'Ko pomisliš na nedolžne žrtve, surovost napadalcev, te zmrazi'

11. september 2001 se je za vedno zapisal v zgodovino. Ni človeka, ki ne bi vedel, kaj se je dogajalo tisti dan. Vsi so z zaskrbljenostjo in grozo v očeh spremljali in gledali pretresljive prizore ter čutili stisko ljudi, ki so v napadih izgubili svoje ljubljene osebe, sorodnike, znance ... Dogajanje, čeprav na drugi strani luže, smo spremljali tudi pri nas. Nekateri imajo na ta dan bolj žive spomine, mlajši pa se dobro spominjajo, kako so njihovi starši strmeli v televizijski ekran in čakali spodbudne novice.

Televizijski voditelj Jani Muhič, ki je dnevno na preži za zanimivi zgodbami in ki se drži načela, da "če ne poskusiš, ni želenih rezultatov", je takrat delal še v redakciji radijskih novic 24UR, skupaj z Robijem Erjavcem, ki ga danes večina gledalcev POP TV-ja spremlja v vlogi voditelja vremena. Jani nam je v pogovoru zaupal, da si je tisti dan zadal precej velik cilj, in sicer, da bo dobil izjavo takratnega župana New Yorka Rudyja Giulianija. Kar mu je na koncu z vztrajnostjo in predanostjo svojemu poklicu tudi uspelo.

"11. september 2001. Popoldne po našem času. Bil sem v avtomobilu, po radiu sem slišal najprej, kaj se je zgodilo v New Yorku. Prva misel – grozljiva letalska nesreča. Nato je treščilo drugo letalo. Očitno teroristični napad ... Ko se človek zave, kakšne razsežnosti ima dogajanje, ko pomisliš na nedolžne žrtve, surovost napadalcev, te zmrazi. Takoj sem se odpeljal v službo. Čeprav nisem bil na planu tisti dan. Ko se zgodijo takšne reči, se niti ne kličemo, vsi gremo delat. Spremljat, zbirat informacije, klicat ljudi, preverjat, kdo je v New Yorku, kdo bi nam lahko iz prve roke dal informacije, da bi lahko kredibilno poročali o dogajanju," je za 24ur.com povedal Jani, ki je takrat delal v redakciji radijskih novic 24UR, skupaj z Robijem Erjavcem. Nato nadaljuje:

"Potrebovala sva le nekaj minut, da sva si povedala vse, kar sva že izvedela, si razdelila zadolžitve in začela. Spomnim se, da sem v naslednjih 12-ih urah vtipkal na stotine telefonskih številk in si rekel ... Če ne poskusiš, ni nobene možnosti ... Na vsak način sem si zadal dobiti izjavo takratnega župana New Yorka Rudyja Giulianija. Sodelavci so mi rekli, da brez veze izgubljam čas, da ni šans, da bi ga dobil. Med vsemi drugimi klici sem pač poskušal znova in znova. In, priznam, na moje presenečenje, se je po nekaj urah celo oglasila verjetno telefonistka, me prevezala v tajništvo, pa PR-službo ... Vse sem razumel, da imajo res izredne razmere, a gospa mi je prijazno dopovedovala, da res ne morem dobiti župana na telefon. In odnos do novinarjev kljub izrednim razmeram je bil visoko profesionalen. Nakar sem po nekaj minutah prepričevanja in prošenj slišal Giulianija, kako je v ozadju vprašal, "What? Where the f**k is Slovenia?! Give me that phone ..." (Kaj? Kje za vraga je Slovenija? Daj mi ta telefon ...) In sva govorila. In je razumel. In je povedal ... Posnela sva minutko ... Izjava šokiranega, prizadetega župana New Yorka, s ključnim sporočilom – ne bodo nas uničili. Vzel si je še nekaj dodatnih sekund, zahvalil sem se mu, izrekel sočutje in mu zaželel pogum ... Vse ure klicarjenja so obrodile minuto izjave posebej za naše novice. Novinarsko zadovoljstvo, a ton njegovega z zaskrbljenostjo in hkrati pogumom obarvanega glasu in zavedanje, kako velike razsežnosti je imel ta teroristični napad ne le za New York ... za ves svet ... je v meni pustil velik pečat. In skrb, do kod bo to peljalo ... 20 let kasneje vidimo, kaj vse je ta napad potegnil za seboj. Spremenil je ves svet." 

Ota Širca Roš, novinarka in voditeljica rubrike POP IN, nam je zaupala, da se natanko spominja trenutka, ko je na radiu zaslišala pretresen glas, ki je govoril o še nejasnem dogodku sredi New Yorka: "Ravno sem se z avtom vračala od znanke, ki sem ji pomagala pri učenju za izpit statistike na FDV, natanko vem, na katerem semaforju sem stala in čakala na zeleno luč, sploh ne vem, zakaj imam to tako živo v spominu. Potem se spominjam še ugibanj, pričakovanj groze ... Ves dan sem spremljala novice, koliko letal je napadlo koliko tarč, koliko je žrtev, se bo tu ustavilo, kako daleč bo šlo, je to začetek konca? Šele z distanco se mi je zbistrila slika, ki je dala slutiti, kako prelomen je bil ta dan, ta dogodek za svet, naš svet, ves svet, kljub temu da se je zgodilo sedem tisoč kilometrov stran. Leta 2008 sem obiskala New York, bila sem tudi na prizorišču usode pokojnih dvojčkov, kjer si je v sicer prijetnem turističnem ogledu mesta težko predstavljati grozo in pogrom, ki se je tam odvijal takrat nekaj let nazaj."

Moni Kovačič, ki je kot 17-letnica z zmago na Melodijah morja in sonca s pesmijo Nasmeh poletnih dni leta 1978 začela svojo glasbeno kariero, že 32 let živi v Ameriki. Danes poročena Monique Haviland-Fulstone je za naš portal zaupala, da se vsako leto spominja tega strašljivega dne.

"Seveda, sama se vsako leto spomnim na ta grozni dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. Po državljanski vojni leta 1864 se je prvič zgodilo, da smo imeli na naših tleh nekakšno vojno proti naši svobodi in načinu življenja. Vsi smo čutili paniko, ki je pred tem z izjemo naših vojakov, ki se po svetu borijo za našo svobodo, nismo poznali. Po desetletjih petja na turnejah po Ameriki sem takrat delala v severnem delu Los Angelesa, kjer sem študirala fizioterapijo in opravljala delo na kliniki. Skozi vrata je v paniki prišel pacient in sporočil novico. Nato smo prižgali TV in tiho gledali vanj nekaj ur. Nismo se zavedali, da bo po prvem dvojčku sledil še drugi, nato Pentagon ... Brez besed smo sedeli in prestrašeno gledali, kaj se dogaja. Počutili smo se majhni v veliki državi. Vsi smo ostali doma pred TV-jem, dokler nismo izvedeli, kaj se je zares zgodilo. Nato je sledil gromozanski strah, saj so se pojavljale govorice, da nas čaka še več terorističnih napadov po celotni državi. Iz medijev v prvem tednu nismo izvedeli, kaj se zares dogaja, zato smo vsi špekulirali, kaj bo sledilo," se spominja enega največjih terorističnih napadov v moderni zgodovini. 

"V ZDA se vsako leto spomnimo na grozote, ki so se zgodile. Osebno se udeležujem dobrodelnih nastopov v našem kraju, ki so namenjeni družinam žrtev – gasilcev. Letos smo imeli v Lake Tahoe Nevada – kraju, kjer živim svojo tragedijo – velike požare, ki so se zaradi suše razširili po hribovjih, zato smo bili šest tednov evakuirani iz svojih domov in tako tudi na svoji koži občutili učinek ekstremne situacije, ki je bila v primerjavi z New Yorkom pred dvajsetimi leti precej manjša."

Rok Golob, skladatelj, producent, multiinstrumentalist in bobnar skupine KiNG FOO, je v Los Angelesu na podiplomskem študiju študiral filmsko glasbo na USC (University of Southern California), nato pa je še pet let živel in ustvarjal tam.

"Precej dobro se spominjam napada 11. septembra. Bil sem v Kopru, kjer smo miksali ploščo Katrinas – Letim, zato sem se takrat za 10 dni preselil tja. Kot vsi sem bil seveda šokiran in nisem mogel verjeti, da se to lahko zgodi sredi New Yorka. Čudna okoliščina je bila, da sem ravno v sobi, kjer sem spal, imel velik poster prav teh stolpnic. Približno 10 let kasneje sem bil na tem mestu, ko sem šel v New York v navezavi z ameriško ambasado, kot avtor in ustvarjalec glasbenih dogodkov. Sicer pa sem v Los Angelesu na podiplomskem študiju študiral filmsko glasbo na USC (University of Southern California), nato pa sem še 5 let živel in ustvarjal tam. Ustvaril sem kontakte s tamkajšnjimi vrhunskimi studijskimi glasbeniki in z njimi snemal glasbo – Vinnie Colaiuta, Jimmy Haslip, Luis Conte, Katia Moraes, snemal z orkestri, naredil gospel album s skupino Soul Activation, soproduciral album Gina Vannellija za Universal Music, spoznal Stevena Spielberga, bil na gala otvoritvi Disney Hall, igral na 50-letnici Ted Densona, bil doma pri članih skupine Toto, jammal na bobne v graščini igralca Johna Stamosa, igral klaviature za pevko Martiko ... Morda se komu sliši, kot da nakladam, ampak je vse res. Amerika je dežela velikih kontrastov, veliko je dobrega in slabega. Ogromno lepih spominov me veže nanjo. Vedno mi je bila kot drugi dom, še posebej zaradi glasbe, ki jo ustvarjajo, zato se redno vračam tja. Pa v Kaliforniji je skoraj vedno sonce (nasmeh)."

Tudi ameriška pevka Hannah Mancini, ki se je v Slovenijo preselila pred več kot 10 leti z možem Gregorjem, ki je Slovenec, se dobro spominja dne, ki je pred 20 leti pretresel Ameriko in ves svet.

"Tistega leta sem bila poročena in z možem sva živela v Južni Kaliforniji. Bilo je zjutraj. V New Yorku so bili pet ur pred nami in smo v realnem času spremljali, kaj se dogaja. Bilo je grozljivo. Bila sem popolnoma šokirana in nisem mogla verjeti, kaj se je pravkar zgodilo in na kakšen način se je to zgodilo ... 20 let kasneje se mi še vedno zdi neverjetno, da se je kaj tako groznega lahko zgodilo. Vsako leto se 11. septembra z žalostjo spomnim na vse, ki so izgubili življenja in družinske člane, ter na junake, ki so izgubili življenje, ko so poskušali rešiti druge, in se jim počastim v svojem srcu. Ko sem bila pred leti v New Yorku, sem obiskala spominski park in muzej, ki je posvečen žrtvam 11. septembra. Zdi se mi, da je popoln spomenik. Resnično je dobro zajel prikaz tega dne v zgodovini in poklon tistim, ki so tisti dan izgubili življenje," pove simpatična pevka, ki je letos z možem praznovala častitljivo 20. obletnico poroke.