'Brez alternativne kulture ne bi bilo mainstreama'

Za celovito razumevanje festivala je potreben skok v njegovo prazgodovino. Pred točno dvajsetimi leti smo takrat še srednješolci želeli organizirati manjši alter festival v Škofji Loki. V organizacijsko ekipo smo povabili tudi mojega očeta, Petra Hafnerja, sicer profesorja matematike na škofjeloški gimnaziji, ki je bil del alternativne scene od konca sedemdesetih let dalje. Tako smo skupaj zasnovali Alter-Fest. Ravno v letu, ko smo praznovali peto obletnico, je Peter umrl, zato smo se odločili, da takratni Alter-Fest posvetimo njemu. To obletnico štejemo tudi kot prvi Hafnerjev memorial. Naslednje leto se je tako zgodil razcep v dva festivala, Alter-Fest, ki je svojo pot končal leta 2013, in Hafnerjev memorial, ki je lani praznoval petnajsto obletnico.

Festival In Memoriam prof. Peter Hafner je bil v prvih letih predvsem dvodnevni glasbeni festival, ki je potekal v Škofji Loki, kaj kmalu pa je segel tudi na druga umetniška področja in v druge kraje, tako v letu 2025 poteka devet dni, odvija pa se v Škofji Loki, Kamniku in Železnikih. Vsak dan so na sporedu koncerti, odvijajo se še odprtja razstav, predstave, različne delavnice, javne debate. V preteklosti smo gostili najvidnejša imena domačega podtalja, obenem pa se nismo izognili niti večjim imenom, kot so Laibach, Still Corners, Lola Marsh. Večkrat smo gostili določene izvajalce veliko pred njihovo širšo prepoznavnostjo, kot npr. Nino Bulatovix, Igorja Božanića, Bakalino, (Ivano) Pi(cek) in ostale. Najbrž bi lahko rekli, da je memorial v petnajstih letih prehodil trnovo pot od manjšega glasbenega vikend festivala do stebra drugačne kulture v regiji.

Najprej, Ločani bodo zelo jezni, če Škofjo Loko označimo za obrobje Ljubljane, čeprav cene nepremičnin tukaj žal pritrjujejo tvoji tezi. Mislim, da je v Sloveniji alternativna kultura na obrobju zagotovo doma, marsikdaj celo bolj kot v večjih mestnih središčih. Tu bi omenil najstarejši mladinski (alter) klub v Sloveniji, neumorni ilirskobistriški MKNŽ, ki bo naslednje leto praznoval šestdesetletnico, Klub Metulj iz Bistrice ob Sotli, ki je navkljub majhnemu kraju mednarodno prepoznaven v določenih glasbenih scenah, podobno velja za postojnska prizorišča (MCP, Kontejnr, Pumpa), po MINK-u je Tolmin znova mednarodno prepoznaven z SDK-jem, v bližnjih Železnikih to s svojim delovanjem na različnih prizoriščih dokazuje društvo ROV in ponovno tudi prizorišče Bajta. To priča o tem, da je tudi Škofja Loka zagotovo popolnoma dovolj veliko mesto, da lahko gre z roko v roki z alternativno kulturo, tako v smislu obstoja prizorišča kot tudi programa in publike. Vsem naštetim je največkrat skupno, da njihovega delovanja lokalni oblastniki ne razumejo (najbolje), bodimo pošteni, z rahlimi odkloni od občine do občine. Največkrat je potrebno lokalne odločevalce dolga leta prepričevati, da se kultura ne konča pri ljubiteljski kulturi in pevskih zborih, ampak da obstaja tudi drugo kulturno polje. Da ne bo pomote, tudi sam vidim izjemno velik pomen ljubiteljske kulture, ki na področju glasbe, plesa, gledališča, vizualnih in drugih umetnosti združuje mnoge ljudi, ki na ta način skrbijo za predstavljanje, tvorjenje in ohranjanje kulture pri nas, nezanemarljiva pa je tudi vloga druženja in povezovanja v lokalnih skupnostih, za katero so zaslužna kulturna društva. Na drugi strani pa vidim prav enako veljavo tudi v delu, ki ga opravljamo mi – predstavljati želimo nove izvajalce, prakse in žanre, dati možnost za predstavitev, vežbanje in ustvarjanje še neuveljavljenim ali nekonvencionalnim ustvarjalcem, ki utegnejo v prihodnje ne le presegati, ampak tudi prestavljati meje v umetnosti in kulturi. Zato se mi zdi ta večni in morda celo umetno ustvarjen antagonizem, ljubiteljska kultura - nevladna profesionalna kultura, nesmiseln. Vsekakor pa je izjemno žalostno to, da so ta antagonizem ponotranjili tudi določeni občinski uradniki ter člani strokovnih komisij, kar pa je najbolj problematično. Pri izvedbi Hafnerjevega memoriala nas Občina Škofja Loka podpira, z njenim prispevkom smo zadovoljni in smo jim za podporo hvaležni. Prav tako so imeli posluh pri pridobivanju prostora za alternativni kulturni center. Na drugi strani pa obstaja še mnogo manevrskega prostora za sofinanciranje programa.

Vse skupaj se je zgodilo precej spontano. Že prej sem omenil, da smo peto obletnico Alter-Festa posvetili njemu kot našemu sopotniku in članu prvotne organizacijske ekipe. To je bila kolektivna odločitev takratne ekipe, seveda ob podpori družine. Tisti trenutek smo vsi mislili, da bo to enkraten dogodek. Potem pa se je odvil festival, prišli so obiskovalci od vsepovsod, med njimi tudi nekdanji Petrovi sodelavci in sopotniki, bilo je res lepo. Iz verskega sveta poznamo obletno mašo, kjer se daruje mašo v pokojnikov spomin, in takrat se zbere tudi veliko sopotnikov in sorodnikov umrlega. Nekaj podobnega predstavlja naš festival, obletna maša v Petrovem stilu in v njegov spomin.

Zame je to predvsem prostor svobode, eksperimentiranja in iskanja drugačnih možnosti tako v umetnosti kot tudi v družbi in življenju, obenem pa ima tudi veliko moč povezovanja. Zato se v njej počutim zelo domače. Obenem pa je dejstvo, da brez alternativne kulture ne bi bilo mainstreama, saj le-ta določene dele nje posrka in največkrat tudi popularizira, kar v resnici ni vedno slabo, saj tako doseže širše občinstvo. Vendarle pa popularizacija večkrat s seboj prinese tudi komercializacijo, kar pa je lahko v kontekstu umetniškega ustvarjanja večkrat problematično. Prav tako se je včasih alternativna kultura zelo povezovala z mladinsko ustvarjalnostjo in glasbo, danes pa težko govorimo o tem, da gre zgolj za nekaj mladinskega, prej gre za kreativnost več generacij na različnih umetniških področjih.

Zelo pomembna je stalna prisotnost in kontinuiteta, o tem pričajo zgodbe mnogih prizorišč, ki sva jih že omenjala. Če tovrstna kultura ni stalno prisotna, se porazgubi njen naboj in potencial. Tako v smislu same ustvarjalnosti na polju kulture kot tudi odnosa potencialnega občinstva. Zato so zgoraj omenjeni prostori ali pa še sveži, še ne enoletni AKC Nama v Škofji Loki, toliko bolj pomembni. Kar se Hafnerjevega memoriala tiče, je sicer eden od tistih, ki je že prepoznaven in lahko računa na nek del stalne publike. Pri čemer pa zagotovo pomaga tudi to, da skušamo odkrivati nova prizorišča in sodelujemo z organizacijami in posamezniki, ki imajo spet neko svojo publiko. Verjetno smo se tudi z različnimi predstavami, delavnicami in projekcijami v zadnjih letih približali lokalnim obiskovalcem. Pomembno je povedati tudi, da je bil kar velik del današnje organizacijske ekipe najprej v vlogi obiskovalcev, kasneje pa so se pridružili festivalski ekipi. Tudi v letošnjem letu je nekaj takih primerov. Sicer pa je na programu, predvsem glasbenem, vedno tudi kar nekaj takih izvajalcev, ki bi jih težko umestili zgolj v polje alternative.

Naša scena ni tako velika, in v njej se govorice hitro širijo. Tako pozitivne kot negativne. Mi smo se vedno potrudili za nastopajoče, ne glede na to, ali je šlo za večji ali manjši bend, nikoli nismo delali razlik. Vedno smo zanje sami skuhali in jih primerno pogostili. Podarili tudi spominsko festivalsko majico, ki jo marsikdo zdaj tudi redno nosi. Navsezadnje je ob gostovanju Lelee v AKC Nama v Škofji Loki, na moje vprašanje o tem, kako se mu zdi nov plac, kitarist Damjan Manevski odgovoril: "Saj sem vedel, kam prihajam, prostor je samo prostor, še vedno je ista ekipa, to je ta vajb in vem da bo zakon". Že vse od festivalskih začetkov veliko nastopajočih prespi v naši domači hiši v Virlogu, kjer jim Breda (op. mati) pripravi kavo in obilen zajtrk, v zadnjem letu pa prespijo tudi pri članu naše ekipe Martinu. Ob tej priložnosti se obema, še predvsem Bredi, ki si zasluži čast, slavo in medaljo, zahvaljujem(o). Pristni odnosi in entuziazem. Morda je to tisti odgovor, ki ga iščeš.

Vsekakor nas morajo prepričati s svojo glasbo oz. ustvarjalnostjo, obenem pa najraje gostimo tiste izvajalce, ki se nam dopadejo tudi kot ljudje. Ta človeška komponenta nam je v resnici zelo pomembna, saj so medsebojni odnosi eden od temeljev festivala, kot sva omenila že zgoraj. Pri tem, čeprav sem nazivni programski vodja festivala, se vedno posvetujemo v širši festivalski zasedbi.

Prisotnost alternativne kulture na periferiji je zelo pomembna. Predvsem z vidika ustvarjalnosti, prostorov za vaje in možnosti predstavljanja širši javnosti. Če tovrstna prizorišča na periferiji ne bi bila prisotna, kje bi se potem umetniki predstavljali širši javnosti? Verjetno bi se Ljubljana zadušila. Večkrat smo že dejali, da je scena močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen, v našem primeru so to prizorišča na periferiji. O šibkosti, navkljub neumornemu delovanju, sva govorila že prej. Kar se tiče same obiskanosti dogodkov, ponovno lahko izpostavljam pomembnost stalne prisotnosti tovrstne kulture v kraju in prizorišču. Vsekakor pa drži dejstvo, da so določena prizorišča v nekem trenutku v ospredju in bolj obiskana, kasneje pa se vloge menjajo, obisk zelo varira, veliko pa lahko storimo že s tem, da se usklajujemo z organizatorji v bližnjih mestih in da ne pride do prekrivanja sorodnega programa. Zanimivo je, da smo Ločani navajeni hoditi na koncerte v Ljubljano, medtem ko se Ljubljančanom večkrat zdi, da je Loka precej oddaljena. Pomembno je tudi to, da se tako prostori kot tudi festivali med seboj podpiramo, ravno pred dnevi se je v Loki oglasil postojnski Ize, ki nam je prinesel plakate za kultni festival Trnje, mi pa smo mu predali plakate in letake za Hafnerjev memorial.

Mislim, da je to vprašanje preveč kompleksno, da bi lahko nanj podal enoznačen odgovor. Naklonjenost kulturi in alternativni umetnosti ni nekaj, kar bi bilo mogoče preprosto izmeriti ali pripisati celotnemu narodu kot takemu. Gre za pojav, ki je močno pogojen z različnimi okoliščinami – družbenimi, zgodovinskimi in materialnimi dejavniki – ter znotraj njih z vlogo posameznikov in skupin. Vsekakor pa naklonjenost ali nenaklonjenost kulturi nista nekaj, kar bi bilo zapisano v genih Slovenca. Prej govorimo o družbeno pogojenih procesih, ki se oblikujejo skozi vzgojo, izobraževanje, dostopnost kulturnih vsebin in tudi podporo države umetniškemu izražanju.