'Hvaležna sem, da se po mojih žilah pretaka tudi njena kri'

Tara Zupančič je na Instagramu ob galeriji fotografij s sledilci delila spomine Mileno Zupančič, sestrično svoje mame. "Vsakič, ko sem stopila v njeno hišo sem se za nekaj minut ustavila pri tej sliki. Čeprav sem vedela, da zgoraj, čez le nekaj stopnic sedi resnična ona, za mizo v jedilnici, zavita v dim, ki je vedno dišal po njej. Mešanica njenega parfuma, "tapravga kufeta", nje, cigaret in izjemne karizme. Poseben vonj, k bo ostal za vedno," je zapisala in se ob tem navezala na velik portret, ki je krasil hišo pokojne igralke.

"Pri nas doma smo samo za njo 'šparali' poseben pepelnik, bel, z oranznimi ornamenti znamke Kim. No, pri nas je blo prepovedano kaditi ... ampak Milena, Milena je pa lahko. Vedno je prinesla zgodbe, prinesla je neko skrivnostno energijo, svoje srce in izjemno toplino. Videokaseta s filmom Moj ata socialistični kulak je bila ves čas v našem rekorderju. Njene dialoge sem znala na pamet in se danes se spomnim občutka, kako sem kot mala punčka z občudovanjem zrla v ekran in nekako nerealno tudi proti sosednji hiši, kjer je zunaj na vrtu "brskala" po zemlji."

Tara je zapisala, da je bila Milena od nekdaj njen idol. "Občudovala sem jo predvsem zato, ker je ob vseh uspehih ostajala Ona. Preprosta, avtentična, enostavna ženska iz Zgodnje vasi na Beli. 'Živlene je za žvet!' je rekla ... In to je res dobra znala." V nadaljevanju se je spominjala svojih začetkov v medijskem svetu in tega, kako ni želela, da ju novinarji pretirano povezovali. "Rekla mi je: 'Tara, vse kar si dosegla, si dosegla sama. Tvoji talenti so samo tvoji, tvoje delo in vztrajnost pa tudi. Nočem, da bi kdorkoli mislil, da imam kaj pri tem.'"

"Mogoče takrat tega nisem najbolj razumela, ampak sem se pa hitro naučila. Ona je že vedela in tudi sedaj po tolikih letih vem, da je s tem resnično skrbela zame. Vedno jo je zanimalo kako sem, kaj ustvarjam in v koga sem zaljubljena in jaz sem vedno čutila, da je ponosna name. Ampak sem lahko ponižno ponosna jaz, da sem od malega imela pristen vpogled v njeno izjemnost in se s tem naučila, kako pomembno je ob vseh lovirikah ... ostati Človek." 

V zaključku je zapisala: "Za vedno se mi bodo orosile oči, ko bom pomislila na to, kako hvaležna sem, da se po mojih žilah pretaka tudi njena kri."