Prešerna so se spomnili tudi znani Slovenci

Franceta Prešerna smo Slovenci spoznali že v osnovi šoli, ko smo se prvič učili recitirati njegove sonete, prav gotovo pa se ga spomnimo po Povodnem možu in neuslišani ljubezni do Julije. Kaj so si o njem zapomnili znani Slovenci in kaj jim pomeni 8. februar, kulturni dan, ko obeležujemo pesnikovo smrt, pa so nam zaupali znani Slovenci.

"Na začetku je to bilo eno tako občudovanje, ker nam je bil predstavljen kot naš največji pesnik, ampak zagotovo tudi nekaj treme, ker smo se morali naučiti tudi kakšno njegovo pesmico ali pa kaj, ne vem pa, katero točno. Nimam v spominu, da bi se morali naučiti Povodnega moža, veliko ljudi ima pa to v spominu, lahko pa da sem samo pozabil," nam je povedal Domen Valič, ki pa nekaj verzov Prešernovih pesmi zna zrecitirati. Ob tem priznava, da mu Prešernova dela nikoli niso bila v navdih. Kot kulturnik in igralec, Prešernov dan obeležuje tako: "Doma imam eno zbirko Poezij, ki jo odprem že kakšen dan prej, vedno se odločim, da se bom naslednje leto kakšno napiflal, malo več prebral in bolj razumel, ker ko greš brat starejši, najdeš polno enih lepih kristalov. Rad prebiram njegove pesmi," je še povedal in priznal, da tako kot je imel svojo muzo Prešeren, ima svojo tudi on: "Definitivno moraš imeti muzo za navdih, da se rodi nekaj sladkega."

Klemen Mramor-Clemens se Prešerna z šolskih dni ne spominja s preveč naklonjenosti, zato pa ga zadj doživlja toliko lepše: "Ogromno je naredil, mislim, da ga moramo slaviti še naprej," pravi pevec, ki slovenskega kulturnega praznika posebej ne slavi, se pa ob tej priložnosti z veseljem udeleži dogodka, kjer se podruži s kolegi umetniki in ustvarjalci. Tudi on pravi, da mi Prešeren ni bil nikoli v navdih, dodaja pa, da se je morda to kdaj zgodilo podzavestno, da kdaj privre na vrh. Tako kot Prešeren in Valič, pa ima svojo muzo tudi Klemen, ki pravi, da je ta pomembna: "Muza je kar glavna, še vedno in mislim, da nas to kar žene naprej. Vsak mora imeti svojo muzo."

Prijetne spomine iz osnovne šole na Prešerna pa ima Aljoša Bagola: "Zdi se mi, da Slovenci praznujemo praznik kulture na dan njegove smrti zato, ker mu vseeno ne moremo odpustiti, da je bil odvetnik po poklicu. Zagotovo pa eden največjih, zelo trpeča duša, lepe stvari se rodijo tudi iz bolečine kdaj in on je zagotovo mojster te bolečine. Mislim, da je v njegovi poeziji, v njegovem ritmu, v besedišču in predvsem v tem, kako poda nek smisel in začrta, kako naj bi Slovenci razmišljali o sebi, tisto, kar ga dela neprecenljivega za naš prostor in večnega za vse rodove Slovencev, ki prihajajo." Kar se tiče muz, pravi Bagola, da ima nek svoj proces, ko si pred pisanjem v ušesa vtakne slušalke in se prepusti eni pesmi ter si predstavlja, kako se poveže z muzami. Te so včasih razigrane, včasih zadržane, včaih pa kot jim tudi pritiče, se muzajo. "Ta stik je potrebno imeti, včasih je to žena, včasih pa moraš biti muza sam sebi ali pa muzak, kar je moška verzija tega. Predvsem pa si dovoliti kreativnost, ta je nekaj, česar se moramo Slovenci naučiti prestaviti v peto prestavo, saj se mi zdi, da smo tukaj preveč zadržani," pa še pravi pisatelj.