Klemen Janežič o Tini Resman: Gre za zelo zanimivo mlado igralko

Krstna uprizoritev slovenske dramske novitete Simone Hamer Vse OK je prva režija Matjaža Fariča na odrih SNG Drama Ljubljana. Igra, ki je nastala po naročilu SNG Drama Ljubljana in bila leta 2020 nominirana za nagrado Slavka Gruma, prinaša svežino sodobnega pisanja ter duhovito izrisuje portret sodobne družbe in njenih različnih in nasprotujočih si vzporednih realnosti.  Ključni vsebinski zastavki govorijo o eksploataciji pozicij moči in o tujstvu v najširšem pomenu besede, od odtujenosti posameznika samemu sebi in odtujenosti med ljudmi do tujstva kot politične kategorije.

V uprizoritvi igrajo Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Tina Resman, Nejc Cijan Garlatti, Barbara Cerar, Tina Vrbnjak, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Maša Derganc in Valter Dragan.  

Pred premiero smo se pogovarjali s Klemenom Janežičem in Tino Resman, ki sta nam zaupala nekaj podrobnosti o svojih novih vlogah. Med drugim tudi, ali sta že bila v sobi pobega, kaj ju motivira pri delu in kaj si za kulturo, do katere imajo odločevalci zadnja leta slab odnos, želita v tem letu.

Naslov nove predstave je Vse OK – gre za prispodobo sveta, ki ga poganjata kapitalizem in korporacijsko upravljanje. Za kakšno predstavo gre? Kako jo vidita?

Klemen Janežič: Predstava je vsebinsko nekakšna iztisnjena, ožeta sedanjost. Uprizoritveno pa je največji izziv prazen prostor v dialogu z našimi telesi. Režiser Matjaž Farič, ki je seveda tudi večkrat nagrajeni koreograf, je z dramaturginjo Stašo Prah ustvaril dinamičen kod prizorov, ki so v nenehnem gibanju in v katerih so telesa vseh igralcev soodvisna. 

Tina Resman: Predstava je zame klasična slika nesrečnih posameznikov v neuspešnem lovljenju danes najbolj promoviranega – notranjega miru. Gre za na videz sladek ustroj sodobnosti, za bonbon, ki nam ga vsak dan ponujajo na malih ekranih, kjer se vse valja in kopiči zgolj na površju. Odnosi med liki so banalni, temeljijo predvsem na zunanji podobi in nenehnem dokazovanju. V vsakem pa korenini bolečina, ga črviči in razkraja. O notranjem miru ne duha ne sluha. Piškav oreh, navzven prelep za oko. Bolje je zdržati in shajati od ponedeljka do petka do konca svojih dni kot narediti spremembo, tvegati in se odločiti za življenje. Iskrenost je slaba, je znak šibkosti. Edini še ostali razlog za jutranje vstajanje je trd perfekcionizem. Lepo je misliti, da sam nisi del tega – jaz pa že ne – vendar vedno znova udari po glavi dejstvo: ja, še kako sem del tega. Le številka, le stereotip, le še nekdo "izmed". Kaj od mene torej sploh še ostane? Uprizoritev preizprašuje tovrstne borbe in gledalcu ponudi nabor zrcal, ta pa bo za spremembo s prstom pokazal nase in rekel: Saj tak sem vendar jaz. Morda bi kaj spremenil.

Nova gledališka igra že v naslovu nosi pozitivnost, kar ljudje v teh negotovih časih še kako potrebujejo/-mo. Gre res za nekaj, kar obeta, da bo v redu, ali zgolj za to, da se sprijaznimo z nekimi dejstvi, da je v redu (tako, kot je)?

Tina: Pozitivnost je danes nekaj, kar povsod krasi le še naslove. Gre za prisilne nasmeške, za litre notranjega monologa z naslovom "Saj bo, veliko vdihov in izdihov" ter za umetno aranžiran optimizem, od katerega nam že vsem gre na bruhanje. Sprijazni se, ostani korekten in zdrži. Prestopi se mnogo meja, ki se nikakor ne bi smele, in za vsakogar, ki sedi na pravem stolčku, se najde sto in ena cvetka opravičil za nedopustna dejanja. Nič ni v redu in verjetno bo tako tudi ostalo, vendar ni pomembno. Pomembno je, da je vse videti okej, polikano in z nasmehom. Do nezavesti se zastrupljamo z majhnimi ljubkimi lažmi, kako dobro smo. Takšno realnost živimo, to ni nič novega in predstava se ukvarja točno s tem.

Klemen: Mislim, da izraz "vse okej" ne nosi pozitivne konotacije, vsaj ne več. To je postal predvsem blažilec stresa, ko gredo stvari zelo narobe si začnemo kot mantro ponavljati "Vse okej, vse okej, vse okej". 

Kdaj sta se nazadnje pretvarjala, da je vse okej, pa ni bilo? V kakšni situaciji? Kakšna je vajina mantra, kaj si rečeta v slabih časih, ko gre vse narobe in potrebujeta spodbudo?

Klemen: V trenutnem stanju sveta je to pretvarjanje postalo pogostejše. Moja mantra so predvsem pravi ljudje, ki jih imam ob sebi. Skupaj se najlažje premaguje neumnost sveta. 

Tina: V meni vedno ostane grenak občutek, kadar na hitro srečam prijatelja ali znanca in si izmenjava tisto vljudno stalnico: "Kako si?", "Dobro, dobro, ti?", "Gre, veš da." Pa se zagotovo vsak izmed naju sooča s kakšnim problemom, od daleč se vidi, vendar tega ne izrečemo. Zato me presenetijo ljudje, ki znajo tudi na hitro, ob trušču ulice povedati, da mogoče ni vse okej. Kadar gre res veliko stvari po zlu, se je dobro ustaviti in zadihati. Tega se učim.

Dogajanje je postavljeno v sobo pobega. Ko iščemo izhode, se znajdemo pred večjimi ugankami. S čim se bosta morala soočiti v vlogah?

Tina: Življenje je čisti ugankar, neprimerljivo iznajdljivejši od človeško namišljene sobe pobega. Ker ne vemo, kaj bo prinesel, se moramo velikokrat samo vreči v vodo, zaupati vase in včasih v druge. Melje nas prehiter tempo življenja. Točno v tem kolesju se je znašla Rebeka. Njena edina naloga je, da se obdrži nad gladino. Da plava. Mislim, da ji ne gre slabo. Pride čas, ko življenje nakloni preizkušnjo, ponudi prebujenje, s tem pa izhod – ali se bo prebudila ali ne, je odvisno le od nje. Na drugi strani je moja naloga, da se potopim v njene strahove, oklepe in ranljivosti ter ji s tem morda omogočim pobeg. Največji izziv bo ujeti Rebekino prisotnost – kot da je ves čas na preži, hkrati pa njeno odsotnost, v klobčič zamotane sanjarije o biti drugod.

Klemen: Moj lik Gregor je zelo zelo tekmovalen, ambiciozen in nepopustljiv, vedno do konca, za zmago. Seveda pa je soba pobega ustvarjena, da ti ruši načrte, in ko dodamo še sodelavce, ki niso ravno zainteresirani za teambuilding, dobimo idealne razmere, ki pokažejo, kdo je kdo v resnici. Pri Gregorju vse deluje pri visokih obratih, pa naj gre za pritlehno novačenje ali kolerični izpad ob neuspehih v sobi pobega. Vloga ima tudi fizično plat – izmeril sem, da v uri in pol, kolikor traja predstava, prehodim okrog sedem kilometrov. 

Sta bila že kdaj v sobi pobega? Kako vama je šlo?

Klemen: Celotna ekipa si je želela, da bi šli skupaj, ampak v covidnem času to na žalost ni bilo mogoče. Sam se še nisem znašel v sobi pobega, sem se pa že kdaj pošteno izgubil v gozdu ali na potovanju in se uspešno rešil. Očitno. 

Tina: Te izkušnje še nimam, bi pa z veseljem poskusila. Uganke me zabavajo.

Igralska zasedba je tokrat številčna, desetčlanska, v njej pa tudi svež obraz Tina Resman. Klemen, kakšna je Tina kot soigralka? Kako sta se ujela?

Klemen: Ko je prišla Tina na prvo vajo, smo mi vadili že dobre tri tedne. Ravno na tisti vaji smo imeli na voljo glavni oder ljubljanske Drame, kar je vedno poseben občutek, čeprav na njem stojiš redno. Tina pa je morala kar takoj na oder z nami, tekst v roke in "akcija". To res ni lahko za nobenega igralca, ne glede na izkušnje. Tina se je – kot radi rečemo – "vrgla na glavo" in se takoj vključila v našo ekipo. Veselim se igranja z njo v tej predstavi in vseh nadaljnjih, ker gre za zelo zelo zanimivo mlado igralko.

Tina, kako vas je sprejel ansambel Drame?

Prečudovita ekipa in zame zlat študij. Pri njih sem takoj opazila močan angažma, mnogo igralske kvalitete in veselje do dela, kar mi je vlilo dodatne motivacije. Lepo je delati z ljudmi odprtih rok, ki se zavedajo dragocenosti teatra in soigralca. S takšno podporo je čarobno ustvarjati. Ogromno so me naučili prav zaradi medsebojnega spoštovanja. Ves čas sem imela občutek, da sem del njih, in za to sem jim zelo hvaležna. Če so se imeli z mano vsaj pol tako dobro, kot sem se jaz imela z njimi, potem sem presrečna. 

Kaj vaju motivira pri delu?

Tina: Iskanje novih svetov, ki so morda zelo drugačni od mene, mi je vedno v izziv. Lahko je zelo adrenalinsko. Čutim, da se tako izživi določena kreativnost, ki jo potrebujem v življenju. Mislim, da se je vredno postaviti v kožo drugega, ker tako najbolj spoznaš sebe. Svet potrebuje več empatije. Dati glas nekomu, ki ga morda nima, povedati tudi neizrečeno in ob tem širiti lastna obzorja je neprecenljivo. Na vsak projekt gledam kot na privilegij in srečo imam, da lahko igram. Ob vsem tem motivacija vstopa sama od sebe – takrat se nasmehnem in si mislim, to je najlepši poklic na svetu.

Klemen: Zelo odvisno od obdobja, v katerem se znajdem. Glavna motivacija pa mi, iskreno rečeno, še ni znana, ne znam je še artikulirati. Odgovorim čez kakšno desetletje ali dve.

Najboljši nasvet, ki sta ga dobila v svojem poklicu?

Klemen: Ko se pripravljaš na kakšno naporno vajo, težko premiero, snemanje ali dogodek, si v glavi lahko hitro ustvariš nemogoča pričakovanja in scenarije, v katerih se vedno znova osramotiš, pozabiš besedilo ali zaradi tebe propade celoten projekt. Takrat je najboljši nasvet Nine Ivanišin: "Idi pa vidi." In res je tako, ko si enkrat fizično na prizorišču, odru ali pred kamero, je vse drugače, predvsem lažje kot scenarij v glavi.

Tina: Mnogo je teh misli, k eni pa se vendarle vselej vračam. V trenutkih negotovosti se je vedno dobro vrniti k osnovnemu vprašanju: Zakaj sem sploh začela igrati? Spomniti se prvega vonja po tej želji in zvedave otroške navdušenosti ter se še enkrat vprašati, kaj je zame vredno, kje tiči ta ljubezen do poklica, kaj lahko dam ... Če za projekt, za katerega se ravnokar odločam, najdem napačno motivacijo, ga pustim pri miru. Ni mi namenjen. Vse to je del še enega nasveta: Biti iskren na odru pomeni biti pošten do ekipe in iskren do sebe. Vse to se pozna. In biti prisoten, v tem je ključ odrske prezence. Lik mora na odru doživeti vse, kot da je prvič. Kot da se je prvič znašel ob točno določenem času na točno določenem mestu in ne ve, kaj bo sledilo, čeprav igralec ve. Vedno znova in znova in znova …

Je lažje ali težje igrati vloge, ki so ti blizu in s katerimi se lahko celo poistovetiš? Zakaj?

Tina: Zame so največji izziv vloge, ki so mi preblizu. Seveda je za to potrebna še dodatna mera iskrenosti in soočenja s samim sabo. Sem se lahko včasih prikrade določen strah. Več svobode občutim, ko igram nekaj, kar je oddaljeno od mene. Takrat se lažje razigram. Kljub temu vsako vlogo obravnavam z enako angažiranostjo in ne dovolim, da bi me omejevali pojmi rubrike lažje – težje. Če želiš neobremenjeno ustvarjati notranje svetove, moraš vsakemu izmed njih dati enako priložnost in iz sleherne vloge nekaj malega odnesti tudi s seboj za popotnico.

Klemen: Skoraj vsaka vloga nosi kakšno podobnost z nami samimi, ni pa nujno, da je zato kaj lažje. Sam dojemam igranje predvsem kot soigro. Če ti nasproti stoji soigralec/-ka, ki polnokrvno zavzema svojo vlogo, tako da lahko ti in tvoj lik črpata iz nje, je vse veliko lažje. 

Zanimivo pa je tudi igrati situacije, v katerih se znajde tvoj lik, in to situacije, ki so kdaj zelo življenjske, takšne, v katerih smo se kdaj prej znašli tudi sami, in to je lahko kar čudno. Poklic igralca zahteva veliko introspekcije, nenehno preizpraševanje samega sebe, iskanje in dvom. 

Klemen, poleg gledališča snemaš tudi VOYO serijo Ja, Chef!. Se ti je že kdaj zgodilo, da si pomešal besedilo ali mogoče prišel na snemanje ali vajo v gledališče nepripravljen, ker si pozabil, da imaš eno ali drugo obveznost?

Klemen: Na srečo so si vloge, ki jih trenutno igram, kar različne, tako da besedilo ni tak problem. No, mogoče sta si Tristan iz predstave Učinek in Luka Čeh iz serije v določenih potezah kar podobna. Ampak ne tako, da bi me to zmedlo. Nepripravljenost pa je zame možna samo, če kot igralec na vaji, predstavi ali snemanju nisi prisoten z vsemi čutili. Besedilo se da naučiti tudi med odmorom v garderobi.

Po čem si bosta zapomnila projekt Vse OK?

Tina: Zagotovo po srčni ekipi, po svojem prvem plakatu in po celotni poti, ki smo jo skupaj prehodili do uprizoritve. Zame je bil to nenazadnje tudi osebni preizkus, kako hitro se bom vključila v uigrano skupino. Ker je predstava ritmično precej zahtevna, sem si imela priložnost nabrati ogromno odrske kondicije, tako fizične kot psihične. Celoten projekt je v meni zapisan z najlepšimi občutki in te bom nosila s sabo. 

Klemen: Po izjemnem ekipnem delu. Vsak prizor v sobi pobega je pravzaprav zakodirana odrska matrica, ki je zahtevala kar lepo število vaj, predvsem pa močno koncentracijo vseh akterjev, tako nas igralcev kot avtorske ekipe. 

Za nami je leto, ko je bila kultura na veliki preizkušnji – covid ter trenja med vladajočo politiko in kulturniki. Če bi imela možnost, da bi bila vajina glasova uslišana, kaj bi si za kulturo zaželela v tem letu?

Klemen: Dialog. Konstruktiven dialog. To je vse, kar si kulturniki in umetniki želimo in potrebujemo. Nekoga, ki bo prisluhnil in se pogovarjal z nami kot z enakovrednimi, brez žaljenja, poniževanja ... Nihče ne pričakuje čudeža, tudi mi se zavedamo krize in vsega, kar je prinesel covid. Politično podpihovanje mnenja, da je državljan, ki se profesionalno ukvarja s kulturo ali umetnostjo, samo prisesan na državno dojko, ki jo zažira, je res popolnoma zgrešeno in zastarelo. Umetniki in kulturni delavci se popolnoma zavedamo, v kakšni državi živimo in kako ta država "posluje". Nimamo nekakšnih utopičnih predstav, ampak takšne agitacije proti slovenskim kulturno-umetniškim delavcem, kot smo ji priča v zadnjem obdobju, ne bomo kar pozabili. Ne zavedamo se, kaj kultura in umetnost pomenita za naš vsakdan, tako kot pozabljamo, da nam planet Zemlja jasno sporoča, da smo šli predaleč, in se raje ukvarjamo z dnevno politiko, ki je za našo prihodnost pravzaprav popolnoma nepomembna. Slovenija je država, ki proizvaja neverjetne športnike, umetnike, znanstvenike, in za vse je dovolj prostora, denarja. Potrebno je samo zavedanje vseh nas, kaj ustvarja celovito družbo in s tem resnično koristno državo.   

Tina: Želim si, da bi se na kulturo začelo gledati kot na dragoceno dediščino, in ne kot na nekaj postranskega. Če gledališče potrebuje prenovo, jo potrebuje in pika. Umetnost je sveta. Lepo bi bilo, če bi bil izvrsten ustvarjalec iz katere koli umetniške panoge za svoje dosežke končno deležen toliko pozornosti, kot je na primer dobi vrhunski slovenski športnik. In podpore. Vsi kulturni delavci si jo še kako zaslužijo, od posameznikov do skupin. Kultura vedno daje dovolj, tisti, ki bi morali zanjo skrbeti od zunaj, pa prevečkrat razočarajo. Tudi za mlade umetnike bi bilo treba bolje poskrbeti. Naj se vse to že vendar spremeni. 

Vsebina predstave Vse OK

Dramsko besedilo in uprizoritev, ki spretno prepletata različne realnosti sodobnega življenja, sta postavljena v secesijsko hišo, v kateri deluje soba pobega. V hiši, ki jo čisti čistilka Lili (Maša Derganc), priseljenka iz ene od republik nekdanje skupne države, živi gospod Franci (Valter Dragan), bolj ali manj osamljen na pragu jeseni življenja. Osrednji zapleti se dogajajo v sobi pobega, v kateri honorarno dela študentka slikarstva Mihaela (Tina Vrbnjak), ki si želi po diplomi podiplomski študij ali prakso v New Yorku, in kamor pride v petek zvečer na teambuilding skupina sodelavcev neke korporacije (Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Tina Resman, Nejc Cijan Garlatti, Barbara Cerar). Tri narativne linije prekinja poetična prozna pripoved o Časomercu (Saša Tabaković), ki predstavlja begunsko zgodbo današnjega časa; ima strukturo pravljice in tudi simbolno povezuje vsa tri dogajanja. Skupina sodelavcev pomeni svojevrstno kulminacijo številnih simptomov življenja v sodobni neoliberalni kapitalistični družbi. Od korporativne logike razmišljanja šefa in preobremenjenosti, izgorelosti, tekmovalnosti, zlorabe drog ter prikrivanja spolnih in drugih identitet pa vse do osnovnih človeških stisk in tesnob, ki jih tudi v tem človeku neprijaznem okolju kdo še kdaj opazi in priskoči na pomoč. Dinamika te skupine nakazuje hitrost delovanja v službah, ki se pogosto zažirajo globoko v zasebno življenje. Temu nasprotni sta drugi dve liniji, Mihaelina zgodba, ki ponuja dva različna izteka in v kateri še obstaja upanje za uresničitev sanj, ter zgodba spoznavanja Lili in Francija, dveh malih ljudi, ki je pravi kontrapunkt dinamizmu korporativnega mišljenja ter s svojo zaupljivostjo, morda celo možnostjo zbližanja kljub bridkosti usod prav tako prinaša trohico upanja. Vse OK kljub številnim simptomom bolezni sodobne družbe, na katere opozarja, ohranja nujno potrebno vedrino, s katero avtorica ne prikazuje sveta le v njegovi brezizhodnosti in vseh teh problemov ne jemlje docela usodno, temveč bolj kot odraz časa, ki nam ga odmerja Časomerec in ki se včasih spreminja hitreje, kot smo pripravljeni priznati ali razumeti.