Krimifest s Saro Volčič: Kje so meje med resničnostjo in kriminalko?

Kje so meje med resničnostjo in kriminalko? V pogovoru, ki so mu sledili mnogi mladostniki, fokus ni bil le na napetih in vse bolj popularnih kriminalkah, ampak so v skrivnostnem ambientu Vodnikove domačije v Ljubljani razpravljali o mostovih med resničnostjo in fikcijo ter številnih vprašanjih, ki ob tem vznikajo.

Na dogodku je sodelovala tudi naša novinarka Sara Volčič in dijakinja Tara Kesar. "S Saro in Taro smo se pogovarjali o Sarini knjigi Leglo zla in kriminalki Holly Jackson Ne še čisto mrtva. Zanimalo nas je predvsem, kaj nas tako pritegne na kriminalkah, kakšne kriminalke so nam všeč in ali imamo zdrav odnos do nasilja, ki ga spremljamo, tako v knjigah kot v novicah," je povedal povezovalec pogovora, študent Jan Stergar.

Da je črna kronika področje, ki zelo zanima ljudi, naša novinarka, ki se že več kot tri desetletja službeno posveča temu področju, zelo dobro ve. Toda, zakaj? "Črna kronika nas zanima zato, ker gre za dogodke oziroma ravnanja posameznika, ki so onkraj tistega, kar lahko razumemo. Poleg tega gre po moje za nekaj, kar smo ohranili iz evolucije, kar je bilo nekoč potrebno za preživetje - če vemo, da nas medved lahko napade, se ga bomo (vsaj večina od nas) izogibali, bili pozorni, kdaj gremo v gozd. Enako želimo izvedeti tudi, kje se je zgodilo kaj slabega, kaj se je zgodilo, kdo je to storil, ali so ga ujeli, kako bi lahko ukrepali, če bi na mestu žrtve bili mi. In tretje, nekateri si priznamo, spet drugi ne, a v vsakem od nas se po mojem prepričanju skriva tudi senca, skriva se en del nas, ki bi bil ob določenih okoliščinah sposoben narediti tudi kaj slabega. Zanima nas, kaj se zgodi tistim, ki tej senci v sebi odprejo vrata," je povzela Sara, v kratkem intervjuju pa nam je zaupala še malo več o svetu, ki ga raziskuje tudi sama.

Skupno jima je gotovo to, da se je nekje zgodil zločin, da je nekdo izgubil življenje, da je treba zdaj ugotoviti, kdo je to bil, zakaj je to storil in seveda, ujeti ga je treba in spraviti na hladno. Ta del je skupen kriminalki in resničnosti, četudi v resničnosti razen preiskovalcem ni dovoljeno stvari spremljati iz prve vrste, novinarji in torej tudi javnost dobimo le delne in zelo skope informacije o tem, kako poteka preiskava. V kriminalki pa si lahko kar prste obližemo ob sočnosti zgodbe, v kateri spremljamo vsak korak, izvemo za vsak novi podatek, indic, vemo, kje se gibajo osumljenci. Celotno zgodbo imamo pred očmi, pa četudi se nam lahko razkriva na zapleten način, skrivnostno, počasi, pa vendar. Vse, kar bo nek preiskovalec ali oseba, ki skuša zločin razvozljati, odkrila, bomo tisti hip med branjem zvedeli tudi mi. Zato velikokrat takšne knjige preberemo zelo hitro ali na dušek, ker smo preveč radovedni, neučakani. Vsaj zase lahko trdim, da je tako.

Največja razlika je v tem, da bomo lahko ob branju dobre kriminalke lažje padli v spanec zvečer, se razbremenili, si mentalno odpočili po težkem dnevu, ob zgodbah iz resničnega življenja pa ne bomo mirno spali, pritisk nam bo lahko narasel, ko bomo o neki tragični novici brali ali jo spremljali po televiziji, kot je denimo eden zadnjih takšnih dogodkov, strelski pohod 24-letnika na Poljskem. V resničnosti nas zločini prizadenejo, bolijo, lahko nas prestrašijo, predvsem pa nam omajajo občutek varnosti in s tem mirnega življenja. Zato sem prisotne skušala pomiriti, da Slovenija še vedno sodi med varne države, da število umorov pri nas ne narašča, da je sicer težava, ker v naše pametne naprave z vseh koncev sveta prodirajo slabe novice in da se tudi zaradi tega ustvarja občutek, da je naša družba zelo zelo nevarna, zato je potrebno temu vprašanju (tudi v šolah) posvetiti morda kakšno besedo. Tudi zato, ker po drugi strani ne smemo živeti v iluziji, da se nam pa nikoli nič slabega ne more zgoditi.

V prvi vrsti je sedela simpatična 11-letna deklica, ki jo kriminalni žanr zanima. Opogumila se je in dejala, da ji mama še ne dovoli, da bi prebrala mojo knjigo Leglo zla in kaj menim o tem, ali je knjiga res neprimerna za to starost. Povedala sem, da ima mama prav, da je morda dobro, da počaka še kakšno leto ali dve, za konec osnovne šole pa je knjiga, ki opisuje resnične zločine pri nas, povsem primerna za branje in celo smiselna. Zavedati se moramo, in to sem v pogovoru poudarila, da imajo vsi naši otroci, ki premorejo pametni telefon neomejen dostop do zgodb črne kronike, morda posnetkov brez filtrov, predvsem iz tujine, ki niso primerni, da bi jih sploh videli. Če ne na svojem telefonu, pa to dobijo na telefonu sošolca. Ker je bil dogodek posvečen predvsem mladini, sem jih opozorila, da ni vsak, ki danes na kakšnem od številnih kanalov, ki jih spravi v to majhno napravico in tam opisuje zločine, jih analizira, predvaja posnetke in informacije (ki jih vzame kar iz spleta) tudi oseba, ki je za to poklicana, ki je izobražena, usposobljena, da o tem zares govori in da to ni nujno oseba, ki ve, kaj je prav, kaj pa narobe posredovati, kje so meje spodobnega, sprejemljivega in primernega. Določeni takoimenovani vplivneži (več je tujih, a naša pametna naprava tega ne loči) hitro zavohajo, da je črna kronika nekaj, kar bo pritegnilo veliko občinstva, to je velika nevarnost. Nekateri od teh, vsaj tisti, na katere sem jaz slučajno naletela, povedo vse, kar jim pade na pamet, s tem pa lahko povzročajo tudi škodo, širijo dezinformacije oziroma v javnost posredujejo vse, kar se jim zazdi, da bo ljudi zanimalo. A velikokrat brez občutka do svojcev žrtev, ki to lahko prav tako poslušajo, brez pietete do žrtev.

Res je in razumem njihov pomislek, ki je v smislu, kar ne veš, ne boli. In če o tem ne pišemo in ne poročamo, bo veliko ljudi mirneje spalo. Ne morem jim zameriti, ker je tudi neka resnica v tem. V občinstvu je neka gospa opozorila, da se zdi, da včasih (tudi v moji knjigi) malo preveč razumemo storilce, sočustvujemo z njihovim težkim otroštvom in podobno, s pisanjem pa jih do neke mere tudi romantiziramo, delamo bolj človeške ter ali jim morda s tem ne dajemo neke potuhe. To je vprašanje, ki ga zastavljajo številni drugi, tudi na veliko bolj neciviliziran način, mnogokrat v anonimnih komentarjih pod članki in prispevki, ki jih pripravljam. A poudariti moram, da nikakor ne gre za potuho ali pomanjševanje gorja, ki so ga nekomu povzročili. Dejstvo je, da je to osebo, kriminalca, življenjska pot. Morda še bolje rečeno, njegovi (napačni) koraki so ga pripeljali do točke, da je nekomu odvzel življenje. Dogodek je nepovraten, nazaj umrlega ne bo. Kaj nam torej preostane? Ljudje so danes zelo kritični, s takšnim bi šli na giljotino, a pozor - le do trenutka, ko ta oseba ne dobi obraza, ne dobi brata, očeta, mame, bližnjega sorodnika, torej do trenutka, ko ta oseba ne postane nekdo, ki je njim blizu in poznana. Tedaj so v zadregi, če jim zastavimo isto vprašanje, ali bi dali nekoga, ki jim je blizu, na giljotino. Ki ima morda le dvajset let, ki je nekaj storil, ker je zabredel v odvisnost ali kaj podobnega. Sploh, če vemo, da ta oseba ni bila vedno morilec, da ni izvrševala kaznivih dejanj od trenutka, ko je prvič zajokala ... Tedaj so šele pripravljeni razumeti, da je šlo nekaj narobe, da se je zgodilo nekaj, kar ni prav in tedaj v morilcu vidijo tudi človeka. Če skušam prikazati zgodbo zločincev, morilcev, je torej to zato, da se iz nje nekaj naučimo in s tem vedenjem morda jutri preprečimo kaj podobnega. To je človekoljubni motiv, zakaj poročati o črni kroniki, o umorih, zakaj konec koncev pisati tudi kriminalke, ki posnemajo resnično življenje in odnose med ljudmi. Ljudje v kriminalkah imajo namreč prav takšne lastnosti, kot jih v resničnem življenju lahko privedejo do zločinov.

Težko dajem nasvete, ker sem tudi jaz pred začetkom pisanja svojega prvenca precej dvomila vase. Kot otrok in mladostnica nisem bila med tistimi, ki so požirali knjige, ravno nasprotno. Branje knjig, če izvzamem slikanice, v njih pa predvsem ilustracije, mi je bilo strašno dolgočasno početje, izguba časa, težko sem bila pri miru. Vse otroštvo in tudi najstniška leta sem bila veliko zunaj, imela mnoge dejavnosti, šport, za knjigo, razen tistih nujnih za šolo, nisem imela časa ... Potem se pa življenje zasuče, podobno kot v dobri kriminalki. Branje mi zdaj predstavlja velik užitek, četudi zaradi slabše pozornosti berem precej počasi. A nikjer ni štoparice, zato to ni težava. Pisanja knjige sem se lotila zelo preprosto: nekega dne sem začela, brez velikega premišljevanja, kaj in kako moram, preprosto pisala sem in če res ni bilo nujno, nisem velikokrat brala za sabo, ker sem en kanček perfekcionistka in bi vsakič še malo popravila, kaj spremenila. In to v nedogled. Vsaka oseba je edinstvena, originalna in takšno je lahko tudi njeno pisanje, če sledi sebi. In menim, da je prav vsaka zgodba, ne le kriminalna, vredna črnila in zatem seveda branja. Zato, nič ne oklevajte, samo začnite. Ob pisanju se človeku odpre nek čaroben svet, v katerega se bo nedvomno zaljubil in želel s tem tudi nadaljevati.