiserja izjemno, da pa obsoja in obžaluje, da pa ne bo blatil, saj niste nikogar ubili. A številni so vas pribijali na križ in pošiljali v zapor in še kam. Se je vse skupaj v vaši glavi zdaj uredilo, ste pomirjeni sami s seboj?

Ubil sem samo sam sebe (smeh). Pomirjen sem v smislu, da vem za neumnost, za katero sem se opravičil. Polemik okoli tega nisem ne bral, ne gledal, ne poslušal. Poskušal sem se od tega popolnoma ograditi. Ker sem vedel, da bo čas naredil svoje in čas je meni prinesel, med navednicami, določeno modrost, in sicer, da sem pristopil k svojemu življenju z veliko selekcijo, kaj je bistveno in kaj ni bistveno. In gledališče absolutno ni več bistveno.

Nekoč ste dejali, da je humor v našem parlamentu pokvarjen, kaj pa danes, ko je šlo vse skupaj, tako s Twitterjem kot z neposrednimi diskreditacijami, krepko čez vse meje ...?

Danes je psihično bolan humor, ki gre tudi prek Twitterja. Ljudje se ne zavedajo, kdaj so prestopili te meje, morda pomaga kakšno zdravilo, recimo za shizofrenijo.  

Politični spomin Slovencev je dokaj slab, kaj pa v vašem primeru, imate občutek, da so ljudje še jezni na vas?

Če stopiva za korak nazaj, drži, da me nekateri niso nikoli marali, nekateri pa so me imeli zelo radi. In verjetno je to razmerje ostalo. Si predstavljam, da je nekako tako. Vsak ima pravico, da o meni razmišlja, kar hoče, ni pa nujno, da se jaz z njim ukvarjam.

Se pravi, se zdaj počutite svobodnega, da lahko brez slabe vesti izrazite in se prepuščate humorju, tako na svoj račun kot na račun drugih?

Absolutno. A iz humornega vidika sem se vedno počutil zelo svobodnega, sem sam odločal, kaj bom rekel in česa ne. Problem pri Slovencih je avtocenzura. V vsakem režimu je cenzura, problem pa je ko ti vcepijo koncept samocenzure, da se bojiš že vnaprej, v tem smo Slovenci doma. Zato pa poleg ubogega Ježka, ki je opravil velikansko delo, koga smo še imeli, vsi so bili pos**ni. Danes pa je dilema podobna, če bi želeli imeti resno satiro, saj pridemo do političnega oportunizma. Satira pa je problem stališča. Desnica zato nima satire, ker je rojena na levi strani. Levica je rojena za cepljenje same sebe, desnica pa misli, da je monolit, da je brez greha. Zato nima avtoironije, nima do sebe nobene distance.

Nastopi so zdaj spletni, občinstva ne morete videti, ste že poskusili, kako se vam zdi tak način, ki je v tem času edini možen, da se izpelje pred številčnim občinstvom, četudi na domačih kavčih?

Gre za podoben princip kot na radiu, isti odnos, ko si pred objektivom, na drugi strani pa je nepredvidljivi "nekdo". Za razliko od gledališča, ko lahko sproti preverjaš pri občinstvu. Z Devetakom sva sicer zadevo "kuhala" nekaj časa, vmes je vse ustavila korona, zdaj pa bova to končno dala od sebe in bo po mojem enkratna zadeva, da ne bo ponovitev.

Predstava nosi naslov Radio Poper – Vrnitev izbrisanih. Kaj pa Boris Devetak, kolega iz TV Popra, kako sta se ujela, je vsak napisal svoj material, kako je zastavljeno vse skupaj?

Kot prvo, ne gre za moj "comeback", sicer pa ja, to je najin projekt, nekaj sem delal sam, nekaj on, večino pa skupaj. Nekaj sva zmetala proč, sicer pa aktualizirala like, zadeva je dolga okoli uro in pol. V bistvu se mi vse skupaj ne zdi nič posebnega, zadeva gre sicer prvič "online", predstava ni gledališka, je televizijska.  

Nenazadnje, lahko bi uživali v pokoju, ljudje vas nimajo več (toliko) v zobeh, čemu potreba po javni pokori?

Ne, jaz se svoj davek odplačal, tako materialno kot tudi psihično, in ne čutim, da sem komur koli kaj dolžan. Recept je samo eden, ali živiš ali vzameš štrik. Samo tu je izbira.