Janez Hočevar - Rifle: Začuda z Ladom Bizovičarjem super sodelujeva

Janeza Hočevarja - Rifleta osebno še nisem imela možnosti spoznati, sem pa dobila priložnost z njim opraviti kratek in predvsem prijeten pogovor po telefonu. V prijetnih 30 minutah se mi je na trenutke zdelo, da se pogovarjam s sosedom, s katerim se poznava dlje časa, predvsem pa sem imela občutek, da je na drugi strani linije nekdo, ki je znatno mlajši. Nasmejani 80-letnik, ki bo 1. februarja upihnil še eno svečko več na rojstnodnevni torti, ima že po telefonu nalezljiv smeh, simpatičen humor in neverjetno iskrivost, ki se jo začuti tudi na daljavo. 

Rifle je v najnovejšem intervjuju za 24ur.com povedal, kdo so Optimisti. Ja, to so on, Lado Bizovičar in Goran Hrvaćanin. A tako se imenuje tudi njihova nova predstava, ki je tudi prva spletna interaktivna predstava. Kaj to pomeni, pred premiero še sam ne ve prav dobro, prizna. Rifle pravi, da je bolj analogen kot digitalen, a vseeno že komaj čaka, da bo 17. januarja skupaj s svojima prijateljema Ladom in Goranom kočno nastopil in vse prisotne razveselil z novostjo, kot je Slovenci še nismo videli. Optimisti bodo na ogled le takrat, v tistem trenutku, ne bo možnosti prevrtavanja nazaj in predstave ne bodo snemali. Skoraj kot v teatru. Aja, pa občinstvo bo lahko sodelovalo. Kot v teatru. A ne čisto tako.

Rifle, z Goranom in Ladom pripravljate novo predstavo Optimisti. Kaj nam lahko poveste o njej?

Tudi mi še ne vemo dobro, kaj je. Stvari se rojevajo iz dneva v dan. Delamo, improviziramo, se trudimo, se zafrkavamo, v bistvu uživamo, ker je to edina priložnost, da se lahko družimo.

Torej se zabavate ne glede na trenutno situacijo?

Ja, seveda. (smeh) V teatru se ne moremo, sami s sabo se ne moremo in Lado se je spomnil, da je tole v bistvu taka zadeva, ki bi se jo dalo narediti virtualno, pa vendarle na nek način v kontaktu. Pa da ni posneto, to je bistvo.

To je predstava, ki bo potekala v živo in ne bo posneta, ne bomo je mogli zavrteti nazaj. Kaj pa pomeni, da bo predstava interaktivna?

To pomeni, da se lahko gledalci doma na nek način vključujejo. Da bodo dobili razna vprašanja, tako da bodo lahko določali, kako bo predstava potekala. In tisto, kar bo izglasovano, se bo potem zgodilo. S tem se bodo zadeve izkristalizirale, da bodo vsi verjeli, da to ni posneto, ampak da je to zdaj, da vmes ne more biti reklam, da ne moreš gledati za nazaj ali iti vmes do hladilnika po pivo, ampak da je treba gledati od začetka do konca in se vključevati. To zdaj govorim še zelo laično – veste, jaz sem bolj analogen človek, to morate vprašati koga, ki je bolj kompetenten za te računalniške zadeve.

No, ravno to sem želela vprašati: do katere mere ste računalniško pismeni?

Nikakor nisem! Analogen sem. Zdaj so me naučili, kako se prižge, da vidim Zoom in Skype. Pa po spletu znam kupiti vstopnico za Optimiste. Dlje pa še nisem prišel. (smeh)

No, pa saj to je že nekaj …

Ja, a ne, da je ogromno?! Svetovni prvak! 

Govorila sva o občinstvu, ki je velik del gledališča. Predvsem so pomemben faktor njegovi odzivi. Mislite, da vam bo vseeno uspelo začutiti gledalce tudi po računalniku?

To je velika pomanjkljivost teh virtualnih stvari. V gledališču dobiš neposreden odziv gledalcev in tega tukaj seveda ni. Vsaj nek kontakt pa se bo vzpostavil z intervencijami gledalcev v naše izvajanje. V bistvu tega še nismo preizkusili in bomo morali še ugotoviti, kako bo. Tako da tudi jaz nimam pojma, kaj bo nastalo iz tega, bo pa zagotovo zanimivo. Pa tudi 'pozabavo' bomo imeli po premieri, pravo rdečo preprogo z zvezdniškimi gosti, in gledalci bodo lahko videli, kako se igralci zabavajo po predstavi. Gledalci bodo to sicer lahko spremljali, le 'flaško' bodo morali imeti svojo.

Imate veliko let izkušenj z različnimi projekti, Optimisti pa so nekaj novega. Imate morda kaj treme?

Ne bi rekel, da je to trema, ampak je neko čisto novo vznemirjenje. Trema na odru je namreč kreativna zadeva – kaj se bo zgodilo, kako bo, kakšni bodo odzivi. Tukaj je drugače. Bolj se bojimo, da bi 'crknil' internet, ali bodo kamere delale, ali se bo kaj izklopilo, ali bo luč ugasnila ... Takšne stvari, ki so bolj tehničnega značaja, mene osebno skrbijo bolj kot kar koli drugega.

Mislite, da ima predstava, kot so Optimisti, prihodnost tudi v času, ko ne bo epidemije in ko se bomo lahko družili?

Hja, ne vem. Mogoče se bo prijelo, mogoče bo to postala nova oblika kulture, čeprav jaz in vsi mi prisegamo na teater. Kdaj se bo vrnil, pa nihče ne ve. V življenju je vedno tako, da si ljudje začnejo izmišljevati nove stvari. Vem, da teater brez občinstva ni isti. A zdaj, ko nimamo druge izbire, je to ena od idej, iz katerih se bo mogoče kaj razvilo. Kaj pa vem. Verjamem, da se splača vedno razmišljati vnaprej.

Seveda, tudi ideja Optimistov je genialna, a tega se moraš spomniti, četudi vsi nenehno uporabljamo Zoom in Skype … Spomniti se nečesa novega vendarle ni mačji kašelj.

Itak, vendarle moraš imeti idejo. To je Lado Bizovičar 'vpičil', neverjetno. Z neverjetno vztrajnostjo je rinil in rinil in prepričeval mene in vse, kako bi se dalo, in imel je veliko idej, kako bi bilo vse skupaj še boljše. Potem pa je dobil ekipo mladih fantov, ki so profesionalci za računalnike in te zadeve, potem je beseda dala besedo in tako so nastali Optimist. Zdaj bomo pa videli, kaj bo nastalo iz tega.

Kako pa ste reagirali, ko vam je Lado prvič predstavil idejo? Vas je res moral prepričevati, da ste se odločili za sodelovanje?

Eno uro me je tepel, potem sem pa pristal. (smeh) Ah, kje, komaj sem čakal, da se začne kaj dogajati, da lahko nekaj počnemo. Najprej smo imeli vaje vsak na svojem domu, po Skypu in  Zoomu. Vaje so trajale tako, da smo vadili 10 minut, prvi dve uri pa smo se prepričevali, kam je treba pritisniti, in se spraševali: "Me vidiš ali me ne vidiš?" In takšne stvari. (smeh)

Z Ladom ne sodelujete prvič. Kako bi opisali vajin odnos, vajino prijateljstvo? Zdi se, da sta drug drugemu kar simpatična …

Ja, sva se kar sprijaznila eden z drugim. (smeh) Moram priznati, da je med nama nastal super kontakt. Ne poznam nobenih ljudi, nobenih dveh posameznikov, ki bi med seboj tako dobro sodelovala, pa bi bila iz čisto različnih generacij, kot to počneva midva z Ladom. Lado je ravno za polovico mlajši od mene. No, s tem sem mu dal kompliment, ker ni ravno eno polovico mlajši, ampak dobro. Moram reči, da zelo dobro sodelujeva – začuda!

Kako pa ste ujeli z Goranom?

Gorana do zdaj nisem poznal, ga je pa Lado in on ga zelo ceni, Goran je super. Zdaj, ko smo bili malo skupaj, sicer na veliki razdalji, moram reči, da je "fejst fant" in duhovit, simpatičen. Nismo bili pa še nič skupaj in komaj čakam, da odprejo kakšno gostilno, da se malo bolje spoznamo.

Kaj pa bi rekli, da imate vi, Lado in Goran skupnega?

Mislim, da optimizem. Od tod tudi naslov predstave. Nihče ni pesimist in še nihče ni rekel: "Joj, misliš, da bo šlo?" Seveda da bo! To nam je skupno. Poleg tega pa smo vsi zelo nagnjeni k humorju.

Vrniva se malo v leto 2020, ki je zaznamovalo vse nas. Po čem si ga boste vi zapomnili?

Meni je bilo zelo super dobro. Prvič v življenju sem začutil, da se mi nikamor ne mudi, da ni treba nekam "laufati". Prej sem bil nenehno v avtu, vedno se je nekam mudilo. Zdaj pa kar naenkrat … nirvana, super je. Kupil sem si sočne, lepo uležane zrezke, kupil sem dobre buteljke. Kuhal sem in pekel, malo popil in čakal, kdaj bo konec. In ni bilo konec. Na začetku sem bil kakšnih 14 dni kar malo živčen – kaj je zdaj to, nikamor ne moremo. Zdaj se mi pa zdi prav super. Človek se vsega navadi. Ne bi rekel, naj kar traja, ampak ni tako slabo, če poskrbiš za to.

V tem času, ko se je vse malo ustavilo, ste se tudi vi morali ustaviti, kajne? Kolikor vem, ste imeli jeseni operacijo kolka?

Ja, res je. Ko še niso delali samo nujnih stvari, sem imel operacijo. Že nekaj let sem imel težave z bolečinami v kolku in so mi dali novega. Zdaj sem kot nov in "letam" okoli po gozdu kot raketa. Sploh nisem vedel, da je to tako fino! Že nekaj časa sem imel probleme, ampak zdaj je pa super. Pravzaprav sem že pozabil na to, pa sta od posega minila šele dva meseca. Kot da težav ne bi nikoli bilo. Aja, pa potni list sem dobil za kolk! Veste, če bi šel na avion, moram imeti te papirje s sabo, ne vem, ali bi piskal tam na kontroli. No, ampak zadnje čase se itak ne vozim z avionom, ker sama prijava na let in pregledi trajajo dlje kot let sam.

Sicer ste veliko prepotovali, kajne?

Ja, ogromno sem potoval. S Tofom sva prečesala svet po dolgem in počez takrat, ko je bilo še luštno. Zdaj pa odkrivam bližnjo okolico: Balkan, Albanijo, Romunijo, Bosno, Srbijo, Dolomite, Toskano. Vse z motorjem. To, kar se mi je prej zdelo "čisto blizu", je zdaj fenomenalno. Razen seveda lani, ko tega ni bilo. 

Bliža pa se tudi vaš 81. rojstni dan, ki bo prvi, odkar smo v karanteni.

Ja, seveda. Ampak zdaj ne bom nič praznoval. Lani sem praznoval, ko je bila okrogla. Ampak škoda, da takrat še ni bilo korone. 1. februarja ni bilo nič, potem so nas pa kmalu zaprli. Tako da sem brez zveze zapravil lep cekin. (smeh) Sem rekel, da bi korona lahko prišla 14 dni prej! (smeh)

No, ko sva ravno pri vaših letih, pri računalniški pismenosti, praznovanju 80-letnice in potovanju z motorjem. Kaj je skrivnost za takšno iskrivost, energičnost in razigranost pri vaših letih?

Ne vem, nimam pojma, od kod je to. Najbrž je genetsko zasnovano, bistvena zadeva v življenju pa je radovednost. Takoj ko se nekaj nekje pojavi, že rečeš: "U, tole me pa zanima, kaj pa je to? Poskusil bi!" To je lastnost, da se ne zasediš, "zastojiš" in zaležiš. Sicer se je zaležati prav luštno. Ampak zares mislim, da je radovednost bistvena reč – da te zanimajo nove stvari.

Je kaj takšnega, kar vas še zanima, pa bi radi poskusili?

Uf, še nekaj stvari, ampak kaj je to, naj za zdaj ostane še skrivnost.

Okej, za konec, preden se posloviva: kaj bi radi sporočili našem bralcem ali pa – še bolje – zakaj naj si 17. januarja ogledajo Optimiste?

Naj kupijo vstopnico, ker se bodo zabavali! Pa da bodo nekaj novega izvedeli in da bodo videli, kako se jo sploh kupi. (smeh) To ni tako enostavno, kot se zdi. Mene so naučili, tudi drugi se lahko naučijo. Naj pridejo mladi in stari. To je super predstava. Človek kupi eno karto in povabi pol vasi, da gledajo vsi na enem računalniku. No, ne pol vasi – kolikor pač dovoljujejo ukrepi.