Bronja Žakelj: Človek se še nikoli ni tako bal smrti, kot se je boji danes

Tragična zgodba Bronje Žakelj je danes večini že dobro poznana. Pri štirinajstih letih je zaradi raka izgubila mamo, katere zadnje besede – belo se pere na devetdeset – je ovekovečila v naslovu romana. Pri dvajsetih se je z rakom na bezgavkah spopadla še sama. Tri leta kasneje se je njen mlajši brat Rok smrtno ponesrečil v gorah, nato pa je izgubila še svojo babico, ki je igrala pomembno vlogo v njenem življenju. Vse to je popisala v iskreni pripovedi, polni krute realnosti in humorja, umeščeni v ljubljansko življenje v 70., 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Štiri leta po izidu avtobiografskega romana je Bronja v intervjuju za 24ur.com povedala, kako gleda na svoje literarno delo danes in kakšni so njeni načrti za prihodnost. 

Najprej čestitke za uspeh romana, ki je bil doslej prodan v kar 18.500 izvodih. Večkrat ste dejali, da ste se ob izdaji bali, da knjige nihče ne bo želel brati, zaradi težkih tem, ki jih obravnava, a se je izkazalo, da ste prav s pisanjem o bolezni in smrti pritegnili mnoge bralce, ki so v vaši knjigi našli uteho ali preprosto nekaj, o čimer prej nikoli niso brali na tako brutalno odkrit način. Si štejete v uspeh, da ste odprli prostor tako tabuiziranim temam? 

Ne vem, če bi lahko rekla, da sem odprla ta prostor, to se mi zdi malo preveč pretenciozno. So se pa potem teme, o katerih govorite, najbrž večkrat kot prej naslavljale skozi intervjuje in literarne večere. Kot največji uspeh si štejem, ko denimo na ulici stopi do mene dekle in mi reče: "Hvala, ker se ne počutim več krivo, ker mi je tri mesece po smrti očeta še vedno tako zelo hudo". Sicer pa si nikoli nisem mislila, da bom s knjigo odpirala kakršne koli prostore, saj ni šlo za angažirano pisanje, samo svojo zgodbo sem želela povedati. Želela sem si napisati tekst, ki bi ga, če bi ga sama nekje prebrala, rekla – to sem jaz, tako se počutim tudi sama. In očitno se je na tak način v mojem romanu našlo tudi mnogo bralcev in bralk.

Vas je ob uspehu zamikalo, da bi se preživljali s pisanjem? Ste namreč diplomirana novinarka, ki dela v bančništvu.

Uf, to pa ne. Glede na to, kako počasi pišem, kako kompliciram, obračam stavke in besede do nezavesti, ne bi preživela. Sicer pa mislim, da je zelo malo pisateljev, ki bi v Sloveniji živeli le od pisanja. Če pogledam sebe, lahko rečem, tako čez palec, da bi pravzaprav morala vsako leto napisati tak hit, da bi normalno preživela brez redne službe. Poleg tega pa se mi zdi, da bi znali s tem zamreti tudi občutki izpolnjenosti, trenutki sreče, ki mi jih prinaša pisanje, da bi s pisanjem za denar iz njega izginil tudi ves čar.

Belo se pere na devetdeset je dokaz, da se lahko dobro prodajajo tudi knjige še neznanih avtorjev. Bi jih morale po vašem založbe sprejeti bolj odprtih rok, dati literarnim prvencem več priložnosti?

Menim, da se dobrim prvencem dajo priložnosti, če se le najde urednik, ki tak rokopis zares vzame v roke, ter zna in si upa prepoznati potencial, kjer ga nihče ne pričakuje. Pri mojih zavrnitvah mislim, da je bila med drugim težava tudi v tem, da gre za avtobiografski roman, ki obravnava teme, kot sta smrt in bolezen, in predvidevam, da si je marsikdo mislil, da sem le še ena v vrsti, ki se je morala izkašljati na papir. 

Kako na knjigo gledate skoraj štiri leta po njenem izidu. Bi kaj spremenili, popravili? Vam je sedaj, ko toliko ljudi pozna vašo zgodbo, žal, ker niste kakšnega dela raje izpustili?

Vsak del je v romanu z namenom, kar sem iz rokopisa izpustila, sem naredila že pred izidom, ko mi je moja urednica na Beletrini, Špela Pavlič, rekla: "Ej, tole bi jaz dala ven, sicer je hecno, je fajn, ampak ne vodi nikamor". In sem vrgla ven. Bi pa še dodala, ne vem, kako mi je to spolzelo, zgodbo okrog svojega imena, ki sem ga dobila po Bronji, sestri Marie Curie. Ko je bila mami noseča z menoj, je namreč brala njeno biografijo, Bronja pa je imela v življenju Marie Curie pomembno vlogo. Bili sta zelo navezani in Bronja ji je pomagala tudi do študija kemije in fizike na pariški Sorboni. Pa tu ne gre le za ime samo, temveč predvsem za vso simboliko mamine izbire mojega imena in za vsa genialna odkritja Marie Curie, ki so privedla do radioterapije, ki je potem tudi meni v kleti Onkološkega Inštituta pod obsevalnimi aparati rešila življenje. Ko bi mami to vedela, večkrat pomislim na to.

V zadnjih dveh letih je smrt postala del našega vsakdana, a se je v veliki meri prelevila zgolj v številke tistih, ki so umrli za covidom-19. Bi se morali po vašem mnenju več ukvarjati s tistimi, ki so v tej bitki izgubili svoje najbližje?

Gotovo bi se morali, saj o tem se je govorilo, zlasti ob prvih valovih, ko se svojci od svojih najdražjih niso mogli niti posloviti. A danes ne samo, da se z njimi nihče ne ukvarja, še huje, današnje stanje duha je privedlo do popolne erozije spoštovanja in pietete ob izgubah. Samo poglejte, kaj se dogaja na socialnih omrežjih, kjer realnost presega vsakršno imaginacijo! Ne prestavljam si, kako se nekdo, ki je zaradi covida izgubil mamo, očeta, počuti ob vseh teh zanikanjih, banaliziranju, relativiziranju. Kako se počuti nekdo, ki je izgubil sina, a se njegova smrt ne šteje zares, ker je imel t. i. pridruženo bolezen? Vem, kaj pomeni izgubljati, a da se nekdo, ki je tvoj, ob smrti porazgubi v brezimnost številk in grafov, da le izgine v statistiki presežnih smrti – to se mi zdi grozljivo in ponižujoče.

Vi ste se z izgubo mame, brata in kasneje še babice vedno soočali bolj ali manj sami. V nekaj intervjujih ste povedali, kako vam je odleglo, ko vam je psihologinja, s katero ste delali intervju, dejala, da so vaše nočne more o pokojni materi normalne. Kako to, da si ob vseh izgubah nikoli niste poiskali strokovne pomoči?

Mislim, da bi pomoč najbolj potrebovala ob izgubi mame. Takrat sem bila stara štirinajst. In pomoč bi potreboval tudi Rok, moj brat, ki jih je imel enajst in je nekaj dni po pogrebu ves svoj plastelin zgnetel v veliko rjavo kepo, iz katere je izdelal krste in v njih zapičil zobotrebce za križ. Ampak to so bili drugi časi, bila je sredina osemdesetih. Rok, mislim, da ni bil niti pri šolski psihologinji, jaz sem se pa ravno vpisala na gimnazijo, tako da nihče na šoli ni vedel, kaj se mi je zgodilo tisto poletje. Sicer pa je otroško žalovanje še danes prezrto. Ker otroci žalujejo drugače, kot žalujejo odrasli, niso razumljeni, so izvzeti iz kroga žalujočih. Jaz sem pogosto slišala, kako se mi k sreči nič ne pozna. Žalovali smo v tišini, doma o mami skorajda nismo več govorili, v šoli pa tudi nihče ne bo s teboj govoril o mrtvih mamah. Spremljal me je močan občutek drugačnosti, izoliranosti, samosti, predvsem pa občutek sramu. In te grozljive nočne more, ki jih omenjate, v katerih me je mami zavračala, odhajala od mene z novim možem, z novimi otroki. Iz teh mor me je povsem naključno leta kasneje odrešila dr. Strojinova. Povedala mi je, da veliko otrok skozi sanje mamo krivi za njen odhod, ker mama ne sme umreti, ker je njihova popkovina, njihova vez s svetom. In s to njeno razlago ter priznanjem mojih čustev so nočne more za vedno izginile. To je bil moj prvi stik z nekom, ki se na take reči strokovno spozna, in ja, gotovo bi bilo veliko lažje, če bi ob smrti mame imeli strokovno pomoč. Vsi. Tudi oče. A to so bili drugi časi. Jaz nisem poznala nikogar, ki bi hodil k psihoterapevtu. Kot otrok sem samo slišala, kako se je šel sosed malo 'porihtat' v Polje ali pa, kako so "tisto njihovo" odpeljali na "studenc". Pa še o tem se ni zares govorilo, bolj šepetalo.

V zahodni družbi gresta smrt in strah z roko v roku, ob izgubi ljubljenih pa vse to zavijemo v tišino, nerodno se nam je o tem pogovarjati. Bi morali na minljivost gledati drugače, jo slaviti s pomočjo ritualov, kot to počnejo nekatere druge kulture?

Smrt je največji problem, s katerim se od nekdaj sooča človekova individualnost, tako da sta šla smrt in strah vedno z roko v roki. Tragika moderne družbe pa je v tem, da se človek še nikoli ni tako bal smrti, kot se je boji danes, saj so v družbi razuma odpovedali vsi preverjeni mehanizmi za preseganje strahu pred smrtjo. Imaginarnega ni več, stiske se ne rešujejo več v polju kolektivnega, za vero v posmrtno življenje ni prostora. Zato je človek danes pred smrtjo obstal poražen in sam, strah pred njo pa rešujemo tako, da jo izrivamo iz naših življenj. A to je slaba taktika, saj se z odrinjanjem smrti iz družbe strah pred njo samo še poglablja. Najbolj nas je namreč strah tistega, česar ne poznamo, kar nam je tuje. Zato menim, da je edina prava pot za preseganje tega strahu, da smrt spet spustimo v naša življenja, jo udomačimo, sprejmemo, da obudimo že izgubljene prakse, ki obkrožajo umiranje in žalovanje. 

Se strinjate z rekom, da čas zaceli vse rane?

Veliko rekov je, s katerimi se ne strinjam, na primer "Kar te ne ubije, te okrepi," "Vse je za nekaj dobro," in podobni, kjer gre po mojem le za nemoč tistih, ki take brezpredmetne tolažbe stresajo iz rokava, ko jim zmanjka teksta. Čas pa ja, čas celi rane. Gotovo jih. A če je rana globoka, brazgotina ostane.

Vaš brat se je ponesrečil v gorah, vi ste večkrat premagali raka, vaša mati ni imela te sreče. Živite zaradi vseh bližnjih srečanj s smrtjo bolj previdno? 

Živim drugače, najbrž, kot živijo tisti, ki takih izkušenj niso imeli. Po eni strani je v meni močno prisoten strah pred tem, da se bo nekomu od tistih, ki jih imam rada, spet nekaj zgodilo. Izgube se vate zapečejo, se vgradijo v tvoj genom. Pogosto sem zato preveč zaščitniška. Po drugi strani pa me je strah, da bi odpovedalo moje telo, da bi se zgodba ponovila in da bosta tudi moja otroka ostala brez mame. Zato sem dolgo časa kupovala obleke za nekaj let naprej, namesto enega zavitka voščenk kupila tri, barvice pa so bile vedno ošiljene.

Leta 2018, tik pred izidom vašega prvenca, ste znova zboleli za rakom. V romanu ste opisovali, kako vam je bilo ob vaši prvi diagnozi pomembno, da so zdravniki in vsi drugi okoli vas z vami govorili iskreno, brez prikrivanja, kakšne so vaše dejanske možnosti, da ozdravite. Kako ste bolezen doživljali drugič kot mati dveh otrok? Ste bili z njima iskreni o tem, kaj se dogaja z vami?

Februarja 2018, Katjuša je bila stara ravno štirinajst, Matija pa šestnajst, se je zgodilo tisto, česar sem se najbolj bala – v enem tednu so mi odkrili maligni melanom na hrbtu in karcinom na izvodilu trebušne slinavke. A neverjetno, kako deluje naša psiha – ko sem bila postavljena pred dejstva, sem skorajda v hipu diagnozi sprejela brez nekih hudih travm in gledala naprej, samo naprej; kako se bom po zahtevni operaciji Whipple čim prej spravila k sebi, da bom lahko šla s Katjušo po obleko za valeto, z Matijo na tekmo v plavanju, da bom izid svoje knjige dočakala na nogah. Svojima otrokoma sem brez težav povedala, kako je z menoj, okrog tega sploh nisem delala prevelikega cirkusa in mislim, upam, pravzaprav, da zato tudi Matija in Katjuša nista bila v preveliki stiski.

Menite, da v današnji družbi diagnozo rak prehitro povezujemo s smrtjo? 

Problem je v samem poimenovanju, saj se za besedo rak skriva ogromno zelo različnih diagnoz; od takih s slabimi prognozami pa do praktično ozdravljivih bolezni. A ker se vsemu reče rak, so vse te različne diagnoze prekrite z grozo smrti, s tem pa se v hudo stisko spravlja vse, ki se s to boleznijo srečajo. Mene je že ob prvem raku zelo potolažil onkolog, ki mi je rekel, da je rak ena najbolj ozdravljivih kroničnih bolezni. No, po drugi strani pa mi je takrat prodajalka v knjigarni s police potegnila knjigo in rekla: "Samo tole imamo, a bo v redu – Rak in smrt?" Na platnici pa je z velikimi rdečimi črkami pisalo rak ni smrt.  

Se vam zaradi romana tako bralci kot bližnji prijatelji in sorodniki lažje odprejo, vam zaupajo svoje zgodbe, družinske tragedije?

To pa ja. Takoj, še skoraj pred "Živijo, kako si." Ampak to je lepo. 

So vam dobri odzivi bralcev in nagrada kresnik dali zagon za pisanje nove knjige, morda celo nadaljevanje o vašem življenju danes? 

Gotovo je vse, kar se je zgodilo s tem romanom, zame popoln presežek, je nekaj čudovitega. A vseeno ni uspeh tisti, ki bi me vodil k pisanju, k novi knjigi. Resnična lepota se namreč skriva v pisanju samem. In zaradi tega bi to izkušnjo rada še kdaj ponovila.  

Po vaši knjigi bo posnet tudi film pod režisersko taktirko Marka Naberšnika, s katerim pišeta scenarij. Vemo, da se filmi ponavadi težko kosajo s knjigami. Ste imeli zaradi tega kakšne pomisleke ali vas zaradi vaše vpletenosti v filmski proces to ne skrbi?

Ja, delamo na tem, da bi po knjigi posneli tudi film in veselim se tega projekta. Imela sem dvome, o katerih govorite, a sem se jih otresla, saj sem prišla do zaključka, da film knjigi ne more škodovati. Z Markom Naberšnikom sva se zelo dobro ujela in mislim, da bo ekranizacija prinesla neke nove dimenzije, novo polje ustvarjalnosti, saj se lahko skozi slike izrazijo stvari, ki so bile skozi roman nedosegljive. Pisanje scenarija je sicer zelo drugačno od pisanja knjige. Pri scenariju je namreč treba upoštevati, da je pisana beseda le začetek procesa nastajanja filma. Scenarija namreč gledalci ne berejo, temveč vidijo posnete prizore, dodano glasbo, igralske interpretacije, vidijo scenografijo, kostumografijo in scenarij je le načrt, ki nas vodi do filma. Največji izziv je bila gotovo redukcija oziroma združevanje prizorov, saj sva morala z Markom za potrebe filma določena poglavja iz knjige poenotiti. Obenem pa sva morala v prizore dodati dialoge, ki jih v romanu ni, a to je bil tisti lepši del ustvarjanja. 

Kako daleč je trenutno projekt? Je igralska ekipa morda že izbrana?

Projekt je sicer uradno v fazi razvoja filmskih projektov, podprl ga je že Slovenski filmski center. Trenutno nastaja že tretja različica scenarija, s katero se filmski prizori že precej bolj jasno izrisujejo pred nami, že živijo, je pa še prezgodaj govoriti o igralski zasedbi. Ta korak bo na vrsti, ko bodo predpriprave zaključene in scenarij v celoti spisan. Proces nastanka filma je dolg in tudi negotov, posamezne faze pa je nemogoče preskakovati. Vam bomo pa z veseljem povedali kaj več, ko bo čas za to, in upam, da ta čas pride čim prej.