Nina Ivanič: Ženska pri 50 letih res ne more biti taka, kot da je stara 30 let

Nina Ivanič, rojena 24. junija 1971, je že kot 8-letna deklica dobila prvo priložnost za nastop pred fotografskim objektivom. Njen oče je bil takrat direktor marketinga v pohištvenem podjetju, kjer so pripravljali nov katalog. "Takrat me je oče izkoristil, da sem kot model pozirala v kopalnici in spalnici. Spominjam se, da sem imela takrat še kratke lase, nosila sem haljo in si česala lase," se sprehodi po spominih svojih začetkov pred kamero. V najstniških letih, ko je bila stara približno 17 let,  je krasila jumbo plakat. "Šlo je za črno-belo fotografijo, ki jo je posnel zagrebški fotograf. Fotografija je namigovala na senzualnost. Nisem bila razgaljena, ampak sem kazala ramena in spominjam se, da je bil moj oče popolnoma zgrožen."

V 4. letniku srednje šole se je srečala z gledališčem in zaigrala je v predstavi Lancôme, režiserja Tomaža Štrucla, v gledališču Glej. Gledališki odri so bili po uspešno končani akademiji na AGRFT zanjo premajhni, zanimala jo je tudi televizija. Bila je voditeljica prve kontaktne oddaje v živo Tok-tok. Nato je sledilo obdobje, ko je ustvarjala v SNG Drama Ljubljana, Mestnem gledališču Ljubljanskem in Gleju ter bila 10 let na svobodi. Leta 2009 se je redno zaposlila v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je našla svoj pristan in v njem vztraja še danes. Njen igralski opus obsega ogromno gledaliških vlog, tako za mladino kot odrasle. V zadnjih šestih letih je redna gostja vaših dnevnih sob,  kjer se z vsakim novim projektom kot prava kameleonka prelevi v povsem drugačne vloge.

V Lutkovnem gledališču Ljubljana ste že več kot 10 let. Kako se v ansamblu počutite?

Smo odličen ansambel, ki se med seboj dobro razume in hkrati imamo odlične delovne pogoje. V naši gledališki družini vlada tako pozitivno vzdušje, da nimam nobene želje po drugem gledališču. Bistvo gledališča za igralca ni samo to, da pride in odigra svojo vlogo, ampak da tam preživi veliko časa z ljudmi, v procesih študija, na vajah. Zato je pomembno, kakšno je vzdušje v hiši, kakšni so medsebojni odnosi v ansamblu ter kako je vodstvo odprto za naše želje in predloge. Mislim, da se vsi zelo dobro počutimo in razumemo, ni komolčarstva in nevoščljivosti. Res se zabavamo, prav sproščeno in veselo je. Izjemno sem zadovoljna in dobro se počutim v ansamblu, zato o spremembah ne razmišljam.

V Usodnem vinu ste bili zapeljiva in spletkarska Ines, v Reki ljubezni spogledljiva frizerka Mojca, v Najinih mostovih pa dobrosrčna in skrbna medicinska sestra Dragica … Ali menite, da boste po tej prelomnici, abrahamu, drugače izbirali televizijske vloge? Vas bomo kdaj imeli možnost videti na primer v vlogi skrbne mame?

Očitno sem videti še preveč mladostno, da bi me izbrali za vlogo mame (smeh). Šalim se ... Sama ne razmišljam o tem, ampak se prepustim priložnostim, ki jih prinese življenje na mojo profesionalno pot. Če so pogoji takšni, da se z njimi strinjam, potem vlogo z veseljem sprejmem. Verjetno bo prišlo obdobje, ko bom igrala tudi malo več mam, babic ... Smešno bi bilo, da bi pri petdesetih letih igrala neko mladenko. Res pa je, da gledališki oder prenese 10 in tudi 15 let starostne razlike, pa naj bo to, da igraš starejši ali mlajši lik. Zgodilo se je že, da sem igrala mamo Jana Bučarja, ki je recimo pet let mlajši od mene. V gledališču sem sicer že večkrat odigrala vlogo mame, na velikem platnu pa v filmih Vlomilci delajo poleti in Zakleta bajta. S tem nimam težav. Sem igralka in prilagodim se svojemu liku. 

Za seboj imate ogromno različnih televizijskih, filmskih in gledaliških vlog, pa vendar, ali je še kakšen lik, ki bi ga želeli igrati?

Ne strmim k dotični vlogi,  vsaj mislim, da ne. Menim, da ni vloge, ki bi mi delala težave ali v kateri se ne bi našla. Ker življenje dojemam zelo kompleksno, veliko opazujem, čutim, razmišljam, tako da nimam posebne želje. Lik Ane Karenine mi je najbolj zanimiv in bi ga želela uprizoriti v filmu. Res me navdihuje. Stara sem bila okoli 12 let, ko sem prebrala ta Tolstojev roman in že takrat me je prevzel. V različnih življenjskih obdobjih ga znova preberem in vedno spoznam in začutim kaj novega. Ker se vsak posameznik skozi življenje spreminja in ta Anina razklanost med ljubeznijo do svojega moža, do ljubimca, do otroka, do prijateljev, do statusa, se mi zdi res čudovita, a kompleksna vloga.

Koliko življenjske izkušnje pripomorejo k ustvarjanju določenega lika?

Za igralca je zelo pomembno, da ima dar opazovanja. Ne glede na to, da igralec vedno izhaja iz sebe, se hkrati poskuša čim bolj približati liku s svojimi izkušnjami, z videnjem, razumevanjem, občutenjem, opazovanjem nekoga drugega. Fino je, da imaš v sebi čim večjo paleto te čustvene barvitosti, gestikulacijo, mimiko, način govora in gibanja ter to ozavestiš in spraviš v predal do trenutka, ko pride na vrsto upodobitev lika. Že na Akademiji sta mi profesorja, danes že pokojna Dušan Jovanović in Štefka Drolc, dejala, kako pomembna sta dar opazovanja in empatija. Naša baza so čustva, iz tega črpaš.

Gledalci so vas vajeni v različnih vlogah, ampak kakšna pa je Nina brez maske?

Sama sebi se zdim preprosta, enostavna in nagnjena k spontanosti, iskrenosti in resnicoljubnosti. Včasih me je stalo tudi to, da nimam dlake na jeziku. Več ali manj sem zelo optimistična ter imam veliko energije, včasih še preveč. Hkrati sem tudi zahtevna, predvsem v medsebojnih odnosih. Najbolj sem zahtevna v domačem okolju. Zame je najbližja pot do sreče to, da v sebi čutim hvaležnost do vsega, česarkoli: za sončen dan, otroški nasmeh, da sem rojena v Sloveniji, da imam družino, prijatelje ... To so male stvari, a hkrati zelo pomembne. Če znaš prepoznati preproste stvari, si velikokrat srečen in ta občutek hvaležnosti ti pomaga, da ceniš to, kar imaš. Ne da samo iščeš, česar nimaš in kaj bi lahko imel.

Kakšna mama ste?

Glede na to, da sem doma obkrožena s fanti, moram biti včasih kar stroga. Držijo skupaj in velikokrat se počutim, da sem na drugem bregu. In zato, da obvladujem ta testosteron (oni imajo drugačna doživljanja stvari in drugačen način razmišljanja), je kar naporno.
Sem tudi zahtevna mama, to vidim po odzivih svojih otrok. Fanta včasih ne razumeta, da se za mojo skrbjo skriva pravzaprav ljubezen do njiju. Ker običajno je najlažje vse pustiti in reči: "Tako pač je." In se obrniti stran. Jaz pa sem vztrajna, dosledna in to je najbolj izčrpavajoče pri vzgoji. Velikokrat tudi popustim, ker ne zmoreš zmagati v vseh bitkah.

Je drugače snemati neko serijo s 150 epizodami ali z devetimi, kot je bila na primer Têlenovela?

Nikoli nisem še razmišljala v tej smeri. Kadar sem snemala daljše serije, sem vedela, da bom snemala dve leti. To je na nek način super, ker imaš redno službo. Ko dobim nov lik, se ne obremenjujem, koliko časa ga bom igrala in na kateri platformi ga bodo gledalci gledali. To je zame profesionalizem. Kar dobiš, moraš narediti optimalno. Ne glede na to, ali gre za 200 epizod in boš imel kontinuiteto, ali samo devet epizod. Tvoja naloga kot igralca je, da narediš dober lik, si prepričljiv, da ljudje lahko rečejo: "Tako je videti, kot da sploh ne igrate." To je sicer za kakšnega igralca lahko žalitev, ampak točno vem, kaj ljudje želijo s tem povedati – si tako prepričljiv, spontan, in da igraš z lahkotnostjo. Kot igralec se ne smeš mučiti, ne na odru, ne pred kamero, ne na televiziji. Če med igro deluješ lahkotno, to pomeni, da imaš za sabo kilometrino, izkušnje, talent, znanje – stopiš pred kamero in uživaš, ko igraš, to je igralska poezija.

Je bila kakšna vloga, ki ni bila po godu vašemu možu Matjažu?

Mogoče pri Usodnem vinu, kjer sem v vlogi zapeljive Ines manipulirala z moškimi, se s šestimi, sedmimi objemala, poljubljala in valjala med rjuhami. Opazila sem, da mojemu možu ni bilo ravno prijetno. Seveda ni nič rekel, ampak sem ga videla po očeh, da mu ni bilo prijetno gledati, kako se objemam z drugimi. Kot igralka moram biti prepričljiva in se do potankosti predati liku. Vem, kako to doživljam sama, ker mi je najbolj neprijetno igrati intimne prizore, vendar to je del moje službe.

Nekateri so med epidemijo pekli in kuhali, spet drugi spremenili življenjski slog in se začeli več gibati. Ste mogoče osvojili kakšen nov hobi?

Nisem odkrivala novih hobijev, ampak sem se še več posvečala stvarem, v katerih sem do zdaj uživala. Ta čas lockdowna, z vsem obzirom in razumevanjem do tistih, ki so to doživljali na neprijeten ali celo tragičen način, moram reči, da je bil eden najlepših obdobij v mojem življenju. Končno smo dobili čas, nad katerim se vsi pritožujemo in se nanj izgovarjamo; zdaj pa smo imeli časa na pretek. Ni bilo zunanjih dražljajev, pritiskov, nikamor ni bilo treba iti. Bolj kot se je vse zapiralo, bolj sem se počutila svobodno.
Znašel si se sam s seboj, v svoji lastni resničnostni in resničnostni s svojimi najbližjimi. Pred seboj si imel eno zrcalo, kjer si videl, kdo si, kaj si, kaj si želiš, kaj potrebuješ, kaj je odveč. Mene ukrepi in zaprtje niso dušili, saj nas zunanji dražljaji na nek način izčrpavajo. Z družino smo med zaprtjem izjemno dobro razumeli in ni bilo nobenih napetosti. Veliko sem se ukvarjala s športom, hodila na Rožnik, Šmarno goro, tekla ...

Omenili ste, da ste se bili veliko telesno aktivni? Kako pa skrbite za svoj videz?

Pred 10 ali 15 leti sem se še obremenjevala zaradi prvih gubic, kakšnega odvečnega kilograma, zaradi prvih sivih las ... Zdaj mi je pomembno, da se v svoji koži dobro počutim. Rada pogledam ženske mojih let, ki so urejene ter predvsem zadovoljne same s sabo, naravne, sproščene. Z leti večkrat obiščem kozmetičarko, frizerja ter tudi športam. Vendar ne da bi bila videti super fit, imela bolj čvrsto zadnjico in noge, ampak ker se potem jaz dobro počutim. Tolikšen je porast lepotnih popravkov, da se mi zdi vrednost že to, da si naraven in nimaš ničesar popravljenega. Za to, da znaš nositi leta, moraš imeti pogum in samozavest.

V Hollywoodu sta dve skupini ljudi: ena zagovarja lepotne popravke, druge stavijo na naravno staranje. Kam spadate vi?

Zelo rada pogledam ženske v zrelih, najlepših letih, ki znajo nositi svoja leta. Tako da se zase veliko bolj nagibam k naravnemu videzu. Ne vem, če se bo spremenilo moje mnenje čez par let. Ženska pri 50 letih res ne more biti taka, kot da je stara 30 let. Nimam pa nič proti popravkom, če nekdo tako čuti in težko sprejema staranje. Če si tega resnično želi, odločitve nikakor ne obsojam. Pred leti sem mogoče več razmišljala o tej temi in se bala znakov staranja, a v resnici je to tako nepomembno. Človeka dojemamo kot celoto in tisoč "pomanjkljivosti", ki jih ti opaziš na sebi, drugi pravzaprav sploh ne opazijo. Samozavest, ko s ponosom nosiš svoja leta, je neprecenljiva in veliko bolj šarmantna kot 60-letnica, ki ne more dvigniti čela. Absolutno pa razumem estradnice, igralke, pevke, ki se za to odločijo, ker so v svojem poklicu nenehno izpostavljene in tudi ljudje so do njih zelo neprizanesljivi: če si videti dobro, ti takoj očitajo, da si popravljen, če pa slabo, tvoj videz prav tako ocenjujejo.

Kaj vam pomeni abraham?

Ne gre zgolj za številko, ampak za čudovito obdobje. Ko se ozrem nazaj, vidim, kaj sem ustvarila, pa ne govorim samo o karieri. Tukaj so seveda na prvem mestu moja družina, prijatelji, delo, ustvarjanje. Pri teh letih sem samo vesela in ponosna, zavedam pa se tudi, koliko energije, truda in tudi živcev sem porabila za to, da lahko vstopim v poznopoletni, zgodnji jesenski vrt in že pobiram sadove. Pri 40 letih sem si rekla: "Uf, zdaj sem pa že v 50. letu." Sedaj tudi 50 let drugače dojemam. Če sem iskrena, nimam nobene travme zaradi abrahama. Na to gledam kot na čudovito obdobje, ko že malo izpuščam svoja otroka, ki me ne potrebujeta več toliko. Zdaj prihaja več časa zame, za mojega moža in pred seboj imam še veliko energije, ciljev in izzivov. Vse, kar v resnici potrebujem in me osrečuje, že imam: družino, dobrega moža, otroka, zdravje, delo, kariero. Z leti je tako: bolj pridno kot obdeluješ svoj 'vrt', več imaš pridelka, ko pride čas za pobiranje sadov.

Kako boste proslavili ta okrogli jubilej?

Z Matjažem sva skupaj več kot 20 let in me dobro pozna. Rekla sem mu, naj me preseneti in vem, da bova za nekaj dni nekam pobegnila v dvoje. V jeseni pa skupaj z Blažko Müller, ki bo 50 let slavila prihodnji mesec, prirejava dogodek Ti si rekla sonce, ki je namenjen najini življenjski prelomnici, predvsem pa hvalnici življenja. Na ta način sva se želeli zahvaliti prijateljem, kolegom in narediti nek dobrodelni dogodek za varno hišo, ki bo tudi kulturno obarvan, sledila pa bo še zabava.