Predstava, v kateri navdušuje tudi Darja Zgonc

To ni potovanje. Je le serija stanj. Ki niso ne tu ne tam, temveč nekje vmes, tam, ''kjer se dih prelamlja''. S tem napotkom se lahko podamo v avtorski projekt režiserja Mateja Filipčiča: matematično –fizikalni croquis z naslovom Diracov akord, ki je nastal v koprodukciji SNG Drama Ljubljana in Umetniškega društva Osum.

V uprizoritvi igrajo Boris Cavazza, Jožica Avblej in Darja Zgonc. Ob Filipčiču, ki je bil tudi scenograf uprizoritve, ustvarjalsko ekipo Diracovega akorda sestavljajo avtorica besedila in dramaturginja Sonja Dular, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalka giba Tanja Zgonc, oblikovalec svetlobe Igor Remeta, oblikovalec videa Andrej Intihar, oblikovalec zvoka Peter Penko, oblikovalec promocijskih materialov Rok Marinšek in gledališka lektorica Maja Cerar.

Paul Adrien Maurice Dirac (1902–1984) je bil britanski matematik in fizik. Bil je pomemben del druge generacije fizikov, ki so bili na sledi najmanjšim "gradnikom" snovi in so popolnoma spremenili način, kako še danes gledamo na svet. Dirac, najmlajši prejemnik nagrade za področje teoretične fizike, je zgradil most med relativnostno in kvantno teorijo. Enačba, s katero je napovedal obstoj antimaterije in pomembno zaznamoval znanstveno, tehnološko in človeško evolucijo, je osnova gledališke uprizoritve Diracov akord.

Dirac je verjel, da imajo temeljne fizikalne teorije matematično lepoto, in če niso lepe, tudi niso pravilne. Ta nastavek je inspiracija gledališke predstave Diracov akord in služi kot material, kot palimpsest, ki konkretno zgodovinsko dejstvo aktualizira – poosebi – in hkrati ovekoveči – posploši na raven arhetipskega. ''Življenje kot reševanje enačb/enačba kot reševanje življenja je predpostavka, ki se izide in/ali pa se ne izide. Od tod predstava kot uprizarjanje enačbe, kjer imamo na eni strani pristop k vsebini, formi in ustvarjalnemu načinu, ki je vselej arbitraren, relativen, in na drugi strani predstavo kot niz kvantnih slik, kjer so v superpoziciji lik Diraca, igralci, avtorji predstave in gledalci s svojim deležem enačb.

Avtor in režiser Matej Filipčič je v Diracovem akordu ustvaril serijo stanj, na katerih se Dirac ni zaustavljal. Tako ne gre za potovanje, pač pa za postajo z orientiranjem mišljenja k zavedanju o(g)rodja, s katerim živimo, mislimo, delamo in čutimo, iz dneva v dan. Dogajanje je postavljeno v svet, ki ga ni več in ga še ni. Uprizoritev se dotakne tudi vprašanja razumevanja zavesti: kako prestaviti pozornost s tistega, kar opazujemo, na tisto, kar opazuje opazovalca samega.

Znano je, da je bil Dirac izjemno redkobeseden, da ni maral za eksperimentalno fiziko in da se do prejetja Nobelove nagrade ni posvečal svetu okrog sebe. Zato je bil za zasnovo Diracovega akorda bistven obrat k Antidiracu. Naslov najavlja, da protagonist uprizoritve ni en sam, temveč zven vsaj treh različnih tonov, treh različnih miselnih instanc. Poosebljene so v govornih likih Fizika (Boris Cavazza), Adepta (Darja Zgonc) in Mističnega sveta (Jožica Avbelj). Vsak sedi ob svoji knjigi in v njej razbira kubite, kvantna stanja. V uprizoritvi je prisoten še ''neživi'' akter, scenski lik predstave: model atoma s svojo dinamiko vpijanja in izsevanja informacij, elektromagnetnih valovanj.

Dularjeva v gledališkem listu pojasni, da je ''Fizik vse tisto, ob čemer se Dirac – ko je še bil Dirac – ni zaustavljal. Ni se mudil na postajah brez stopnic, kjer šteje le zaseben in avtentičen odziv. In gotovo ni bil miselno vpet v dramsko strukturo sedmih dni ali ravni bivanja, ki bi ga fizično izpostavila izkustvu 'tistega, kar je zapisal v enačbo'. Ob njem sta Adept, ki se uvaja, in Mistični svet, ki nanj čaka. Slednji, ki mu bivanjskost onstran meja telesa in duha ni tuja, ga bo vodil 'do roba besed', do zdrsa ven iz dogovornega zaledja črk in številk. Adept bo njegova priča in bo hkrati tudi sam zašel na pot, ki nima konca in se po vsej verjetnosti pripeti vsakemu, ki doseže vse, kar je v svetu zunaj sebe mogoče doseči.''

Matej Filipčič, arhitekt, scenograf, kostumograf in režiser je po študiju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani končal tudi magisterij iz scenografije in kostumografije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Leta 2001 je ustanovil Umetniško društvo OSUM, v katerem deluje kot neodvisni producent in kreativni direktor.

V devetdesetih letih je kot performer nastopil v vrsti pomembnih plesnih in gledaliških predstav ter gostoval na več kot petdesetih pomembnejših gledaliških festivalih v tujini. Od leta 2000 kot režiser, scenograf in producent ustvarja lastne avtorske gledališke projekte: Interieri (2000), Osum (po motivih Rashomon A. Kurosawe in Funny in Alexander I. Bergman, Moderna galerija 2002), Sanset (po motivih Fedre J.Racine, Viteška dvorana Križank 2004), Ko mine (po motivih Jesenske sonate I.Bergmana, Mestno gledališče ljubljansko 2005), La La La … (Stara elektrarna, 2007) in Tosca (Mesto gledališče ljubljansko, 2008), Marija Antoinetta (Viteška dvorana Križank, 2010), Melanholični croquis po motivih novele in filma Smrt v Benetkah (Grand hotel Union v Ljubljani, 2015).

Za omenjeno Marijo Antoinetto je prejel nagrado Napoli Cultural Classic za najboljšo mednarodno predstavo v letu 2009. S svojimi predstavami je med drugim gostoval na Tednu slovenske drame v Kranju, Borštnikovem srečanju v Mariboru, v Potsdamu, Reimsu, Parizu in Neaplju. Leta 2005 je na Slovenskem filmskem festivalu premierno prikazal svoj filmski prvenec INTERIERI z igralko Ivo Zupančič v glavni vlogi.

Uvod v Diracov akord je bila že likovna razstava Razpoka v kozmičnem jajcu, gledališki objekt, ki pri Filipčiču praviloma sledi gledališkemu dogodku; v tem primeru že omenjenemu Melanholičnemu croquisu po motivih novele oziroma filma Smrt v Benetkah. Razpoka je postavila na ogled orodje in ogrodje kreativnega pristopa, s katerim Filipčič, arhitekt in scenograf, že vrsto let postavlja gabarite svoji viziji gledališča.

Premieri v oktobru sledijo še prve ponovitve 26. in 27. oktobra ob 17.30., 28. oktobra ob 19.00 ter 29. oktobra ob 22.00.

Več utrinkov s premiere v priloženi fotogaleriji.