Figa, tretji v vrsti izjemno uspešnih in večkrat nagrajenih romanov Gorana Vojnovića, obravnava širok razpon tem, ki ponujajo kompleksen vpogled v zgodovinske in družbene okoliščine življenja več generacij družine, živeče na kulturno in politično prepišnem Balkanu. Avtori­­­ca dramatizacije romana je Simona Hamer, odrsko priredbo pa so ustvarili režiser Luka Martin Škof in igralci. V uprizoritvi igrajo Benjamin Krnetić, Tina Vrbnjak, Pia Zemljič, Uroš Fürst, Janez Škof, Maja Sever, Boris Mihalj, Saša Mihelčič, Petra Govc, Vojko Zidar, Valter Dragan in Zvezdana Mlakar. Vloge v videoposnetkih pa so odigrali Saša Tabaković, Sabina Kogovšek, Eva Jesenovec, Vid Kozelj in Veronika Drolc.

V romanu Figa je rdeča nit in sprožilec zgodbe izguba. 33-letni osrednji junak in pripovedovalec Jadran Dizdar (Benjamin Krnetić) se ob nenadni smrti dedka Aleksandra (Janez Škof), za katero sumi, da je v resnici samomor, poda na pot raziskovanja družinske zgodovine. Ženeta ga želja in potreba po osmišljanju in prevrednotenju spominov ter lastne benigne sedanjosti. Figa tako skozi fragmentarno strukturo razgalja izbris Jadranovega očeta Safeta (Uroš Fürst) iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, demenco babice Jane (Maja Sever) in Aleksandrovo (Janez Škof) spopadanje z izgubo žene, soočanje mame Vesne (Pia Zemljič) z moževim nenadnim odhodom, Jadranov (Benjamin Krnetić) konformizem in izgubljene ideale, Anjin (Tina Vrbnjak) privilegirani družinski pedigre ... S ponovnim premišljanjem in dopolnjevanjem vrzeli Jadran v družinski spominski banki osvetljuje ravnanje svojih prednikov, poskuša razumeti njihovo ravnanje in strahove ter (prostovoljne) odhode ljudi, ki so mu ljubi.

Dramatizacija Fige je nastala po znamenitem romanu Gorana Vojnovića, enega najbolj uspešnih slovenskih romanopiscev zadnjih let. Za vse tri svoje odmevne romane – Čefurji raus! (2008), Jugoslavija, moja dežela (2011) in Figa (2016) – je prejel nagrado kresnik, za prvenec Čefurji raus! tudi nagrado Prešernovega sklada 2009, za Figo pa leta 2017 Župančičevo nagrado. Njegova dela so po uspehu in izjemni priljubljenosti med domačimi bralci doživela tudi prevode v številne tuje jezike in prejela več mednarodnih nagrad; Jugoslavija, moja dežela italijansko nagrado 'Latisana per il Nord Est' (2018) in poljsko nagrado angelus za najboljše v poljščino prevedeno delo z območja srednje Evrope (2020).

Goran Vojnović Figo opiše kot zgodbo o več generacijah, o vojni in ljubezni, kot zgodbo, ki jo nekateri berejo zelo politično in razumejo tudi kot zgodbo o razpadu Jugoslavije. Avtor v Figi preizprašuje, kako različni časi vplivajo na nas in na naše najbolj intimne odnose. "Moje izkušnje z bralci so, da vsak v njej najde nekaj drugega, in zdi se mi, da bo to veljalo tudi za predstavo in da bo predstav toliko, kolikor je gledalcev. Mislim, da so bralci ravno v tem prepoznali kakovost romana, in menim, da bodo v tem tudi gledalci prepoznali vrednost gledališke predstave,«"svojo tretjo izkušnjo s prenosom literature na gledališki oder napove Vojnović.

Figa je izjemno kompleksno delo z razvejano pripovedno strukturo. Časovni obseg romana sega od sedanjosti do obdobja pred drugo svetovno vojno in razpira teme, kot so: strah, beg, jeza, razočaranje, potreba po ljubezni, zvestoba, skrb za drugega, potreba po svobodi, strah pred ujetostjo. Režiserja Luko Martina Škofa je roman v veliki meri nagovoril tudi zato, ker je glavni junak predstavnik njegove generacije: z njegovimi eksistencialnimi problemi se lahko poistoveti in skozenj lahko posredno spregovori tudi sam. V odrski priredbi romana Luka Martin Škof in igralci raziskujejo, na kakšen način iracionalna čustva, ki so plod naših travm, z zgodbami osmišljamo na racionalen način in kako jih moramo povezovati, da z njimi ne ostanemo sami, saj »je ostati sam s takšnimi čustvi nekaj najbolj strašnega, zato jih radi preusmerimo drugam, največkrat na našega najbližnjega, partnerja« zaključi Luka Martin Škof. Kot eno od pomembnih sporočil romana in uprizoritve izpostavi pomembnost vztrajanja v odnosu v času, ko vse bolj stremimo k samouresničevanju in samozadostnemu individualizmu.

Gostitelj premierskega večera je bil Marko Mandić, ki ga zadnjo soboto v marcu čaka premiera Cementa v režiji Sebastijana Horvata. V glavnih vlogah bomo poleg njega videli tudi Natašo Barbaro Gračner, med igralsko zasedbo pa je tokrat tudi ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor.

Po sobotni premieri Fige sledijo še tri ponovitve. Neposrednemu prenosu v živo odigrane ponovitve, ki bo na sporedu v sredo, 17. marca, ob 20.00, bo ob 22.45 sledil še pogovor z ustvarjalci Fige na spletni platformi Zoom v okviru programskega sklopa Družabno Družbeno. S predvajanji posnetka premierskega prenosa Fige, ki bosta na sporedu v torek, 16. marca, ob 17.00 in v sredo, 17. marca, ob 10.00, pa bo Drama omogočila maturantom, ki roman Figa obravnavajo za maturitetni esej pri slovenščini, in vsem zainteresiranim še dve dodatni priložnosti za ogled Fige v marcu.