'Edini dan v letu, ko res že vnaprej vem, kje bom'

Na travi ob parkirišču pri kranjskogorskih hotelih pred začetkom prireditve, ki je postala že tradicionalna, letos poležava nekoliko manj ljudi. Sonce tokrat ne pripeka tako močno, da bi se martinčkali že ure pred skupinskim štartom na najvišji gorski prelaz v Sloveniji. Namesto tega so bili že okoli poldneva polni praktično vsi lokali, pred njimi pa parkirane čete ponijev. 

Malih koles brez prestav, ki so bili zvezde v nekih prejšnjih časih, v zadnjih letih pa njihova priljubljenost spet narašča. Tokrat so jih namreč že devetič gnali na Vršič. Skoraj 1500 jih je bilo. Prireditev Red Bull Goni pony ima sicer tekmovalni značaj, skoraj nepredstavljiva rekordna časovna znamka za dosego vrha znaša 39 minut in 39 sekund. Toda že zdavnaj je postala nekaj več kot le tekmovanje. Sem prihajajo skupine prijateljev, že tedne prej razmišljajo, kaj bodo oblekli, da bodo čim bolj opazni. Organizatorji namreč izbirajo tudi najboljšo retro opravo.  

Prireditev je postala tudi priljubljena središčna točka za dekliščine in fantovščine, nobeno leto ne mine več brez njih.

Tokrat je tukaj Jakob, ki je zjutraj še mislil, da gre s prijatelji plezat. Ti pa so ga odpeljali v Kranjsko Goro. Za nalogo je najprej dobil čiščenje ponijev, potem pa so mu zadaj za kolo kot prikolico pripeli desko za surfanje, na kateri so bile še tekaške smuči. 

Prizanesli so mu vsaj s tem, da mu ni bilo vsega tega treba poganjati vse do vrha Vršiča. Napovedali so, da se bodo zadovoljili s tem, da bo vso to opremo s ponijem pritovoril do druge serpentine na ovinkasti poti, potem pa se bo lahko vrnil. Toda vmes bo moral surf nekako še uporabiti na jezeru Jasna, smuči pa na travi kranjskogorskega smučišča.  

Karavana ponijev pa se je pognala še precej dlje od drugega ovinka na zaviti gorski poti. Skupinski štart je bil ob 15. uri, ko so  sicer obljudeno cesto, ki povezuje Gorenjsko in Posočje, zaprli za ves ostali promet.  

Primož in Jerneja, ki sta s svojim kavčem ob poti postala že tradicionalni del dogodka, tokrat nekoliko zamujata. Ko hitimo navzgor, da bi se pravočasno umaknili s poti tistim najhitrejšim, skupaj s prijatelji šele raztovarjata letošnji kavč, tokrat je črno-bel. Vsako leto si pred 12. ovinkom vršiških serpentin postavita "vip ložo", s katere se jima odpira odličen pogled na cesto, po kateri bodo kmalu prisopihali letošnji tekmovalci.

Na 24. ovinku, dobrih 100 metrov višinske razlike pred ciljem, čepi Tomaž. Dobro ve, kako težki so prav ti zadnji metri: "Enkrat sem skoraj s kolesa padel tik pred ciljem, ker sem hotel dati vse od sebe," pravi. Že petkrat se je namreč tudi sam udeležil Goni ponyja, letos pa je poškodovan. "To je edini dan v letu, ko res že vnaprej vem, kje bom," pravi. Tudi letos v tem času ni mogel brez Vršiča, prišel je s fotoaparatom in kot spodbuda prijatelju Marku, ki je bil takrat nekje na progi.

Tomaž nikoli ni bil del kakšne skupinske "maske", vedno je nosil le Adidasovo retro opravo – superge, kratke hlače in majico brez rokavov. "Vedno tekmujem sam s seboj. Cilj je podreti svoj pretekli rekord. Ta zdaj znaša 1:07:00, življenjski cilj pa mi je pod eno uro," pripoveduje.

Prijatelja Marka še ni, mimo njega pa vozijo ostali. "Vedno vozite po zunanjem robu, je malo lažje, ker je manj strmo," jim svetuje. Modrih nasvetov gledalcev ob progi nikoli ne zmanjka. "Spusti rokavčke in bo šlo," se glasi nasvet enega od njih tekmovalcu, ki se je navkreber podal z napihnjenima pripomočkoma za plavanje.

"Je to že vrh?! Toooo, nič še nisem dol stopil," se malo naprej veseli eden izmed njih, ki nosi majico z napisom Primorski rogljič.

S svojo trobljo jih spodbuja tudi Jože iz Dolenjske. Prišel je zaradi sorodnika Srečka, za katerega pravi, da je med hitrejšimi. "Ampak tudi če si zadnji, pomembno je le, da se lotiš tega podviga," pravi. Ne Jože ne Srečko še nista izpustila niti ene izvedbe ponijevske prireditve, ki bo prihodnje leto praznovala deseti jubilej.

Prvič se je te vršiške manifestacije udeležil Mladen, ki je na vrh prikolesaril v kimonu. "Treniram karate in slišal sem, da vsi za sem gor oblečejo nekaj nenavadnega, zato sem pač prišel v tem," nam pravi Hrvat iz Kutine. Ponija si je ravno zaradi tega kupil že pred petimi leti, vsako leto si je govoril, da bo šel, letos pa je vršiški podvig vendarle udejanjil, zadovoljen, da mu je uspel.

Za pokojnega Tomaža znova gonijo njegovi prijatelji iz Žalca, ki so svoji prepoznavni roza opravi letos dodali nov napis – zadaj na kratkih hlačkah vabijo, naj se jim sledi.

Na vrhu več kot 1600 metrov visokega prelaza se zmagoslavno v zrak dvigujejo poniji, treba je seveda ovekovečiti ta trenutek.

Tekmovalci si med seboj izmenjujejo anekdote, ki so se jim zgodile na poti, ampak počasi se bo treba že obrniti, ob 17.uri se pot navzdol odpira za prvi konvoj tekmovalcev. Čelada je obvezna, potrebna pa je tudi večja previdnost kot pri poti navzgor, visoke hitrosti niso zaželene – zaradi njih je v preteklih letih kar nekaj prehitrih kolesarjev potrebovalo celo zdravniško pomoč. 

Jožetu je vmes troblja že pregorela in razpadla, pri kavču ob 12. serpentini pa se ustavljajo žejna grla.

Spodaj na prireditvenem prostoru pa je imel v času podelitve najširši nasmeh naš hišni fotograf. Ko je lazil naokrog po Vršiču in iskal najboljše kotičke za fotografiranje kolesarjev, mu je neznano kje iz žepa padel telefon in ga ni mogel več najti. Našel pa ga je Jonatan. Vozil je cikcak in ga tik pred vrhom zagledal v jarku ob cesti. Sestopil je s kolesa in pospravil v žep, nato pa se oglasil na klic in se dogovoril za predajo po koncu dirke. Na Goni pony je vozil prvič, vrh je brez predhodnih priprav dosegel v uri in devetih minutah, prijavnina je bila bratovo rojstnodnevno darilo, sicer ne bi niti šel. Dobro ga pozna tudi žena, saj ga je iz istega razloga lani ona prijavila na Triglav trail run.

Čeprav je bilo vreme brez prevelike količine kolesarjenju naklonjeno, letos ob odsotnosti serijskega zmagovalca Luke Kovačiča rekord proge ni padel. Še več, lento najhitrejšega (44:22) smo morali predati Avstrijcem, je pa slovensko čast rešila vsaj dirkačica Laura Šimenc v ženski konkurenci (44:55).